Putin je v svojem prvem govoru poudaril, da Rusija ne načrtuje okupacije ukrajinskega ozemlja in da podpira pravico Ukrajincev do samoodločanja. Naznanil je, da sta glavna cilja »demilitarizacija« in »denacifikacija« Ukrajine, nekaj minut po njegovem govoru pa so o eksplozijah že poročali iz Kijeva, Odese, Harkova in vse regije Donbas. Napadi so potekali po treh oseh. Ruske sile so s Krimskega polotoka vstopile na jug Ukrajine, čez vzhodno ukrajinsko mejo in z okupiranih območij v Donecku so se začeli valiti težko topništvo in tanki. Podobno se je zgodilo na severu, kjer so se Rusi iz Belorusije namenili proti Kijevu. Ob tem so na ukrajinskem nebu zavladali ruski manevrirni izstrelki, balistične rakete in bojna letala, njihov cilj pa so bili vojaški objekti, letališča in sistemi zračne obrambe po vsej državi.
Vojno v Ukrajini, s katero so Rusi poskrbeli za prvo večjo vojno v Evropi po razpadu Jugoslavije, je za zdaj mogoče razdeliti na štiri faze. Začelo se je z invazijo in poskusom spremembe režima v Kijevu 24. februarja. Začetna faza je trajala do konca marca, ko je postalo jasno, da je ruskim silam načrt spodletel. Sledil je umik ruskih sil s severa in severovzhoda Ukrajine, pri čemer so se začeli osredotočati na ofenzivne operacije v regiji Donbas na jugovzhodu države. Ta faza se je zaključila na začetku julija, poletno dogajanje pa se je nadaljevalo s krajšim, tako imenovanim operativnim premorom, ki so ga konec avgusta prekinile ukrajinske sile. Po dveh odmevnih ukrajinskih protiofenzivah se je končala tretja faza, decembra pa se je začel zimski del vojne, ki ga številni vojaški analitiki označujejo za četrto fazo, ki še traja.
Od Hostomela do Buče in ruskega umika
Po ocenah analitikov je Rusija napadla s približno 150 tisoč do 190 tisoč vojaki, ki so jih v mesecih pred invazijo pod pretvezo vojaških vaj zbrali na mejah z Ukrajino. Že prvi dan invazije so ruske posebne enote, ki so jih tja prepeljali helikopterji, uspešno pristale na letališču Hostomel severozahodno od Kijeva, a so tam ostale brez podpore kopenskih sil. Posebnim enotam ukrajinske nacionalne garde pa je uspelo nadzor nad letališčem ponovno vzpostaviti pred prihodom prvega konvoja iz Belorusije. V bojih je bilo uničeno tudi znamenito ukrajinsko letalo, največje in najtežje letalo na svetu ter ukrajinski ponos Antonov An-225. Če je ruski vojski na jugu države že prvi dan uspelo doseči mesto Herson in zavzeti danes slavni Kačji otok, delno pa so bili uspešni tudi v Donbasu, so se kopenskim silam, nepripravljenim na srdit odpor Ukrajincev, na severu začele kopičiti težave. Uspelo jim je sicer zavzeti jedrsko elektrarno Černobil, a so na obrobju Kijeva, ki so ga želeli obkoliti, trčili ob zid. Na težave so naleteli tudi v drugih večjih mestih na severu in na območju Harkova na severovzhodu. Na spletu so se hitro pojavili prvi posnetki ukrajinskih civilistov, kako v posameznih krajih pogumno ovirajo ruske konvoje, v nekaterih primerih pa so proti tankom poletele tudi molotovke. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, ki je v naslednjih dneh, ko je zavrnil evakuacijo, zaslovel z izjavo, da potrebuje »orožje, ne prevoza«, je razglasil vojno stanje. Nemudoma se je začela ukrajinska mobilizacija, ki se je pozneje izkazala za uspešno. Do večera so iz Pentagona sporočili, da ruskim silam ni uspelo doseči popolne prevlade v zraku, kar je bilo eno od prvih presenečenj te vojne.
V naslednjih dneh je svet presenečeno zrl v številne ustavljene konvoje ruske vojske, ki so se srečevali z logističnimi težavami in uspešno obrambo Ukrajincev. Slednji so na severu države razstrelili več mostov in tudi jez, s čimer so nekatera območja poplavili in preprečili, da bi ruske sile Kijev obkolile. Ruski vojski je v prvi fazi vojne sicer uspelo zavzeti nuklearko Zaporožje, največjo jedrsko elektrarno v Evropi, ter več krajev na jugu in jugovzhodu države, vključno z Berdjanskom in Melitopolom, a pomembnejše zmage jim ni uspelo zabeležiti. Že na začetku marca so začeli oblegati Mariupol, ki pa je s predajo še zadnjih ukrajinskih vojakov padel šele v drugi polovici maja. Marca so ukrajinske sile na severu države začele omejene protiofenzive, ruski vojski pa je uspelo zavzeti Herson na jugu. Medtem so v Ukrajino prispeli prvi tuji prostovoljci, ki so se pridružili ukrajinskim silam. Razmere v obleganem Mariupolu so postajale vse bolj nevzdržne, pri čemer je spodletelo nekaj poskusov evakuacije ujetih civilistov. Marca se je zgodil tudi pokol v Buči severovzhodno od Kijeva, kjer naj bi ruski vojaki usmrtili najmanj 50 civilistov. Ko so kraj aprila osvobodile ukrajinske sile, so na ulicah ležala številna trupla, več sto pa so jih našli v množičnih grobovih. Položaj ruskih vojakov je na severu postajal vse bolj nevzdržen, ruska ofenziva na jugu pa se je ustavila pred mestom Nikolajev, zato ruski vojski ni uspelo doseči Odese. Konec marca so Ukrajinci na severu začeli večjo protiofenzivo, ruske oblasti pa so 25. marca presenetljivo naznanile, da je »prva faza« posebne vojaške operacije zaključena in da se bodo zdaj predvsem osredotočili na »osvoboditev Donbasa«. Začel se je ruski umik s severa.
Moskva na dnu Črnega morja, bitki za Severodoneck in Lisičansk
Ruske sile so v naslednji fazi enote s severa Ukrajine prerazporedile na jugovzhod, po neuspehu pa so se zmanjšali tudi ruski apetiti. Aprila, maja in junija je bilo dogajanje na bojišču osredotočeno na Donbas, ki so ga Rusi poskušali zavzeti v celoti. Na preostalih območjih, ki so bila pod njihovim nadzorom, so se osredotočili na obrambo, ob tem pa izvajali raketne napade po vsej državi. Tako je 8. aprila ena od njih zadela železniško postajo v Kramatorsku na severu Donecka, ki je del regije Donbas. V napadu je umrlo najmanj 57 ljudi, več kot sto pa jih je bilo ranjenih. V ozadju so potekale tudi prve menjave na vrhu ruske vojske, pri čemer je v ospredje začasno prišel general Aleksander Dvornikov, ki je ruske sile vodil tudi v Siriji. Ukrajinci so medtem po ruskem umiku na severu države odkrivali nova množična grobišča, v katerih so ležali tudi civilisti, v Ukrajino pa so prihajale večje pošiljke orožja, ki so jih tja pošiljali zahodni zavezniki. Enajstega aprila je Putina v Moskvi obiskal avstrijski kancler Karl Nehammer, to je bil v Moskvi prvi obisk katerega od zahodnih voditeljev od začetka invazije. Končal se je brez otipljivega rezultata.
V obleganem Mariupolu, ki je ostal brez pitne vode in elektrike, so se predali prvi ukrajinski vojaki, a je dogajanje v tem mestu 13. aprila zasenčila vest, da je Ukrajincem uspelo zadeti raketno križarko Moskvo, vodilno ladjo ruske črnomorske flote. Na hudo poškodovani ladji je izbruhnil požar, ruske oblasti pa so dan pozneje potrdile, da je med vleko proti pristanišču potonila. Število ruskih mornarjev, ki so tistega dne izgubili življenje, ostaja neznanka do danes. Devetnajstega aprila je ruski vojski uspelo zavzeti mesto Kremina v Lugansku. Vse sile so nato usmerili v obleganje mest Severodoneck in Lisičansk, zavzetje katerih bi jim nato omogočilo nadaljevanje ofenzive proti mestoma Slovjansk in Kramatorsk, s tem pa prevzem nadzora nad Donbasom. Da bi sprostili dodatne sile, so morali prej poskrbeti, da jim v roke pade Mariupol, kar jim je uspelo sredi maja, ko so se v jeklarni Azovstal predali še zadnji ukrajinski borci. Na začetku maja jim je uspelo zavzeti tudi strateško pomembno mesto Popasna južno od Lisičanska, s tem pa je bilo vse pripravljeno na veliko ofenzivo za dokončno zavzetje celotnega Donbasa. Dolgotrajna, a krvava bitka za Severodoneck in Lisičansk se je začela 24. maja. Zelenski je takrat dejal, da na bojišču dnevno umre od 50 do 100 ukrajinskih vojakov. Število žrtev je bilo ogromno tudi na ruski strani. Po navedbah ukrajinskih oblasti so ruske sile s silovitim obstreljevanjem do konca maja uničile ali poškodovale več kot 90 odstotkov zgradb v Severodonecku.
Junija, ko so Združene države v Ukrajino poslale prve mobilne raketne sisteme himars, so se pojavili prvi znaki, da se utegne v vojni zgoditi nov preobrat, a je ruski vojski do konca junija po umiku ukrajinskih sil vendarle uspelo zavzeti opustošeni mesti Severodoneck in Lisičansk. Ukrajincem je na drugi strani uspelo znova osvoboditi sloviti Kačji otok, nad katerim so po nenehnih raketnih napadih s kopnega in napadih z droni Rusi dokončno dvignili roke.
Julija, ko povsem izčrpana ruska vojska ni imela več moči za nadaljevanje ofenzive, so se razmere na bojišču nekoliko stabilizirale. V Kremlju so ta čas izkoristili za okrepitev svoje vojaške industrije, pogajanja za nakup iranskih dronov in »prostovoljno mobilizacijo«. Ruska paravojaška skupina Wagner je ob tem začela nove pripadnike iskati med zaporniško populacijo. Vojna je razen manjših bitk, a brez kakršnikoli večjih ofenziv obstala na mrtvi točki, obe državi pa sta ob tem sklenili dogovor o izvozu ukrajinskega žita. Zastoj so konec avgusta z dvema protiofenzivama prekinili Ukrajinci.
Protiofenzivi, delna mobilizacija in Krimski most
Ukrajina je prevzela pobudo in 29. avgusta začela dolgo napovedovano protiofenzivo za osvoboditev Hersona, kamor so v tem času veliko svojih sil premestili tudi Rusi. Če je ta ofenziva potekala premišljeno in počasi, je bilo povsem drugače na območju Harkova, kjer je ukrajinska vojska za svoje sovražnike dober teden dni po začetku dogajanja v Hersonu pripravila presenečenje. V siloviti protiofenzivi jim je v nekaj dnevih uspelo osvoboditi večji del regije, povsem nepripravljeni ruski vojaki pa so se pognali v beg. Nenadoma je bila ogrožena tudi ruska prevlada v regiji Lugansk, na kar se je Putin končno odzval z razglasitvijo delne mobilizacije in napovedjo referendumov na okupiranih območjih. V okviru delne mobilizacije naj bi ruske oblasti rekrutirale približno 300 tisoč ljudi, del novih sil pa je že čez nekaj tednov pristal na bojiščih, s čimer je Kremlju morda uspelo preprečiti popoln kolaps ruske vojske v Ukrajini. Ukrajinski vojski je uspelo osvoboditi tudi strateško pomembna Izjum in Liman. Svoj pogled so nato usmerili proti mestoma Svatove in Kremina v Lugansku, ki ju poskušajo osvoboditi še danes. Če jim uspe tudi ta velik korak, imajo odprto pot za protiofenzivo na opustošena in konec junija izgubljena Severodoneck in Lisičansk.
V vsem tem času se je nadaljevala drama v Hersonu, na začetku oktobra pa je ukrajinskim silam uspelo izvesti tudi napad na Krimski most. Kako natančno so napad, v katerem so delno zrušili strateško zelo pomemben most, izvedli, še ni povsem jasno, a jim je s tem uspelo ohromiti pomembno logistično povezavo in hkrati raniti Putinov ponos. Rusija je napad izkoristila kot opravičilo za začetek strateškega raketiranja ukrajinske kritične infrastrukture na čelu z energetskimi objekti, a so številni vojaški analitiki prepričani, da so se ruske priprave na nov korak v vojni začele že precej pred eksplozijo na mostu. Na začetku novembra se je moral Putin sprijazniti s še drugim pomembnim udarcem, povezanim z ukrajinsko protiofenzivo. Devetega novembra so namreč ruske sile naznanile dokončen umik iz Hersona, dva dni pozneje pa so vanj vkorakali ukrajinski vojaki.
Z glavo ob zid, ki se imenuje Bahmut
Po umiku ruskih sil na drugo stran reke Dneper se je začela nova, četrta faza vojne, ki je za zdaj zaznamovala začetek zime. Spor je trenutno v prehodnem obdobju, podobnem tistemu avgusta, pri čemer ostaja odprto vprašanje, kaj bo sledilo. Trenutno je jasno, da je za Kremelj glavni cilj zavzetje preostalega dela Donecka in končno celotnega Donbasa. Da bi jim to uspelo, bi morali najprej zasesti mesti Slovjansk in Kramatorsk, a pred njimi sta dve mogočni oviri: izguba Izjuma na severu ter Bahmut, mesto, na območju katerega trenutno potekajo najbolj srditi boji in okolica katerega je domnevno posejana s trupli ruskih vojakov. Če je ruska vojska na drugih delih frontne črte večinoma zavzela obrambne položaje, je povsem drugače na območju Bahmuta, ki ga neuspešno napadajo že od novembra. Obe vojski sta tja premestili tudi vojake, ki so se borili v Hersonu, pri čemer ruske sile po navedbah vojaških analitikov ob vse manjši artilerijski podpori poskušajo novo taktiko. Dneve začenjajo z obsežnimi napadi pehote, ki jo sestavljajo predvsem zaporniki in drugi »pogrešljivi« vojaki. Nad izmučene ukrajinske borce, ki ob obrambi prvega vala razkrijejo svoje položaje, nato pošljejo manjše enote izkušenejših in bolje pripravljenih vojakov, ki tu in tam zavzamejo položaj, a običajno temu sledi tudi ukrajinska protiofenziva. Tudi če jim Bahmut uspe zavzeti, pa bi bila po ocenah analitikov to zgolj taktična zmaga, ki jim ne bi prinesla pomembne strateške prednosti in za katero plačujejo visoko ceno. Ukrajinske sile se lahko namreč preprosto umaknejo na ugodne položaje vzhodno od mest Slovjansk in Kramatorsk, kjer imajo pripravljene nove obrambne linije.
Eden ključnih dejavnikov, povezanih z nadaljevanjem vojne, so zaloge orožja. Čeprav so ruske oblasti že med poletjem okrepile proizvodnjo in vojaško industrijo, Ukrajinci pa se zanašajo zlasti na orožje, ki jim ga dostavijo zahodni zavezniki. Obe strani na bojišču porabita precej več streliva, kot ga je mogoče sproti proizvajati. Ruske oblasti so se zato za pomoč obrnile na Iran, ki naj bi jim poleg dronov prodal tudi rakete srednjega dosega. Pojavila so se tudi poročila, da naj bi Rusi kupili velike količine severnokorejskih topniških granat, a teh doslej na bojišču ni bilo opaziti.
