DL: Portret tedna - Uroš Brezovšek

4.5.2024 | 12:50

Uroš Brezovšek je ljubiteljski kulturnik in prostovoljec. Z obojim se je srečal že v zgodnjem otroštvu. Adrenalin odra je prvič začutil, ko je v veliki dvorani doma na Senovem sam ostal na odru, ker sta njegovi sonastopajoči pobegnili. »Še danes se spomnim, da sem Žogico Nogico sam odpel do konca in s palčkami udarjal ritem, kot da se bliža konec sveta,« z nasmehom pove Brezovšek, ki je ob nedavnem kulturnem prazniku za svoje ustvarjanje dobil srebrno Prešernovo plaketo Zveze kulturnih društev Krško (ZKD Krško).

Tudi v brestaniški Osnovni šoli Adama Bohoriča je bil hitro tisti, ki je skoraj na vsaki prireditvi stal na odru, in že kot dijak Gimnazije Brežice nastopal v gledaliških predstavah Kulturnega društva Svoboda Brestanica, hkrati pa prepeval v Mešanem pevskem zboru Viva Brežice, v katerem je danes še edini član, ki je tam že od vsega začetka. V srednji šoli in predvsem med študijem geografije in sociologije na mariborski pedagoški fakulteti ter vzporedno še solopetja na tamkajšnji srednji glasbeni šoli je bil član več pevskih sestavov pa tudi ustanovni član in pevec Posavskega okteta. »V gledaliških igrah sem odigral vsaj 18 vlog, veliko pa je bilo manjših v skečih ob različnih priložnostih, denimo na Petrovem sejmu v Brestanici, kjer se vračamo v srednji vek. Sicer sem tudi član srednjeveške plesne skupine v kulturnem društvu, vodim različne prireditve in dogodke,« našteje Brezovšek, ki je pred leti prevzel tudi vodenje ZKD Krško.

Ljubezen do slovenskega jezika je kot učitelj predajal učencem na Osnovni šoli Blanca in dijakom na srednjih šolah v Krškem in Sevnici. »Bil sem eden redkih učiteljev v Sloveniji, ki so v enem letu učili od podaljšanega bivanja prvega razreda osnovne šole do četrtega letnika priprave na maturo iz geografije,« pove Brezovšek. Meni, da je učiteljski poklic zelo blizu gledališkega, saj je učitelj dejansko vsak dan na odru. »In ko sem prvič stopil za učiteljsko mizo, so mi vse izkušnje, ki sem jih pridobil na odrskih deskah, prišle še kako prav, predvsem pa tiste, ki sem jih dobil kot prostovoljec pri delu v otroški koloniji Zveze prijateljev mladine (ZPM) Krško v naselju Bučanje pri Nerezinah na hrvaškem otoku Lošinj. Vsak, ki si želi postati učitelj oz. se šola za ta poklic, bi moral vsaj eno poletje preživeti v koloniji. Tam vidiš, ali si za delo z otroki ali ne,« je prepričan.

S prostovoljstvom se je srečal leta 1983, ko je kot šestletnik prvič letoval v koloniji v Nerezinah. Kar devetkrat je bil tam, nato pa se je ob koncu srednje šole med otroke vrnil kot prostovoljec. In tako je še danes, vsako poletje deset dni dopusta preživi z otroki, ki jim, pravi, za vsaj nekaj dni polepšajo življenje, ga napolnijo s smehom, soncem, morjem in novimi prijateljstvi. Kmalu je začel delovati tudi v drugih programih, kot so otroški parlamenti, Evropa v šoli, TOM-telefon, bralna značka, novoletna obdarovanja, in se čez leta v krški zvezi zaposlil za polni delovni čas. »Da sem se tako vpel v delo ZPM Krško, ima veliko zaslug sekretarka Vida Ban, ki je po prezgodnji smrti mojih staršev – brat je bil še mladoleten, jaz pa sem še študiral – postala moja ‘nadomestna’ mama. Od nje sem nasledil tudi naloge regijskega koordinatorja in to, da sem pred tem 13 let poučeval, mi je dalo kompetence za to delo,« pripoveduje Brezovšek, ki je od lani predsednik ZPM Krško.

Kot regijski koordinator za Posavje je prišel v stik s krovno zvezo – Zvezo prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Postal je predsednik nacionalnega odbora za otroške parlamente in s tem član upravnega odbora, zdaj mu teče že četrti mandat podpredsednika zveze, od septembra leta 2021 pa tja hodi v službo. Je tudi član upravnega odbora mednarodne organizacije Eurochild s sedežem v Bruslju, ki združuje organizacije iz 35 držav, ki delujejo na področju spodbujanja pravic otrok in mladih. »Otroški parlament v Sloveniji je program z najdaljšo tradicijo participacije otrok v Evropi in je zgled vsem drugim. Letos bomo imeli že štiriintridesetega. To je priložnost, da otroci izrazijo svoje mnenje, poglede o neki temi, ki jo sami izberejo. Letos bomo že drugo leto govorili o duševnem zdravju otrok in mladostnikov. Glede na klice na TOM-telefon v času epidemije covida-19, ko smo opazili veliko povečanje števila mladih, ki so govorili o duševnih težavah in težavah v družini, nas ni presenetilo, da so izbrali prav to temo,« pove.

Sam otrok še nima, a ima, kot pravi, glede na svoje delo z otroki in za otroke zelo veliko razširjeno družino. Z življenjsko sopotnico Martino živita v njegovi družinski hiši na Senovem, od korone dalje imata tudi vrt, na katerem, ponosno pove, pridelata vso svojo zelenjavo. Rad potuje, z Vivo je prepotoval vso Evropo, bil je tudi na Tajskem in v Ameriki, veliko je na poti tudi prek Eurochilda. Sicer pa osebno najraje obiskuje kraje nekdanje Jugoslavije, Slovenijo pa je prečesal po dolgem in počez. Je velik ljubitelj narave in hribov, tako da je prehodil že skoraj celotno slovensko planinsko transverzalo. »Čeprav se vsak dan vozim v službo v Ljubljano, se ne bi tja nikoli preselil. Preveč rad imam Posavje,« zaključi Uroš Brezovšek.

Članek je bil objavljen v februarski tiskani številki Dolenjskega lista

Mojca Žnidaršič