'Lakota je pred vrati in danes smo deležni zadnjega opozorila'

Med oktobrom in decembrom bo dele Somalije zajela lakota, se glasi sodba Martina Griffithsa, vodje humanitarne službe ZN. Glavno mesto Afriškega roga in skoraj polovica države je v resni humanitarni krizi, ki je nastopila kot posledica najhujše suše v zadnjih 40 letih. Poleg tega pa se država sooča še z desetletji konfliktov.

"V preteklih dneh sem bil v bistvu šokiran zaradi stopnje bolečine in trpljenja, ki ju lahko preživijo številni Somalci," je dejal Griffiths. "Lakota je pred vrati in danes smo prejeli zadnje opozorilo."

Štiri neuspešne deževne sezone so regijo pahnile v najhujšo sušo, zaradi česar je približno milijon ljudi v Somaliji zapustilo svoje domove ter se prebijalo po sušnem podeželju v upanju, da se jim bo nasmehnila sreča in bodo našli hrano, pa tudi pomoč. Težave otežuje ruska invazija na Ukrajino, ki je povzročila porast svetovnih cen žita, goriva in gnojil, kar je najbolj prizadelo najrevnejše države na svetu.

Lakota je bila v Somaliji nazadnje razglašena leta 2011, ko je umrlo več kot četrt milijona ljudi, polovica jih je bila mlajših od 5 let. V vmesnih letih se je veliko spremenilo, vendar nekateri izzivi ostajajo, vključno z vztrajnostjo nasilne islamske skupine Al Šabab, ki obvladuje del države in je humanitarnim delavcem otežila dostop do nekaterih območij, ki jih je prizadela suša. Skoraj milijon Somalcev živi v delih države, kjer prevladuje Al Šabab. Strokovnjaki menijo, da je resnični obseg trpljenja v Somaliji veliko hujši od objavljenih podatkov, pri čemer neštete smrti ostajajo nepopisane.

Griffiths opozarja, da smo "v zadnji minuti 11. ure za reševanje življenj. Ura teče in kmalu se bo iztekla." Možnost za preprečitev lakote še vedno ostaja, a je zelo malo časa.

"V nekaterih delih Somalije bo v bližnji prihodnosti predvidoma nastopila lakota, če humanitarna pomoč ne bo nemudoma povečana," je novinarjem na sedežu WHO v Ženevi v sredo dejal generalni direktor te organizacije Tedros Adhanom Ghebreyesus. Dodal je, da se več milijonov ljudi tudi v drugih delih države sooča s pomanjkanjem hrane in da jih je veliko verjetno že umrlo.

Kriza se bo zaradi suše, ki se bo najbrž še poslabšala, varnostnih razmer v državi ter visokih cen hrane še poglobila, če ljudi ne bo dosegla humanitarna pomoč, ko jo najbolj krvavo potrebujejo.

Griffiths je mesto Baidoo opisal kot "epicenter humanitarne krize", kjer so otroci tako podhranjeni, da komaj govorijo, in dejal, da se v Banadirju, nedaleč od Mogadiša, zdravstvene ekipe stežka trudijo dohajati naval izčrpanih otrok, ki potrebujejo zdravljenje.

"Nihče od otrok, ki sem jih videl v stabilizacijskem centru v bolnišnici Banadir, se ni mogel nasmehniti. Zelo malo jih je znalo jokati. In kot smo ugotovili, ko smo odšli, smo imeli srečo, da smo slišali otrokov jok, in rekli so nam, da ko otrok joka, obstaja možnost preživetja," je dejal Griffiths.

"Otroci, ki ne jokajo, so tisti, za katere moramo skrbeti," je dodal.

Daud Jiran, državni direktor humanitarne organizacije Mercy Corps, je dejal, da "pokopavamo dojenčke in z zlomljenim srcem gledamo matere, ki jokajo, ker ne vedo, s čim bi nahranile svoje otroke, ki umirajo od lakote in žeje."

 "Jezen sem, da smo spet prišli na rob lakote, ko imamo orodja za boj proti lakoti in preprečevanje lakote," je dejal.

Čeprav se izraz lakota običajno uporablja za opis ekstremne lakote, ga strokovnjaki IPC za varnost preskrbe s hrano le redko uporabljajo, ker ga opredeljujejo kot ekstremno pomanjkanje hrane, kjer so ali bodo verjetno prisotni stradanje, smrt, revščina in izjemno kritične stopnje akutne podhranjenosti.

Za razglasitev lakote bi določeno območje moralo imeti vsaj 20 odstotkov gospodinjstev, ki se soočajo z izrednim pomanjkanjem hrane, in 30 odstotkov otrok, ki trpijo zaradi akutne podhranjenosti. Lakota bo razglašena takrat, ko bosta vsak dan umrla dva človeka na vsakih 10.000 prebivalcev "zaradi popolnega stradanja ali kombinacije podhranjenosti in bolezni".