Z ustreznimi načeli in strategijo v boljšo prihodnost
Nalogo zagotoviti slovenskim državljankam in državljanom boljšo prihodnost si je z nesporno zmago na volitvah 24. aprila 2022 naložilo Gibanje Svoboda, ki je v koaliciji s Socialnimi demokrati in Levico vzpostavilo tako razmerje mandatov v Državnem zboru (DZ) Republike Slovenije (RS), ki mu daje zadostno moč za uveljavljanje večine postavljenih ciljev. Pri nekaterih od njih pa bo vendarle treba zagotoviti kvalificirano, to je dvetretjinsko, večino.
Ob razmišljanju, kaj naj kot državljan sporočim in priporočim novi koaliciji, predvsem predsedniku vlade, na poti v pričakovano boljšo prihodnost slovenske družbe, se mi je kar hitro ponudila primerjava s podnaslovom Z ljubeznijo in vztrajnostjo nad izzive življenja v prijateljevih spominih na njegovo preminulo ženo v knjigi Najine zgodbe.
Besedo ljubezen v omenjenem podnaslovu za namen sporočila in priporočila novi vladi tako nadomeščam z besedo načela, besedo vztrajnost pa z besedo strategija, sedanje razmere v svetu so same po sebi še kako velik izziv za nosilce najpomembnejših odločitev tudi v naši državi.
V svojih prejšnjih prispevkih v tej rubriki sem med načeli pogosto izpostavljal demokracijo kot vladavino ljudstva, pravno državo kot pogoj za urejanje razmerij v skupnosti in (družbeno) odgovornost vseh državljanov. O različnih vidikih družbene odgovornosti si bralci lahko več preberejo v zborniku razprav Za družbeno odgovornost (2018), ki ga je uredil dr. Rado Bohinc, na ravni delovanja nosilcev oblasti pa ljudje pričakujemo uveljavljanje vsaj načel poštenosti, strokovnosti, gospodarnosti in preglednosti. Glede potrebne strokovnosti v vladnem »aparatu« smo več lahko prebrali v Uvodniku dr. Alija Žerdina v Sobotni prilogi Dela, 4. 6. 2022, stran 2, načela poštenosti, gospodarnosti in preglednosti pa najbrž tudi ne zahtevajo posebne obrazložitve.
Pod demokracijo si je seveda nedopustno predstavljati brezvladje ali celo anarhijo, saj naj bi šlo za urejeno vladavino ljudstva, ki naj bi ob nespornem večinskem mnenju, omejenem z določili ustave, imelo moč (1) usmerjati dogajanja v družbi in vsaj posredno (2) nadzirati nosilce vseh treh vej oblasti. Prvega ne more, če državljani niso pravnomočno in pravočasno povabljeni k izražanju svojih mnenj prek ustreznih orodij, kot sta referendum in sprotno avtorizirano večinsko javno mnenje (AVJM), ali pa njihovih podpisanih mnenj v rubrikah, ki bi jim lahko dali skupno ime Kaj nas kot državljane upravičeno moti. Orodje AVJM, ki ga omogočajo sodobne tehnologije, je javnosti že večkrat predstavil dr. Andrej Dobnikar. Dejstvo je tudi, da so številna mnenja in koristne pobude državljanov le redko predmet zaznavanja, kaj šele uresničevanja, v oblastniškem »aparatu«. Ob nedvomno prevelikem številu državnega uradništva bi se morala zato takoj najti premestitev vsaj nekaj dovolj sposobnih ter pozorno čitajočih in poslušajočih uradnikov v poklicne bralce in poslušalce podpisanih oziroma javnih stališč državljanov. Številne, v razmišljanjih ljudi moteče, vsebine delovanja oblastnikov bi morali ti uradniki v kratkih povzetkih dostavljati v redno tedensko branje pristojnim ministrom, ti pa seveda ustrezno ukrepati. Sicer pa je predsednik nove vlade v svojih nastopih vsaj do zdaj močno izpostavljal pomembnost sodelovanja s civilno družbo.
Prvi preizkusni kamen volje vlade za nadzor predstavniške veje oblasti je v tem obdobju povezan s spremembo volilne zakonodaje, ki mora – če so besede odločujočih o ustreznejši demokraciji mišljene resno – zagotoviti vsaj večji vpliv civilne družbe in s tem možnost izvolitve nestrankarskih kandidatov ter odpreti zakonsko pot za možen odpoklic poslancev na poziv tistih, ki so jih izvolili. Moja razmišljanja v tej smeri so že več kot 30 let povezana s potrebo po uvedbi kombiniranega volilnega sistema, za katerega je pripravljeno dobro gradivo v Nacionalnem svetu za demokratično spremembo volilnega sistema (NSDSVS) v civilni (z)družbi Sinteza. O t(ak)em volilnem sistemu, s katerim bi volivcem zagotovili večji poudarek značilnostim kandidatov ter zmanjšali težo strankinega vodje in obljubljenega volilnega programa stranke, si bralci več lahko preberejo v knjigi dr. Cirila Ribičiča Volitve v slepi ulici (2022).
Ob nekaj drugih mojih pomislekih, povezanih z omenjenim gradivom NSDSVS, me je izid letošnjih volitev ob dejstvu, da je bilo kar 24,1 odstotka glasov volivcev namenjenih strankam, ki niso dosegle štiriodstotnega praga, spomnil na še enega od razmišljanj, ki so se pojavila na začetku dela NSDSVS. Sam namreč menim, da tako velik izpad oddanih glasov volivcev pri določitvi mandatov v DZ RS dolgoročno ni sprejemljiv in je zato treba nadgraditi omenjeno gradivo tudi v tem smislu. Kljub temu da je predsednik Gibanja Svoboda s pritegnitvijo predstavnikov strank LMŠ in SAB – seveda pa ne tudi liste Povežimo Slovenijo – v vladno koalicijo letos nekako »rešil« to slabost sedanje volilne zakonodaje, je treba v prihodnje razmisliti o tem, da se ob večjem, na primer več kot 15-odstotnem izpadu glasov volivcev za manjše stranke ob zakonsko določenem štiriodstotnem pragu ta spusti na raven, ki bi omogočil, da pride v DZ RS vsaj toliko strank, da ta izpad ne bi znašal več kot 15 odstotkov. Tudi ob takem popravku bi se morale manjše politične stranke še kako zavedati, da volilni prag ob prevelikem številu sodelujočih list strank na volitvah kot Damoklejev meč deluje kot koristno in poučno merilo za vse tiste drobnjakarske politike, ki nimajo potrebnega posluha za združevanje ali pridruževanje.
Ob omenjanju potrebe po utrjevanju pravne države gre za mantro, ki naj bi – poenostavljeno povedano – pomenila, da vse vrste (zakonskih) predpisov veljajo tudi za tiste, ki so jih sprejeli. Tu pa niso na izpitu samo nosilci vseh treh vej oblasti, ampak tudi drugi (pre)številni posamezniki, ki jim je izigravanje predpisov nekakšen šport, čigar posledice kratkoročno ali dolgoročno uničujejo zasnovo skladne družbene infrastrukture. Za boljše razumevanje naj omenim kršilce prometnih predpisov in predpisov o varstvu okolja, še posebno pa inšpekcijske službe, katerih učinkovitost je na pregovorno nizki ravni in so zato izpostavljene sumom korupcije.
Ko gre za strategijo, s katero je mogoče razumeti določanje ciljev in načinov za njihovo doseganje, se bom zdaj v tem pisanju iz vnetega zagovornika izboljšane demokracije prelevil v poklicnega nosilca spoznanj in znanj v ekonomiki, organizaciji in poslovanju. Stvarnejši državljani, ki beremo in slišimo o obetavnih napovedih nove vlade glede sprememb, ki nas čakajo, smo vsaj za zdaj namreč upravičeno skeptični o stvarnem dosegu teh napovedi. Številne poklicne, območne in drugače oblikovane interesne skupine državljanov imajo v tem kriznem obdobju, ki bo kar dolgo, nedvomno prevelika pričakovanja glede hitrega izboljšanja svojega položaja. To nikakor ni dobro!
Vlada nam namreč še ni zmogla – in to je povsem razumljivo – predstaviti niti jasne razvrstitve prednostnih ciljev niti njihove časovne opredelitve (kratkoročni, dolgoročni), kaj šele pravila odločanja in analize razmerij med vložki in učinki, v angleščini imenovane »cost/benefit analysis«. Pri tem vsaj meni tudi razglašeno veliko opolnomočenje ministrov za delo na njihovih področjih za zdaj ne deluje kot jamstvo za zaželeno učinkovito delovanje še neuigranega orkestra. Zato upajmo, da bo dirigent kmalu zagotovil ustrezno usklajevanje dela ministrstev.
Finančna odeja, ki jo je s svojim proračunskim ravnanjem novi vladi zapustila prejšnja vlada, po mojem mnenju skoraj zanesljivo ne bo mogla v zaželenih rokih pokriti vseh potreb po obljubljenih spremembah, zapisanih v koalicijski pogodbi. To pa pomeni, da bi morala vlada ob razvrstitvi prednostnih ciljev in njihovi časovni opredelitvi upoštevati medsebojno povezanost napovedanih ukrepov in s tem projektov sprememb. Zavedati se je treba, da ti projekti med seboj tekmujejo za omejena razpoložljiva sredstva, pri čemer se nekateri medsebojno podpirajo, drugi pa lahko tudi nasprotujejo. Zato bi kazalo ob tehtanju razmerij med vložki in učinki prva večja vlaganja usmeriti v aktivnosti, ki bodo najprej prinašale ustrezne »donose« k uspešnejšemu gospodarstvu, učinkovitejšemu javnemu sektorju in boljši družbi ter hkrati posredno pripomogla k ugodnim premikom v drugih aktivnostih. Seveda bodo ob upoštevanju strokovnih zakonitosti in finančnih omejitev, ki jih zahtevajo dane razmere, deli javnosti včasih razočarani, zato jih kaže na to takoj »politično« pripraviti.
V strokah, ki podpirajo poslovanje podjetij, so za boljšo izrabo zmogljivosti in prilik na voljo številna orodja, med katerimi naj omenim določene vrste načrtovanja aktivnosti in odpravljanja primanjkljaja nekaterih nezadostnih zmogljivosti, ki hromijo delovanja drugih zmogljivosti nosilca delovanja. Ta orodja niso uporabna le za podjetja, ampak tudi za zavode in državo kot celoto. Zato pri načrtovanju in uresničevanju želenih sprememb v družbi brez zadostne uporabe ustreznega strokovnega znanja v krogu najodločilnejših v vladi ne bo šlo. Prepričan sem, da je v Sloveniji takega znanja dovolj, zato ga je treba koristno uporabiti.
Vlada bo pri odločitvah, ki bodo tudi zaradi vračanja obsežnih posojil včasih boleča, morala kmalu zarezati v prej omenjena prevelika pričakovanja ljudi. Treba se bo spopasti z odpovedovanji nekaterim ambicijam ter že doseženemu življenjskemu standardu. Za vse to bo vlada potrebovala več kot sto dni zaupanja državljanov. Tega pa bo imela in ohranjala le, če ne bo kršila prej navedenih načel.
Prvo potrditev privrženosti tem načelom naj koalicija in tisti del opozicije, ki govori o svoji konstruktivnosti, državljanom dokaže prav z ustrezno spremembo volilnega sistema, ki zahteva dvetretjinsko večino v DZ RS. Družbeni stroški za to spremembo so majhni, nesporno ugodni učinki take spremembe, torej boljše sestave DZ RS, pa jih bodo gotovo presegli. Seveda pa ta ugotovitev ne bo veljala, če bi »mejna« politična stranka, ki naj bi prispevala glasove k zagotovitvi dvetretjinskega kvoruma za več demokracije, izdala za svojo podporo predlogu sprememb volilne zakonodaje prevelik (morda celo koruptiven) račun v korist svojih gmotnih interesov.
Izzivi prihodnosti za vlado in vse državljane so veliki. Z njimi se bo mogoče učinkovito spopasti le, če se bomo vsi državljani kot deli interesnih skupin ob zavedanju glede naše skupne odgovornosti za razvoj družbe pripravljeni vsaj začasno solidarno odpovedati zadovoljitvi nekaterih manj nujnih potreb in najbrž prispevati nekaj več za druge ranljivejše skupine sodržavljanov. Vsakdo naj razmisli tudi o tem izzivu!
***
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
