Ob spremembi dneva Osvobodilne fronte (OF) slovenskega naroda v dan upora proti okupatorju sem bil prepričan, da s tem želimo prazniku dodati širino oziroma da želimo počastiti upor Slovenk in Slovencev proti okupatorju v času druge svetovne vojne ter upor državljank in državljanov Slovenije proti agresorju v vojni za samostojno Slovenijo leta 1991 in odpor tigrovcev in Maistrovih borcev v času njihovega delovanja. Nikakor pa nisem niti pomislil na to, da gre za namerno zaničevanje 27. aprila, dneva, ko se je zgodilo nekaj izjemno pomembnega: ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda. In aktualna vlada je v počastitev prvega odpora proti okupatorju letos že drugič organizirala proslavo na Mali gori, ki se je predstavniki Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije, kljub vljudnemu vabilu sedanje vlade v odstopu, nismo udeležili.
Tu ni potrebna razlaga zgodovinarjev. Noben vsaj malo izobražen človek dogodka na Mali gori ne more šteti za začetek upora proti okupatorju, ko pa so štirje italijanski karabinjerji skupaj s tremi izdajalci napadli tri tigrovce, ki so bili na počitku. Pa pustimo ob strani vsebinsko vlogo tigrovcev in njihov prispevek k skupnemu boju za to, da danes živimo v samostojni Republiki Sloveniji in da smo ponovno na poti v demokracijo ter »svobodo«.
Dodatno oboroževanje ni prava rešitev
Prav bi bilo, da bi se ob dnevu upora proti okupatorju oziroma dnevu Osvobodilne fronte slovenskega naroda ter ob vojni v Ukrajini več ukvarjali s tem, kako naj se Slovenija začne pripravljati za primer neposredne vojne nevarnosti in za primer vojne. Po mojem skromnem mnenju iskati rešitve samo v dodatnem oboroževanju in povečevanju števila pripadnikov Slovenske vojske ter njene rezerve ni prava in edina pot.
Vojna v Ukrajini se bo, tako kot vse vojne, ustavila za pogajalsko mizo, z diplomatskim dogovorom med vpletenimi stranmi. Večinski del mednarodne skupnosti izvaja vsestranski pritisk na Rusko federacijo, da bi čim prej prekinila vojaško agresijo. Sestavni del teh pritiskov je tudi javno mnenje v državah Evropske unije in širši mednarodni skupnosti, ki obsoja napad na Ukrajino, zahteva takojšnje prenehanje spopadov in podpira odpor Ukrajincev.
Znano je, da so v takšnih vojnah pred 19. stoletjem v več kot 50 odstotkih zmagovale velike, močne in dobro oborožene države, v 19. stoletju pa so v več kot 50 odstotkih zmagale male in slabo oborožene države. Zato se nekateri upravičeno sprašujejo, kako bi se morala Slovenija oboroževati in pripravljati za primer napada na našo državo. Mnogi oporekajo sedanji vladi, ki je sprejela odločitev za dodatno oborožitev in namenila Slovenski vojski več kot 700 milijonov evrov. Oporekanje je še močnejše, ko gre za nabavo oklepnih in drugih vozil, ki se uporabljajo predvsem v mednarodnih misijah, njihova (ne)učinkovitost pa se kaže tudi v ukrajinsko-ruski vojni.
Nekateri upravičeno nakazujejo, da bi bilo treba nabavljati takšno opremo in oborožitev, ki bi bili uporabni v primeru neposredne vojne nevarnosti ali vojne ali v drugih izrednih razmerah ter primerni tudi za uporabo v mirnodobnem času. Gre torej za opremo, ki bi jo lahko uporabljali ob naravnih nesrečah in v drugih izrednih razmerah. Kot primer se navajajo večnamenski helikopterji Slovenske vojske, uporabni tudi za reševanje v gorah ter ob prometnih in drugih nesrečah. Omenjajo se tudi vozila in druga oprema, ki bi bili primerni za zaščito in reševanje ter opravljanje drugih mirnodobnih nalog. Takšen pristop se mi zdi primeren.
Drugo pomembno vprašanje je, kako številno profesionalno vojsko potrebuje Slovenija. Tudi tukaj ni enoznačnega odgovora, saj je znano, da tudi vojaške velesile v vojnah ali ob svojih posredovanjih v tujini niso bile vselej uspešne. Zakaj? Ker se okupaciji oziroma agresiji ne uprejo le oborožene sile, temveč tudi državljani in državljanke. To je bilo značilno prav za drugo svetovno vojno, ko je odpovedal obrambno-varnostni sistem bivše Jugoslavije in ko se je odpor proti okupatorju začel z ustanovitvijo Osvobodilne fronte slovenskega naroda. OF je bila zaščitna in vojaška organizacija, sočasno – glede na razmere – pa naj bi bila tudi vmesna stopnja med različnimi oblikami množičnega boja proti okupatorju. Slovenska partizanska vojska je pomen pripadnosti gradila na narodnoosvobodilnem boju in domoljubju, torej na obrambi slovenskega naroda pred potujčevanjem, ki so ga izvajali okupatorji.
Zato smo v Republiki Sloveniji koncept splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite razvijali na podlagi teh izkušenj, Ustave Republike Slovenije iz leta 1974 ter zakona o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti iz leta 1982, kar je v letu 1990 omogočilo organiziranje Manevrske strukture narodne zaščite. Ta koncept je temeljil na vsesplošnem ljudskem odporu zoper vsakogar, ki bi posegal v samobitnost slovenskega naroda, njegovo identiteto, domoljubje in vrednote oziroma v tisto, kar slovensko domovino dela takšno, da so ljudje v njej srečni in zadovoljni, da lahko v njej živijo v skladu z osnovnimi človeškimi vrednotami in demokratičnimi načeli oziroma načeli pravne in socialne države. A žal so bile prav te vrednote zadnji dve leti na težki preizkušnji in zmagal je razum volilk in volilcev.
Smiselno bi bilo razvijati državljansko zaščito
Tako tudi agresije Jugoslovanske ljudske armade in zvezne milice v osamosvojitveni vojni leta 1991 nista odvrnili samo slovenska milica in Teritorialna obramba, temveč tudi državljanke in državljani Slovenije, ki so bili organizirani v narodni zaščiti, civilni obrambi in civilni zaščiti, ter tudi državljanke in državljani, ki so se samoorganizirali in izvajali cestne blokade, hranili orožje pred začetkom vojne, zaščitili pomembno infrastrukturo, lastne objekte in premoženje ter nudili pomoč slovenski milici in Teritorialni obrambi. Zato bo treba v Sloveniji opraviti resen razmislek o tem, kako se organizirati in usposobiti ljudi za obrambo domovine izven slovenske policije in vojske.
Zakon o organiziranosti in delu policije ter resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije opredeljujeta državljansko samovarovanje oziroma varnostno samoorganiziranje prebivalcev ter ustanavljanje sosvetov, svetov, komisij in drugih dogovorjenih oblik partnerskega sodelovanja za zagotavljanje večje varnosti. Iz navedenega izhaja, da za zagotavljanje notranje in obrambne varnosti v Republiki Sloveniji obstaja kar nekaj možnosti, kako dosegati večjo stopnjo varnosti predvsem v lokalnih skupnostih in v okviru javno-zasebnega partnerstva.
Takšen pristop, opredeljen v omenjenem zakonu in resoluciji, nekako spominja na sistem, ki smo ga poznali v devetdesetih letih, ko smo razvijali sistem splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, katere organizirana oblika je bila narodna zaščita. Danes bi bilo smiselno razvijati državljansko zaščito, s katero bi z ustrezno organiziranostjo in različnimi oblikami delovanja dopolnjevali že vzpostavljen varnostno-obrambni sistem Republike Slovenije. O tem, kako, pa mogoče kdaj drugič.