Primorska je svojo zmago izbojevala že leta 1941

Odločitev, ki so jo primorski Slovenci sprejeli leta 1941, ko je Primorska preživljala že 21. leto v italijanski državi, da se organizirano uprejo okupatorju in se v narodnoosvobodilnem boju priključijo matični domovini, je odločilno zaznamovala usodo Primorcev. Zametkom primorskega antifašističnega upora je posvečen zbornik Na Primorskem leta 1941, ki ga je lani izdalo Območno združenje zveze borcev za vrednote NOB Nova Gorica v počastitev 75-letnice ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda.

“Če ne bi bilo organizacije in konspiracije Osvobodilne fronte in ljudi, ki so bili pripravljeni ljudstvo aktivirati in pripraviti na boj, bi se bilo zelo težko bojevati,” meni predsednica novogoriškega Območnega združenja zveze borcev za vrednote NOB Katjuša Žigon.

“Antifašist je bil vsak Primorec”

Primorski antifašizem je bil spontan, samonikel, organiziran in ilegalen. Utemeljen je bil na borbenem prizadevanju za narodnostno samoohranitev in ni imel razrednega značaja. Njegovi začetki pa segajo že v leto 1915, ko je bila Primorska prvič okupirana v prvi svetovni vojni. “Antifašist je bil pravzaprav vsak Primorec, ki se je organizirano ali neorganizirano upiral nasilju skrajnega italijanskega nacionalizma,” ugotavlja eden izmed avtorjev in urednik zbornika Branko Marušič.

V 30. letih minulega stoletja so Primorci, ki so na osvobojenih italijanskih ozemljih živeli že stoletja dolgo, občutili vso krutost italijanskega iredentizma in fašizma, ki je leta 1922 prišel v sam vrh državne oblasti in začel s sistematičnim poitalijančevanjem slovenskega ljudstva. To je seveda rojevalo množičen odpor, ki se je po uvedbi fašistične diktature kazal zlasti v ilegalnem delovanju posameznikov in organiziranih skupin, v Tigru, v ilegalni aktivnosti tedanjih slovenskih političnih strank, nekaterih prosvetnih društvih in v mladinskih gibanjih, pa tudi v ustvarjanju kulturnih delavcev ter duhovščine.

“Vsa ta raznolika skupnost je na različne načine opozarjala javnost in svet na nasilje, ki ga je Italija izvajala nad narodno manjšino, ta pa je svoje nasprotovanje izkazovala tudi z aktivno borbenostjo. Pri tem so izstopali pripadniki narodnorevolucionarnega tigrovskega gibanja, ki jim je bil edini cilj neizprosen boj zoper fašizem in izločitev Primorske iz italijanske države,” v uvodnem poglavju zbornika piše Marušič.

Zgodovino bogatijo tako, da o njej pišejo

Knjiga Na Primorskem leta 1941 vsebinsko dopolnjuje zbornik Vstala, Primorska, si v novem življenju. O Primorski v letih med 1945 in 1990, ki ga je novogoriško OZZB NOB izdalo leta 2011.

“Goriški del Primorske ima bogato zgodovino, saj je moral braniti meje na zahodu slovanstva in je moral zato, da je obstal, ohraniti svoj jezik, svojo kulturo in prebivalstvo. Zato smo se v novogoriški organizaciji odločili, da bomo našo zgodovino obogatili tako, da bomo o njej pisali,” je na predstavitvi zbornika v ilirskobistriški Knjižnici Makse Samsa dejala Katjuša Žigon, ki se je odzvala povabilu bistriške območne organizacije TIGR.

Zbornik na 208 straneh v večji meri prinaša že objavljeno gradivo 46 avtorjev, ki je razdeljeno v sedem poglavij in skupaj sestavlja mozaik dogajanja na Primorskem leta 1941. Omeniti velja, da so bila v zborniku objavljena besedila, napisana v razponu skoraj šestih desetletij in se tako v njih zrcali tudi podoba časa, v katerem so nastajala.

Poleg uvoda, ki ga je napisal nekdanji partizan Janez Stanovnik, sestavljajo uvodno poglavje prispevki treh zgodovinarjev Iva Juvančiča, Toneta Ferenca in Branka Marušiča. V njih avtorji podrobneje opisujejo zgodovinsko ozadje dogodkov leta 1941 na Primorskem, ki so privedli do osvobodilnega boja.

Ker je o začetni dejavnosti osvobodilne fronte na Primorskem na voljo malo neposrednega gradiva, so najpomembnejši viri, ki pričajo o tem, spomini udeležencev na tedanje vojne razmere, ki so jih preživljali v italijanski vojski, v internacijah in zaporih, pa tudi kot organizatorji partizanskega odpora.

V zborniku so objavljeni tudi odlomki iz dnevnikov in različni dokumenti ter časopisni članki, s pomočjo katerih so avtorji knjige izrisali še bolj živo podobo tedanjega vojnega časa. Eden bolj pretresljivih dokumentov, objavljen v tretjem poglavju knjige, je tudi poslovilno pismo Pinka Tomažiča, ki je bil v drugem tržaškem procesu obsojen na smrt.

Zbornik postreže še s širokim izborom razprav in člankov zgodovinarjev ter drugih piscev, ki iz različnih zornih kotov osvetljujejo to obdobje, ter natančnejšim pregledom nastajanja in delovanja organizacije OF po posameznih predelih in krajih Primorske.

Dogodki, ki so v tem času zaznamovali usodo Primorcev, so doživeli odmev tudi v literarnih delih nekaterih primorskih pisateljev in pesnikov, denimo Borisa Pahorja, Toneta Svetine, Janka Perata, Črtomirja Šinkovca in drugih. Odlomki teh del so zbrani na koncu zbornika.

Poseben položaj Primorske v NOB

Primorska je imela v narodnoosvobodilnem boju poseben položaj. “V OF je vstopila kot del slovenskega ozemlja, ki je bil takrat še vedno pod italijansko suverenostjo. Primorska je namreč leta 1920 s podpisom Rapalske pogodbe postala del italijanskega državnega ozemlja in Primorci so postali italijanski državljani,” razlaga Marušič.

Mreža odborov OF in celic Komunistične partije Slovenije, ki so v svoj program zapisale oboroženi boj proti okupatorjem in njihovim sodelavcem za osvoboditev ter združitev Slovenije, se je na Primorskem začela širiti od sredine leta 1941. “Toda ob tem ne gre zanemariti dejstva, da je bila leta 1941 na Primorskem še vedno v veljavi italijanska državna uprava, tu je delovala tudi italijanska policija, državna meja med kraljevino Italijo in Jugoslavijo pa je bila neprehodna in pod strogim nadzorom režima, ki je budno pazil, da se ne bi na Primorsko širile kakšne ideje, ki bi bile nasprotne fašizmu in italijanski državni oblasti. Primorska je bila v položaju, v kakršnem ni bil tedaj noben drug del slovenskega ozemlja,” poudarja Marušič. Posledica tega je bil tudi drugi tržaški proces, na katerem je Posebno sodišče za zaščito države je pet primorskih antifašistov obsodilo na smrt, kar je imelo tudi zastraševalni namen proti partizanskemu gibanju.

Ideja narodnoosvobodilnega gibanja se je po besedah Marušiča najprej razvila na Bistriškem, Pivškem in Postojnskem, v krajih, ki so bili bližje tedanji jugoslovanski meji, obenem pa je bil tu razvit tudi močan stik z Istro. Tu je bilo tudi zelo močno razvito Tigrovsko gibanje. Med prvimi primorskimi rojaki, ki so z nalogami organiziranja OF prihajali iz Ljubljane, je bil Ervin Dolgan iz Ilirske Bistrice. Deloval je na Pivškem in v zgornji Vipavski dolini. Za njim je partijsko vodstvo na Primorsko napotilo Oskarja Kovačiča, ki je odšel v Trst, kjer je zbral več sodelavcev in ustanovil pokrajinski komite KPS za Primorsko. Poleg Trsta je pomembno vlogo odigrala tudi Gorica, kjer je delo vodil primorski rojak Anton Velušček Matevž.

Primorska je bila leta 1941 tudi zelo politično razdeljena. “Po letu 1927 je bilo tod povsem ukinjeno javno življenje, tako politično kot kulturno. Tudi časopisja ni bilo. Tisti komunisti, ki so delovali na Primorskem, pa so bili člani Komunistične partije Italije. Ti se seveda niso želeli priključiti slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibanju, saj bi tako postali izdajalci italijanske države,” je zapletene politične razmere, ki so leta 1941 vladale na Primorskem, povzel Marušič. Razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem je zato močno zaznamovalo prav vprašanje pripadnosti primorskega ozemlja, delo prvih aktivistov za OF na Primorskem pa je bilo vse prej kot lahko.

KATJA KIRN VODOPIVEC

---