Najprej nagradno vprašanje: kaj je skupnega amurskemu leopardu, črnemu nosorogu, gorili diehli, saoli, južnokitajskemu tigru, sumatrijskemu slonu in kalifornijski pliskavici? Potrebujete pomoč? Gre za živali, ki jim grozi izumrtje. Dejstvo je, da je 99 odstotkov vrst, kar jih je kdaj obstajalo, že izumrlo, večina še pred časom homo sapiensa. Znanost pa ocenjuje, da bo v naslednjih 80 letih izumrla polovica vrst, ki jih poznamo danes. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je človek glavni krivec.
A ne izumirajo le živali. Podobno se dogaja tudi, ko beseda nanese na določene avtomobile. Okusi zemljanov se spreminjajo, sploh v Evropi je zaznati trend, da kupci obračajo hrbet štirikolesnikom z dizelskim motorjem. Še več, proti njim zadnja leta vlada prava gonja. Odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja, smo poskušali poiskati tudi med druženjem z mazdo CX-60, ki je bila nekaj posebnega, ker se je hvalila s čisto novim dizelskim motorjem. Dvema, če smo natančni. Že prvi dan nabiranja kilometrov smo tako ugotovili, da je vsaj v nečem nekaj posebnega – pod pokrovom športnega terenca se vrtita šestvaljnika. Na prvo žogo bi dejali, da je japonske razvojnike pošteno v hlačah, da so si v časih, ko vsi govorijo o elektrifikaciji, drznili in občutno vsoto v evrih vložili v dizla. A kdor meni, da so denar vrgli skozi okno, se moti. Pošteno moti. Dizelski motor in (težki) športni terenec se zdita naravna izbira, saj se dopolnjujeta kot kot mož in žena. Pri čemer je kupec kralj, saj se lahko odloči za nekoliko šibkejšega dizla z močjo 200 konjev (147 kW), ali pa močnejšega 254-konjskega (187 kW), ki pa se razlikujeta veliko bolj, kot se zdi na prvo žogo, saj sta si filozofiji pogona različni. Ali prevedeno, šibkejši ima moč speljano na zadnji kolesi, močnejši na vsa štiri, tako da Mazdini razvojniki naslavljajo občutno širši krog potencialnih kupcev, kot bi ga sicer. Velja pa ne glede na vašo izbiro zapisati, da besedna zveza »pelje se dobro« še kako velja. Kar pa za to znamko iz dežele vzhajajočega sonca že desetletja drži kot pribito.
Poslanstvo CX-60 je tudi razvajanje. »Ni, da ni,« bi rekli naši nekdanji brati Srbi, ko bi videli, kaj vse pri Mazdi ponujajo. V usnje oblečeni, električno pomični in ogrevani sedeži? Ima jih. Pametni ključ? Prav tako. Pomoč pri parkiranju v obliki kamere in senzorjev? Seveda. 20-palčna platišča? Brez njih ne gre. Navigacija? Absolutno. Ste si zaželeli še česa? Mi smo si samodejnega menjalnika, in glej ga, zlomka, CX-60 ga ima, in to brez doplačila. 8-stopenjskega. Roko na srce, tudi če bi bilo zanj potrebno doplačati, bi bilo to vredno vsakega centa. Vožnja postane namreč občutno bolj udobna in varna, če pa želite prestavljati sami, je to mogoče z ušesoma za volanskim obročem.
Konja, ki zmaguje, se ne menja. Zato ne čudi, da je CX-60 močno podobna ostalim Mazdinim športnim terencem. Ali prevedeno, že na prvi pogled se boste vanjo zaljubili, saj ima vse obline na pravem mestu. Notranjost ne prinaša posebne revolucije, je pa barvni zaslon na dotik (samo, kadar avto stoji!), njegova diagonala pa s 30,5-centimetra največja med vsemi brati in sestrami. Da so uporabljeni materiali in končna obdelava dvignjeni še stopničko višje, pa sploh ne čudi, saj se lepotica odkrito spogleduje z bolj premijskim razredom, kar se konec koncev pozna tudi pri njeni ceni, ki je z 46.490 evrov (močnejši motor 51.690) vse prej kot malenkostna, a še vedno ne sodi pod opis atentat na družinski proračun. Ko beseda nanese na prostornost, je ta pisana z veliko začetnico, pa najsi gre za odmerjene centimetre za glavo in kolena najbolje dveh potnikov na zadnji klopi ali pa 570-litrski prtljažnik, ki golta kovčke, potovalke in nakupovalne vrečke še hitreje, kot zgoraj podpisani gumijaste bombone. Če to združimo s pregovornim užitkom v vožnji, pa ne bodite začudeni, če si bo dotični za volanskim obročem ves čas požvižgaval kakšen njemu tako ljubi napev. So imeli Japonci prav, ko so se odločili za korak, katerega še premila beseda je drznost? To bo pokazala prihodnost, naravna pot pa se zdi, da bodo dizla uporabili v kombinaciji z elektriko v tako imenovanem priključnem hibridu. Ko smo namreč lani vozili bencinsko-električno kombinacijo, ki je zavoljo ogromne črede kar 327 konjev pokala od moči, se nam je dizel namesto bencinarja zdel kot najbolj naravna izbira, toliko bolj, ker ima tedaj, ko se baterija sprazni, avto občutno daljši doseg. Med nabiranjem testnih kilometrov nam je namreč močnejši dizel pil slabih šest litrov, kar je za 1,9 tone težak avto presenetljivo ugodno. Porabo znižuje tudi 17-konjski električni motor, ki sicer pomaga pri pospeševanju. Japonci morebiti vedo nekaj več kot Evropejci? Nič kolikokrat smo pri testiranju priključnih hibridov zapisali, da je to bližnja prihodnost in to trdimo še danes. Pustimo se presenetiti...
