Višavci, kakor jih mnogi imenujejo, so zelo energični, živahni, aktivni, robustni, a hkrati nežni in prijazni. Prav tako zanje velja, da so aktivni, pogumni, hkrati pa malo samosvoji in trmasti – kot se za tipične terierje spodobi.

Tina Sterguljc Krušič je vzrediteljica te pasme in jo zato pozna do potankosti. Doma ima štiri višavske terierje z rodovnikom, tri psičke in samčka, vsi so že v zrelih letih, stari med sedem in deset let. »Naša prva psička Uma je iz slovenske psarne Brigoree, potomka psov te psarne je tudi druga psička Arwen, najmlajša psička Flora pa je že iz naše vzreje. Samček Jack prihaja iz Nemčije, iz ene najbolj priznanih psarn v Evropi, in je tudi najuspešnejši višavec vseh časov, živeč v Sloveniji,« je upravičeno ponosna gostiteljica.

V pasmo se je zaljubila že v najstniških letih, ko je v Sloveniji skoraj ni bilo mogoče zaslediti, veliko pa jo je srečevala v Avstriji in Nemčiji, kjer so se s starši pogosto potepali. Željo si je izpolnila šele veliko let pozneje na fakulteti, ko je privarčevala denar za prvo psičko. »Všeč mi je bil njihov terierski značaj. To so veliki psi v majhnem telesu. Želela sem samostojnega in samozadostnega psa, ki pa je hkrati dovolj majhen, da gre lahko vsepovsod z mano.«

Radi podijo plen

»Za družine z majhnimi otroki viševski terierji morda niso najboljša izbira, čeprav se z veliko truda da združiti tudi to kombinacijo,« je prepričana sogovornica, ki doda, da so odlična družba predvsem za večje otroke, stare od osem do deset let in več. »Starejši ljudje bi lahko imeli težave z aktivnostjo mladičev, odrasli psi pa so izredno dobri družabniki tudi starejšim.« Na vprašanje, koliko sprehodov potrebujejo ti kosmatinci, Tina odgovori, da se priporoča vsaj en zmeren sprehod na dan. Če kakšen dan ne bo časa, bo kuža sicer zadovoljen tudi s krajšimi sprehodi za lulanje, vendar se utegne zgoditi, da bo odvečno energijo sproščal doma, in to na ne najbolj prijeten način. »Izredno radi so v naravi in sposobni celo daljših in zahtevnejših tur, česar jim glede na velikost ne bi pripisali. Našim tudi izleti v gore niso tuji in na njih uživajo. Vsekakor bi jih prej priporočala aktivnejšim ljudem kot neaktivnim družinam.« Višavec je primerna izbira tudi za neizkušene, a le, če se je novopečeni skrbnik pripravljen potruditi za njegovo vzgojo in se predvsem sam na začetku veliko naučiti. Po Tininih izkušnjah je treba vzeti v zakup, da zahodnovišavski terierji običajno niso najbolj prijazni do mačk, saj jih precej radi preganjajo. »Naši so resda dobro sprejeli domačo mačko, a kljub temu bi sobivanje s kakšnimi manjšimi glodavci, ki so bili včasih njihov plen, vsekakor odsvetovala.«

Tino veliko ljudi pred nakupom psa vpraša, koliko nege zahteva kožuh višavcev, ki je povsem bel. Njihova dlaka je odporna proti vsem vremenskim razmerah, zahteva pa zmerno nego, odgovarja vzrediteljica. Za domačo nego ga je treba ustrezno strokovno trimati tri- ali štirikrat na leto, dovolj je, da ga skrbnik enkrat na teden počeše, kopa pa čim redkeje, po možnosti le nekajkrat na leto, da ne uniči naravnega samočiščenja dlake. Pri razstavnem psu je potrebno pogostejše trimanje, najmanj na štiri do šest tednov.

Vzgoja se začne že v leglu

Značilnost pasme je med drugim tudi, da njeni predstavniki lajajo prej veliko kot malo in so dobri čuvaji. Sogovornica pravi, da vse goste, tudi znane, njeni kužki pozdravijo precej glasno. »Skoraj ni možnosti, da bi se kdo neopazen pritihotapil do hiše, vedno prehitijo zvonec. Sicer pa so do gostov prijazni, predvsem iščejo pozornost, crkljanje in možnost, da izmaknejo kaj hrane.« Z ustrezno vzgojo je mogoče njihovo lajanje omejiti na zmernost, ki je primerna tudi za življenje v bolj strnjenih naseljih ali blokih, ob neprimerni vzgoji pa so lahko precej nadležni. Sicer pa z njegovo (pre)vzgojo ne boste imeli težav, če se je boste lotili na pravi način. Višavci so namreč zelo učljivi in pametni, ob ustrez­ni metodi pozitivnega nagrajevanja lahko postanejo prave zvezde pasjih šol. Tina je z njimi opravila izpit iz poslušnosti (b-BH) in rally obedience, primerni pa so tudi za druge športe, denimo agiliti. »Izjemno pomembno je, da se s kužki začnemo ukvarjati že takoj po kotitvi. Dejstvo je, da prave temelje dobijo mladiči v leglu, tako jih že v zelo rosni starosti vzreditelji navajamo na sobivanje z drugimi psi, sobno čistočo, osnovni red in podobno. Novim lastnikom vedno svetujemo, da si vzamejo čas vsaj za osnovni pasji tečaj in že na začetku postavijo določena pravila, ki se jih morajo držati vsi družinski člani. Od vloženega dela v prvih mesecih življenja je odvisno naše poznejše sobivanje s psom.« Njeni psi so lepo vzgojeni in z njimi nima nobenih težav. Po značaju se malo razlikujejo drug od drugega, nedvomno pa jim je skupno to, da jih skrbnica razvaja, jih ima rada ter da so nepogrešljiv del njenega življenja. »Naši psi so naši družinski člani in živijo skupaj z nami, zato jih tudi popolnoma enakovredno vključujemo v vse dejavnosti,« pove z nasmehom in doda, da so ji višavci dokazali, da se sreča resnično skriva v majhnih stvareh.