Franc Rosec, poslanec Slovenske demokratske stranke, mag. inženir energetike, prihaja iz Šaleške doline, zato je naš pogovor v večji meri potekal o energetiki in tudi delovanju zdajšnje vlade.
Gospod Rosec, prihajate iz Šaleške doline, verjetno se dnevno vozite po avtocesti proti Ljubljani, kjer v zadnjem času vlada pravi prometni kaos. Kako to komentirate?
Zdajšnja vlada je takoj po svojem nastopu ukinila avtocestno policijo, tovornjaki sedaj veselo prehitevajo. Prav tako je v svoji koalicijski pogodbi obljubila moratorij na investicije v ceste in edino to obljubo očitno držijo. Veliko je govora o decentralizaciji države in ti zastoji so še en dokaz, da se bo treba z decentralizacijo spopasti, kar pa od te vlade ni mogoče pričakovati.
Ste član parlamentarnega odbora za infrastrukturo, okolje in prostor. Področje se je razdelilo na več ministrstev. Kaj opažate? Ali delo poteka tako kot prej ali pa se ukvarjajo sami s seboj?
Že v sami referendumski pobudi smo opozarjali, da delitev ne bo prinesla učinkovitejšega in hitrejšega delovanja ministrstev. To se je sedaj v praksi pokazalo za pravilno trditev, seveda poleg dodatnih stroškov. Lep primer, kako smo zadeve dodatno zapletli, je umeščanje tretje razvojne osi in pridobivanje gradbenih dovoljenj, kjer se nam roki za za izgradnjo zamikajo, vemo pa, da je pomen tretje razvojne osi razvoj regij, ki ležijo ob tej osi. Zamujanje pa ne pomeni nič dobrega.
Investicije bolj kot ne stojijo. V zadnjem obdobju so nas spet spomnili, da so lani pred volitvami v Gibanju Svoboda in Levici nevladnikom dali zavezo o moratoriju na širjenje cestne infrastrukture. Očitno je, da zavezo izpolnjujejo, kar ste tudi sami poudarili.
Moratorij za investicije v cestno infrastrukturo pomeni pristop, ko postaja stanje na cestah čedalje bolj kaotično, kar v bistvu ustreza levici, ki odlično uspeva v stanju kaosa in nereda. Počasi drsimo proti socializmu. Oni so izbranci na vrhu, ki poskrbijo zase in za svoje, za večino jim ni mar. Sledi načrtovanje in administriranje namesto trga, ki ga prezirajo. Vse to smo videli v prejšnji državi, ki jim je tako ljuba.
Kaj se dogaja v Šaleški dolini, že večkrat ste opozorili, da prihodnost ni rožnata?
V Šaleški dolini se v zadnjem času širita strah in negotovost glede prihodnosti, saj ni konkretnih korakov v smeri dolgoročne prihodnosti glede ohranitve delovnih mest, predvsem tistih, ki so vezana na energetiko. Opažam zelo mačehovski odnos države do tega problema, saj se je treba zavedati, da spremembe v energetiki oz. investicije v energetiki terjajo veliko časa, 10 let in več. Tega časa pa nam hitro zmanjkuje.
Kaj se dogaja z zapiranjem Premogovnika Velenje?
Razen na deklarativni ravni se z zapiranjem Premogovnika Velenje ne dogaja nič. Moramo vedeti, da premogovnika ni mogoče zapreti z danes na jutri. Zapiralna dela potekajo še veliko let po prenehanju izkopavanja, zato pa je treba imeti na voljo dovolj sredstev in ustreznega kadra. Očitno nas zgodba z zapiranjem premogovnikov v Zasavju ni izučila. V javnosti kroži letnica zapiranja, ki pa po mojem mnenju z realno energetsko situacijo nima nobene zveze.
Kako pa je s Termoelektrarno Šoštanj (TRŠ 6) ?
Vemo, da premogovnik skupaj s TEŠ tvori hrbtenico slovenskega elektroenergetskega sistema, saj s svojo fleksibilnostjo omogoča njegovo samostojno delovanje v skladu z mednarodnimi pravili. Vloga TEŠ v sistemu je v zadnjih letih zelo negativno predstavljena. Premalo se zavedamo pomena TEŠ tudi za gospodarstvo, saj bi v primeru njegove trajne ustavitve bili primorani povečati uvoz električne energije, kar pa pomeni tudi precej višje cene električne energije v Sloveniji. V zadnjem času poslušam samo, kakšno izgubo dela TEŠ. Od ključnih energetikov v državi, ki imajo škarje in platno, pa še nisem slišal ocene, kaj bi pomenilo na nacionalni ravni zapiranje TEŠ, saj bi to definitivno povzročilo dvig cen električne energije, v neugodnih okoliščinah v sosednjih državah pa ne izključujem niti redukcij. V takšnih okoliščinah bi se po mojem mnenju začele gospodarske družbe izogibati naložbam v Sloveniji oz. bi jih začele celo umikati v države, kjer imajo boljše pogoje. Za prebivalce pa bi to pomenilo še višje cene električne energije. Tega negativnega ekonomskega učinka na nacionalnem nivoju pa mojem mnenju ni še nihče ocenil.
Cene električne energije pod to vlado naraščajo. Delno je to zaradi krize razumljivo. Kako pa vi kot energetik gledate na to? Se stvari res ne da urediti drugače kot lopniti po prebivalstvu in gospodarstvu?
Energetika je bila v zadnjih 20 letih zelo podvržena popolnoma tržnim principom, ki pa ne spodbujajo investicij v nove proizvodne zmogljivosti. Investicije v nove velike elektrarne so namreč kapitalsko in časovno zelo zahtevne in imajo zelo dolgo dobo vračanja. To pa seveda trgovcem z električno energijo ne ustreza, saj želijo samo preprodajati elektriko s čim večjimi maržami. V tem trenutku ima Slovenija še vedno dokaj ugodno strukturo proizvodnih zmogljivosti, ki bi omogočala dokaj stabilne ravni cen. Seveda je tukaj vprašanje, kaj se dogaja s prodajno politiko HSE in GEN z elektriko iz teh elektrarn ter kam se ta elektrika prodaja.
Vladna koalicija je s 1. junijem odpravila nižji DDV na energente. V poslanski skupini SDS ste vložili zahtevo za izredno sejo, naj se DDV vrne na nižjo stopnjo. Kakšni so odzivi?
Poslanci koalicije so na odboru za finance glasovali proti našemu predlogu zakona. Vlada Republike Slovenije oziroma ministrstvo za finance je 30. maja 2023 sporočilo, da ukrepa ne namerava podaljšati, kar pomeni, da bodo od 1. junija 2023 cene elektrike, zemeljskega plina, lesa za kurjavo in daljinsko ogrevanje občutno višje, saj bo DDV znova 22-odstoten in ne več 9,5-odstoten. Predlagatelji, poslanke in poslanci poslanske skupine Slovenske demokratske stranke menimo, da takšna odločitev Vlade RS ne sledi potrebam državljank in državljanov ter gospodarstva, saj se zaloge lesa za kurjavo dobavljajo že v poletnih mesecih, prav tako so cene električne energije, ki se med drugim uporablja tudi za hlajenje, zemeljskega plina in daljinskega ogrevanja občutno previsoke.
Zato smo predlagali, da se DDV za dobavo električne energije, zemeljskega plina, daljinskega ogrevanja in lesa za kurjavo še naprej obračunava po nižji, 9,5-odstotni stopnji, in sicer do konca leta 2023. S tem bi zagotovili, da se cene ne bi občutno povišale in da gospodinjstva, državljanke in državljani ter gospodarstvo ne bi bili v skrbeh pred novo kurilno sezono.
V javnost je prišlo, da Agencija RS za energijo pripravljavce Nacionalnega energetskega podnebnega načrta (NEPN) obvešča, da bodo v prihodnjih letih izjemno povečane potrebe po dodatnih naložbah bistveno vplivale na višino povprečnine za občine. Zneski bodo torej višji. Nekateri že pravijo, da se pripravlja elektrorop. Kakšne pasti pa vi vidite v tem?
V primeru, da bodo napovedi Agencije RS za energijo uresničene in se bodo izjemno povečale potrebe po dodatnih naložbah v prihodnjih letih, je pomembno, da se skladno s tem zvišajo tudi povprečnine občinam. Takšno zvišanje bi pozdravili, saj se v SDS zavzemamo za višje povprečnine. Problem pa je, če se povprečnine občinam ne bodo dvignile, saj bo občinam tako ostalo manj denarja za druge zakonsko določene naloge, ki jih morajo opraviti, oz. jim bo zmanjkalo finančnih sredstev za nekatere. To pa posledično lahko vodi v nepotrebno zadolževanje občin.
Je prihodnost energetske oskrbe res samo v obnovljivih virih energije, sončnih elektrarnah, kot to poskušajo prikazati vladajoči?
Vsak proizvodni vir ima svoje prednosti in slabosti, zato je treba imeti v sistemu praktično vse vire (HE, TE, NE, SE …), ki se lahko ob ustrezni zasnovi zelo dobro dopolnjujejo. Obnovljivi viri so zelo podvrženi naravnim vplivom in so zato zelo nezanesljivi. Če se fokusiramo bolj na sončno energijo, ki je najboljši pokazatelj teh nihanj, lahko hitro ugotovimo, da samooskrba iz tega vira ne pride v poštev. Pozimi so namreč dnevi zelo kratki in pri oblačnih dnevih proizvodnje iz sončnih elektrarn pozimi praktično ni. Pri sončnih elektrarnah se nam tudi pojavljajo hitra nihanja moči zaradi delne oblačnosti, kar povzroča motnje na elektroenergetski ravni (predvsem v distribuciji). Da bi se izognili tem nihanjem, se sedaj delno uporabljajo baterije, ki se prigrajujejo sončnim elektrarnam, vendar gre tukaj za hranilnike, ki elektriko shranijo za nekaj ur, ni pa mogoče s temi sistemi zagotavljati stabilnosti na daljši rok. Za to bi v Sloveniji potrebovali sezonske hranilnike, ki pa jih na žalost nimamo. Po mojem mnenju je energetska samooskrba Slovenije, ki bi temeljila samo na obnovljivih virih, utopija.
Kaj pa hidroelektrarne? Nekatere investicije (spodnja Sava Mokrice in srednja Sava) stojijo predvsem zaradi zapletenih birokratskih postopkov.
Ta dva primera najbolje kažeta, kako se v Sloveniji lotevamo teh projektov. Samo podpis koncesijske pogodbe za srednjo Savo se je vlekel več kot 15 let, kar nazorno kaže, kako mačehovsko se država in uradniki obnašajo do tega problema. Šele v času prejšnje vlade je bila koncesijska pogodba podpisana, kar je omogočilo konkretne korake h graditvi hidroelektrarn na srednji Savi. Če bodo postopki tekli normalno, bo prva elektrarna na srednji Savi začela obratovati leta 2030, kar ponazarja, kako dolgo traja, da se v Sloveniji zgradi kakšen večji proizvodni projekt. Primer HE Mokrice je zelo žalosten primer, kako lahko nekateri ustavljajo projekte, ki so nacionalnega pomena. Kljub že izdanemu gradbenemu dovoljenju se gradnja ne more nadaljevati. Gre pa za elektrarno, ki ima v verigi predviden izravnalni bazen, ki omogoča tudi fleksibilnost celotne verige hidroelektrarn na spodnji Savi. Vsekakor bi bilo treba resno razmisliti o spremembah zakonodaje, ki bi onemogočila takšna nerazumna ravnanja.
Gospodarstvo tudi opozarja, da nimajo nič proti obnovljivim virom (sončni in vetrni energiji), da pa omrežje tega prenosa ne dovoljuje, ker je zastarelo. Kako je s tem?
V zadnjem času distribucijske družbe v Sloveniji čedalje pogosteje resno opozarjajo, da glede na načrtovane nove proizvodne zmogljivosti na področju razpršenih OVE obstoječe distribucijsko omrežje tega ne more prenesti. Če bi želeli obstoječe distribucijsko omrežje pripraviti na takšen drastičen dvig razpršenih OVE, bodo potrebna velika vlaganja v povečanje zmogljivosti. Seveda je vprašanje, kako bomo to financirali in od kod bodo prišli finančni viri.
V GZS so opozorili, da zaradi zavlačevanja začetka graditve drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško Slovenija letno izgubi 900 milijonov evrov. Kaj menite o tem?
Vsekakor nas zavlačevanje graditve NEK 2 drago stane. Če bomo pred začetkom rednega obratovanja NEK 2 ustavili TEŠ in zaprli Premogovnik Velenje, bi lahko bila izguba po mojem mnenju še višja, kot jo navajate v vprašanju.
V času zdajšnje vlade je bilo HSE, GEN, GEN-I in Geoplinu dodeljenih okoli 1,5 milijarde evrov državnih poroštev. Je bilo to nujno potrebno?
Leto 2022 je bilo za celotno evropsko energetiko leto streznitve ter pokazatelj napačne strategije glede oskrbe z energenti in električno energijo. Če omenim samo odvisnost od ruskega plina in zapiranje nemških nukleark. To je povzročilo velike pretrese na trgih z električno energijo in dvig cen v višave, ki jih ni nihče predvidel. To je povzročilo tudi propad nekaterih energetskih družb v Evropi, predvsem tistih, ki so z električno energijo samo trgovale. Iz Slovenije se npr. umikajo tudi velike energetske družbe, kot je E.ON, ki se je lani umaknil s slovenskega trga električne energije in plina. Moje mnenje je, da imata HSE in GEN (GEN-I) glede na svoje proizvodne zmogljivosti prevelike trgovalne količine in so te družbe zelo izpostavljene tržnim nihanjem. Tukaj je treba iskati razloge za poroštva v lanskem letu, saj so zaradi slabe hidrologije in težav v Premogovniku Velenje ter posledično manjša proizvodnja v TEŠ morale družbe manjkajoče količine električne energije kupiti na trgih, kjer pa so cene podivjale. Omenjene družbe niso bile pripravljene na takšne finančne obveznosti. Tukaj se kaže slabost obravnavanja električne energije kot popolnoma tržnega blaga.
Vas je premier, ki so ga predstavljali kot čudežnega dečka, gospodarstvenika, energetika, razočaral?
Mene ne, ker ga nisem volil. Verjamem pa, da je vse več njegovih volivcev nad njim razočaranih. Prav tako se nezadovoljstvo nad premierjem širi med gospodarstveniki. V gospodarstvu prihajajo do spoznanja, da je civilna družba, ki je omogočila izvolitev zdajšnje vlade, prioriteta te vlade pred gospodarstvom.
Ocenjujete, da bo Golob mandat izpeljal do konca ali pa bo premier samo do takrat, dokler ne olastnini prodaje električne energije v svoj prid?
Mislim, da je dolžina mandata odvisna predvsem od tega, kdaj bo “omrežje”, ki ga je postavilo, presodilo, da je moteč. Predvsem pa bo pomembno, kako in predvsem kdaj se bo odzvalo gospodarstvo kot tudi širša javnost na omenjeno idejo po privatizaciji prodaje električne energije.
Je še kaj, kar bi bilo treba poudariti, pa smo izpustili?
Predvsem me zelo skrbi, če bi se zapiranje Premogovnika Velenje in posledično TEŠ zgodilo brez ustreznega delujočega alternativnega vira, kar je po mojem samo NEK 2. Če ne bomo kot država na dolgi rok postavili ustrezne strategije, ki bo konservativna predvsem s pogledom oz. fokusom na nacionalno energetsko neodvisnost, se nam lahko zgodi, da bomo državljani in industrija plačevali za električno energijo še precej več.
Franc Rosec je poslanec Slovenske demokratske stranke, izvoljen v volilnem okraju Velenje 2. Poslanec je drugi mandat. Končal je študij na Tehniški fakulteti in ga nadaljeval na Fakulteti za strojništvo, oboje na Univerzi v Mariboru, kjer je leta 2013 pridobil naziv magister inženir energetike. Od leta 1993 do 2018 je bil zaposlen v Termoelektrarni Šoštanj na različnih delovnih mestih, nazadnje je bil svetovalec poslovodstva za razvoj in investicije. Oktobra bo dopolnil 56 let.
V državnem zboru je član treh parlamentarnih odborov: odbora za gospodarstvo, kjer je podpredsednik, odbora za infrastrukturo, okolje in prostor ter odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Vida Kocjan, Demokracija