'Ko bom prvič šel z odporom v službo, bom nehal. V 20 letih se mi to ni zgodilo'

"Naši junaki letos praznujejo 20-letnico delovanja in so tako nepogrešljiv del sistema nujne medicinske pomoči." S temi besedami so se v UKC Ljubljana poklonili reševalcem motoristom po 20 letih reševanja. Njihova glavna prednost pa je, da na kraj pridejo v povprečju šest minut pred nujnim reševalnim vozilom, ki je napoteno na isto intervencijo. Dostopni čas reševalnega vozila na kraj intervencije lahko z motorjem tudi prepolovijo. Tako se možnost preživetja hudo poškodovanih ali obolelih ljudi znatno poveča. Osebi, ki je  v srčnem zastoju, se vsako minuto brez oživljanja možnost preživetja zmanjša za 10 do 30 odstotkov. Ko štejejo minute, pa pride do izraza predvsem hiter dostop do obolelih, ki ga reševalcu omogoča motor, saj je manjši, okretnejši in hitrejši. 

O svojih izkušnjah in pomenu reševalcev motoristov je z nami govoril Martin Kernc, ki je reševalec že več kot 20 let, kot reševalec motorist pa deluje od samega začetka, leta 2003. Odločilnega trenutka, ko se je odločil, da bo postal reševalec motorist, se ne spominja, a vožnja motorja mu je bila vedno všeč. Ko je postal reševalec, se mu je združitev dela in vožnje z motorjem zdela zelo zanimiva. "Je pa res, da te po prvih nekaj vožnjah, ko vidiš, kaj lahko dejansko spremeniš, to potegne notri in hočeš biti samo boljši," razloži Kernc.

"To delo daje življenju dinamiko, poleg tega pa je zelo hvaležno, združiš lahko stroko, torej delo na reševalni postaji, z vožnjo motorja, rezultati tega pa so zelo dobri uspehi, kar se tiče izboljšanja zdravstvenega stanja pacientov. Možnost preživetja se zelo izboljša," je povedal. V Ljubljani delujejo letos štiri reševalci motoristi, in kot pravi Kernc, je ta številka premajhna, imeli so nekaj odhodov sodelavcev, za naslednje leto pa sicer usposabljajo še dva reševalca motorista. "Želeli bi si, da se nam pridruži več motoristov ali motoristk, idealno bi bilo še, da bi na dan delovala dva motorja na področju Ljubljane, saj se je izkazalo, da je reševanje z motorjem pomembna prednost,"  poudari Kernc. 

V 20 letih dela kot reševalec je videl marsikaj, priznava pa, da so najhujše intervencije tiste, kjer so udeleženi otroci, in družinske tragedije. "Morda tudi neke intervencije, ki za sabo potegnejo močnejše socialne stiske," pove. V svoji karieri pa reševalci doživijo tudi lepe stvari, zaradi katerih po njegovih besedah tudi vztrajajo. "To so vse intervencije, ki se dobro končajo. To so oživljanja, ki se srečno končajo in po katerih ima človek tudi potem dobro kvaliteto življenja. Tudi kakšen porod je posebno lepa intervencija," je dodal.

Leta 1994 so opravili prvih 23 voženj z improvizirano preurejenim motorjem

"Projekt reševalcev na motorju oziroma razmišljanja o tem so se začela leta 1994, ko je sodelavec Robert Sabol poskusno začel voziti improvizirano preurejen motor, in tisto leto so naredili 23 voženj v sodelovanju z Reševalno postajo Ljubljana" pripoveduje. Projekt je za nekaj časa obstal, ko so ugotovili, kakšne so prednosti in slabosti tega načina reševanja, pa so leta 2003 začeli redno delo z motorjem v Ljubljani. "Takrat smo začeli z enim kupljenim motorjem, danes, čez 20 let, pa imamo tri. Vsak dan čez dan deluje en reševalec motorist z enim motorjem," je povedal. Po 20 letih pa statistični podatki govorijo sami zase, saj v povprečju pridejo reševalci motoristi na kraj nesreče šest minut pred reševalnim vozilom, ki gre na isto intervencijo. S tem, da je vozni čas približno za polovico krajši od voznega časa z nujnim reševalnim vozilom. "Če je dostopni čas z nujnim reševalnim vozilom torej 15 minut, smo z motornim kolesom na kraju v dobrih sedmih minutah,"  je pojasnil Kernc. V 20 letih so opravili 8904 intervencije različnih oblik, tipov in različnih stopenj nujnostih. Na leto torej opravijo približno 400 intervencij, kar je po Kernčevem mnenju izredno veliko, sploh ker njihova sezona traja le šest mesecev – med 1. majem in 1. novembrom. 

Kdaj na intervencijo pošljejo tudi reševalca motorista, odloči Dispečerski center zdravstva, ki na podlagi klica ugotovi stopnjo nujnosti. "Če se ugotovi, da gre za življenjsko ogrožajoča stanja, se že med klicem aktivira motorista, ki se pripravi, in ko se potrdi, da je aktivacija potrebna, odidemo na intervencijo," pripoveduje. Najnujnejša stanja so največkrat različne stopnje nezavesti, hujše poškodbe in pa vse situacije, ki niso jasne in kjer obstaja možnost večjega števila hudo poškodovanih. Najpogostejša posredovanja so torej tista, kjer je čas zelo pomemben. 

Območje, na katerem delujejo ljubljanski reševalci na motorju, sega na jugu do Žužemberka, zajeti so tudi Vrhnika, Borovnica, Medvode in območje Domžal. Reševalci motoristi v Sloveniji delujejo še na Obali in v Mariboru, velik del Slovenije pa ostaja nepokrit. "Pokrita so le velika mesta. Zanimivo bi bilo narediti študijo, kako bi se motor uporabljal še predvsem na teh turističnih delih, kot sta Bled in Bohinj, Idrija, Škofjeloško hribovje, skratka, to je nekaj območij, kjer bi bila mogoče smiselna uporaba motorja. Predvsem pa je največji problem, ker za to nimamo zadosti kadra," poudari Kernc.

Težja pot do novega osebja pa so tudi pogoji in usposabljanje, ki je nujno potrebno pred začetkom dela novih reševalcev motoristov. "Pogoji, ki jih mora izpolnjevati nekdo, da bi postal reševalec motorist, so, da mora biti diplomirani zdravstvenik, pet let dela v urgentni skupini, opravljene vse licence za samostojno delo. In še kar se tiče vožnje motorja, pet let izpita za aktivno vožnjo, k nam pristopiš kot pripravnik, potem pa te čaka še specialistično usposabljanje za vožnjo motornega kolesa, ki ga opravljaš eno leto, in če to vse opraviš, naslednje leto lahko samostojno začneš delati kot reševalec na motorju," je razložil Kernc.

'Le redko se zgodi, da se nam kdo načrtno ne umakne'

Ključna prednost reševanja z motorjem je torej čas, ki ga pri poti prihrani reševalec. Zaradi svojih lastnosti se motor lažje prebije skozi prometne konice in dele mest, ki so z avtomobilom težje dostopni. "V Ljubljani so to Golovec, Šmarna gora ali center, kjer je zelo malo prostora in prideš veliko lažje mimo kot avtomobil," še razlaga. Obnašanje slovenskih voznikov pa je po Kernčevih besedah vzorno. "Moram pohvaliti slovenske voznike. Meni osebno se zdi, da se vozniki zelo dobro umikajo, redkokdaj se zgodi, da se ti kdo načrtno ne umakne, seveda pa vsi po svojih zmožnostih, eni prej, drugi kasneje, sodobnejši avtomobil imajo boljšo zaščito proti zvoku in se nas ne sliši, jaz jih razumem, enostavno te ne vidijo, ti si manjši v ogledalu," je povedal in dodal, da intervencijska vozila nimajo absolutne prednosti, zanjo le prosijo. 

Kernc prizna, da ima svoje delo zares rad, in pove, da v njem ne bi vztrajal, če bi v službo hodil nejevoljen. "Ko bom prvič šel z odporom v službo, bom nehal. To se mi v 20 letih še ni zgodilo," je priznal. Vsakemu mlajšemu sodelavcu, ki stopa na pot kot reševalec motorist, pa polaga na srce, da je bistvo vsega, da se konec dneva domov vrne živ in zdrav. "Rekel bi mu, naj vedno, preden se usede na motor, pomisli, da ima doma družino, morda otroke, in da je smisel vsega, da se vrne cel in zdrav nazaj domov," je še povedal.