Občasno dajem intervjuje za različne medije in daleč najpogostejše vprašanje je: "Kaj je najpomembnejše sporočilo pravljic?" Po mojem je to zavedanje, da je v pravljicah vse mogoče. Da lahko vsak, ne glede na raso, spol, rod, v življenju veliko doseže (kar koli že to je). Podobno se glasijo slovite ameriške sanje, ki so že pred globalizacijo postale gonilna sila razvoja v večjem delu sveta.

Je s trdim delom, poštenostjo in ščepcem sreče zares vse mogoče? So ameriške sanje le sodobna, po veliki depresiji dokončno oblikovana različica univerzalnega sporočila klasičnih pravljic? Nam pravila vedenja postavljajo v Disneyjevih studijih?

Dve osnovni vrsti pravljice

Večkrat sem že pisal o zgradbi pravljic v povezavi z njihovo zgodovino. Odvisno od tega, ali izhajamo iz del Straparole ali Basileja, skozi pravljico revež postane bogataš ali pa bogataš zaide v težave in se nato iz revščine vrne na visok položaj. Če je bil Straparola revolucionar (vse je mogoče), je bil Basile bistveno bolj konservativen (vse je mogoče, a le, če si bogat).

Kako so pripovedovali pravljice (Pentameron), Warwick Goble
Kako so pripovedovali pravljice (Pentameron), Warwick Goble

Tisoč let pozneje ni bilo bistveno drugače. Perrault je za svoje junake postavil prince in princese (imel je podobno občinstvo kot Basile), zgradba bogat – reven – spet bogat pa je ostala prevladujoča. Brata Grimm sta s spreminjanjem razmer v družbi vnesla nekaj romantike, a princeske, ki so po krivici izgubile svoje družbeni položaj in ga nato dobile nazaj, so ostale na vrhu lestvice priljubljenosti.

Nič presenetljivega, saj je tudi družina Grimm izkusila podoben padec in nato dolg, občasno zelo boleč vzpon proti položajem, ki so jih njeni člani v preteklosti že zasedali.

Še korak naprej naredita Andersen in Wilde, ki jima je popolnoma jasno, da prehod iz nižjih v višje sloje družbe nikakor ni tako preprost, kot ga morda razumemo ob površnem branju in razumevanju pravljic. Pravzaprav sta oba v svoje pravljice vnesla veliko tragike, brez dvoma tudi s pomočjo lastnih izkušenj, ko sta se družila z najbogatejšimi in najvplivnejšimi ljudmi na svetu, a vseeno ostajala ves čas na robu.

Senca (pravljica H. C. Andersena), Maria Louise Kirk Foto: MMC RTV SLO
Senca (pravljica H. C. Andersena), Maria Louise Kirk Foto: MMC RTV SLO

Vstopi Disney

Najpomembnejši korak v razvoju sodobne pravljice je gotovo napravil Walt Disney s svojo ekipo. Nasilne, mračne, erotične in druge za družinski krog gledalcev nezaželene elemente klasičnih pravljic je omilil ali izbrisal, v zadnjih desetletjih pa so začele po motivih klasik nastajati celo popolnoma nove pravljice, kjer se veliko šalijo, pojejo in – je vse mogoče.

Pa je res? Ključno obdobje za Disneyjeve pravljice so gotovo trideseta leta 20. stoletja, ko je z nastopom velike depresije, propadom tisočih bank in izgubo delovnih mest milijonov Američanov v deželo sanj naenkrat udarila kruta realnost.

Če so si v Evropi še vedno lizali rane po 1. svetovni vojni, sta se mnogim Američanom v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dolgo cedila le med in mleko. Ko je udarila kriza, je bilo zato toliko huje. Bogati so naenkrat postali reveži. Situacija, ki jo tako dobro poznamo iz Lepotice in Zveri, Pepelke ali Sneguljčice, je postala resničnost celega naroda.

In prav tedaj se pojavi nekaj odmevnih Disneyjevih projektov, ki so zaznamovali ne le generacijo, ampak tudi njeno potomstvo in celo potomce potomcev.

Kratka risanka o Treh prašičkih je predstavila preprosto in privlačno sporočilo o pridnem delavnem pujsku, ki s trudom lastnih rok ustvari lep in varen dom. Spotoma pomaga manj vzornima bratoma in opravi z velikim hudobnim volkom. Ali v volku vidimo poosebljenje gospodarske krize ali grožnjo vse bolj uspešnih totalitarnih režimov, ki so se razmahnili v začetku 20. stoletja, sploh ni bistveno, saj je za povprečnega delavca oboje praktično isto.

Njegove sanje so preproste – ustvariti varen in udoben dom, kjer bo užival s svojo družino, gospodar na svojem, kot kralj v svojem gradu. Prijetna alternativa resničnosti brezposelnega delavca, ki je na skrbi ob nezmožnosti plačila najemnine ali celo nakupa hrane iskal urico pozabe v kinematografu, kajne?

S Sneguljčico in sedmimi palčki, do trenutka premiere daleč največjem Disneyjevem podvigu, ki ga je spravil skoraj v stečaj, a nato postal prava zgodba o uspehu, so bile ameriške sanje zapisane do konca.

Realnost

Sporočilo, da se s trudom, požrtvovalnostjo in potrpežljivostjo lahko uresničijo vsake sanje, je žal le redko realno. Delavce izkoriščajo šefi, šefe direktorji, direktorje lastniki, lastnike davkarija ... Služenje denarja je vse prej ko preprosto, posebej če so v igri velike številke.

Pogled na lestvico najbogatejših pove, da velika večina pride do bogastva z dedovanjem, kar ne podpira teorije o ameriških sanjah. Seveda je tudi veliko zgodb o milijonarjih, ki so uspeli ’z ničle’, a te so bolj odmevne kot pogoste. Na vsakega, ki je prilezel na vrh, jih pride sto ali celo tisoč, ki jim je spodrsnilo že veliko prej. O teh nikoli ne slišimo.

Tudi tisti, ki uspejo (za namen tega članka smo kot merilo uspeha vzeli kup denarja), le redko živijo srečno do konca svojih dni. Če jih ne uniči konkurenca ali nezmožnost prilagajanja nenehno spreminjajočim razmeram, se pogosto zapletejo v umazane boje z lastnimi poslovnimi in/ali zasebnimi partnerji, ne nazadnje pa jih prej ali slej doleti preprosto dejstvo, da morajo premoženje zapustiti dedičem, ki v povprečju vse zapravijo v tretji generaciji.

Če beremo zgodbe o najuspešnejših Zemljanih, torej učbeniških primerih ameriških sanj, povzetih iz klasičnih pravljic, v ozadju največkrat najdemo goljufije, laži, izigravanje, pretvarjanje, izkoriščanje in izsiljevanje. Ne ravno pravljica o Treh prašičkih, v kateri je bil najbolj nagrajen tisti, ki je vložil največ dela.

Obuti maček (pravljica Charles Perraulta), Richard Andre
Obuti maček (pravljica Charles Perraulta), Richard Andre

Kvečjemu pravljica o Obutem mačku, kjer lepo vidimo, da je na vrh družbene lestvice vendarle mogoče splezati tudi s prevaro, če le imaš prave zaveznike ob pravem času. Če se bogato poročiš, toliko bolje.

Če torej poskušamo živeti ameriške sanje, vzemimo Disneyjeve mojstrovine vendarle z veliko rezerve. In če ne postanejo resničnost, morda niti ni tako slabo.

Vse uporabljene ilustracije so v javni lasti:

https://ameblo.jp/greatoldbooks/entry-12811863552.html

https://topillustrations.wordpress.com/2014/04/03/maria-louise-kirk/

http://artyoushouldknow.canalblog.com/archives/2018/03/23/36257694.html

https://richard-andre.jimdosite.com/