Eno od zavajanj zagovornikov privatizacije zdravstva je, da obstoječe zdravstvo, ki temelji na zdravstvenih domovih in bolnišnicah, ni javno, temveč državno (to je mišljeno slabšalno, v smislu preživelega, etatističnega, socialističnega), pravo javno zdravstvo pa temelji na zasebnikih s koncesijo. Zasebno zdravstveno dejavnost izvaja po takem pojmovaju samo manjšina zasebnikov, ki jim bolniki plačujejo iz žepa ali preko zasebnih zavarovanj. To razločevanje je seveda izmišljeno: namenjeno je diskreditaciji javnih (državnih) zavodov in neupravičenemu razvrščanju koncesionarjev med javne izvajalce; »državno« in »javno« sta namreč sopomenki. Samo država je lahko javni lastnik in izvajalec, vsi preostali lastniki, tudi če gre za neprofitne ustanove, na primer cerkve ali humanitarne organizacije, so zasebniki. Za zdravstvene dobrine, ki so podobno kot dobrine na področju šolstva in socialnega varstva posebnega družbenega pomena, je smiselno, da jih izvaja javni sektor, saj je njegov glavni namen služiti interesom vseh državljanov, medtem ko je cilj zasebnega sektorja ustvarjanje dobička. Vnašanje tržnih mehanizmov in profitnega interesa na področje zdravstvenih dobrin neizogibno vodi k stopnjevanju družbene neenakosti.
Dr. Dušan Keber
Kaj je torej koncesionar? Koncesionar je zasebnik, ki ga je država pooblastila za izvajanje dela javnega programa in mu to plačuje z javnimi sredstvi, ob tem pa nje...
