Filmska produkcija je v polnem pogonu, in to od velikoproračunskih produkcij do tako rekoč »naredi sam« filmov, od ludističnih eksperimentov do klasičnih melodram – tako nam dokazuje tudi letošnji, v soboto končani 33. ljubljanski filmski festival. Na ogled je ponudil 92 celovečernih filmov in tri sklope kratkih filmov, od tega je bilo mogoče trinajst celovečercev videti tudi z domačega kavča prek sistema VOD. Na to pisano ponudbo je prihitelo več kot 33.000 gledalcev, pisana množica ljudi, med katerimi je nemalo takih, ki dodobra podučeni točno vedo, kaj hočejo, in si vstopnice nabavijo že zgodaj, pa seveda večina onih, ki jih obilna ponudba bega, ki jim kratke predstavitve filmov ne pomagajo dosti, saj vse govorijo v enakem pozitivnem duhu, in ki kdaj potožijo, da so se zavedeli, da so sedeli v »napačni« dvorani: »res dobro« so vrteli drugje. Potem ko se že razširi dober glas, pa težave povzročajo ponovitve v dopoldanskih (Kinodvor), zgodnjepopoldanskih ali poznih večerih urah (Kino Bežigrad, Komuna), ker te dvorane prime time pač namenjajo svoji ponudbi. Le redki sleherniki lahko gredo v kino pred 16. uro in tako je precej sedežev na teh projekcijah praznih. No, vsaj filmi cikla Predpremiere niso za vedno izgubljeni in bodo v rednih programih na ogled tudi kasneje.
Tanja Lesničar Pučko
Direktor festivala Simon Popek pravi, da je letošnji obisk znamenje postcovidnega okrevanja (ne glede na to, da je Slovenija praktično od poletja spet nek...
Avtorica Tanja Lesničar Pučko v kolumni z zgornjim naslovom (Dnevnik, 17. aprila) komentira novogradnjo na lokaciji bivšega letnega kopališča Ilirija...