'Pomembno je tudi vsako vaško smučišče, ki ima vlečnico'

Ta teden so se žičničarji z vseh koncev Slovenije znova zbrali na kupu, tokrat za mizo v Bovcu in na snegu na Kaninu. Tradicionalna Žičničarijada je namenjena izmenjavi mnenj in druženju po koncu zimske sezone, pod katero so tudi tokrat skupaj potegnili črto.

"Sezona je bila specifična, kljub določenim omejitvam zaradi covida-19 pa je bila za večino slovenskih smučišč vseeno uspešna. Temu so botrovali izjemno lepo vreme z veliko sonca, temperature, ki so omogočale zasneževanje in dober obisk domačih smučarjev, saj so imele sosednje smučarske države veliko strožje covidne pogoje za vstop ali uporabo naprav," je za 24ur.com povzela predsednica Združenja žičničarjev Slovenije Manuela Božič Badalič.

Brez pomoči države ne bi šlo

Slovenski snežni milje sestavlja 50 različnih smučišč. Kljub črnogledim napovedim so dve leti trajajočo koronsko krizo vsa preživela, nobeno ni šlo v stečaj.

"V zadnjih dveh letih smo počrpali ogromno denarja, tudi država nam je šla na roko, da smo preživeli. Sistemi žičniških naprav so namreč podvrženi stalnemu vzdrževanju in nadzoru. Ne glede na koronsko krizo, smo morali enako opravljati vzdrževanje in zamenjave delov, tehnične preglede, saj mora biti naprava varna," Božič Badaličeva pojasnjuje, zakaj so apelirali na državo, da se jim zaradi zaprtja po razglašenih odlokih povrne izpad prihodkov. Tega je država res priglasila kot neke vrste pomoč v Bruselj in tam so to odobrili tako kot Franciji in Italiji. 

Izpad prihodkov je bil nato nakazan pred začetkom letošnje sezone, saj je bil problematičen likvidnostni tok. Smučišča je bilo namreč potrebno urediti, sredstev ni bilo, predprodaja vozovnic je bila zaradi negotovih covidnih razmer izjemno slaba. Od vseh dejavnosti, ki so bile zaprte, so bili upravljavci smučišč edini, ki so dobili tudi izpad prihodkov. Bili so deležni tudi ukrepov čakanja na delo, povrnitve fiksnih stroškov, regresa za letni dopust, v drugi tranši tudi turističnih bonov.

Vseeno pa so se v tem obdobju soočili tudi z osipom kadra. Čeprav so dobivali nadomestilo čakanja na delu, teh 80 odstotkov plače iz meseca v mesec za mnoge ni bilo dovolj, zato si je marsikdo našel zaposlitev v panogah, ki so se v koronski krizi izkazale za manj občutljive, denimo v proizvodnji.

"Težavo imamo tudi, ker kadrov z juga ne moremo pripeljati, saj nam zakon narekuje, da mora imeti tisti, ki upravlja žičniško napravo, opravljen izpit na infrastrukturnem ministrstvu, hkrati pa še iz poznavanja slovenskega jezika, saj je komunikacija pomembna, če gre kaj narobe," pravi sogovornica.

Razpis obvisel v zraku

Prvi meseci letošnjega leta pa so se vrteli okoli 49 milijonov evrov vrednega razpisa v okviru ministrstva za gospodarstvo, ki bi investicijam v žičniške naprave namenil 33 milijonov evrov, preostanek pa v investicije v namestitvene kapacitete.

V združenju žičničarjev so to, da je država prepoznala nujnost vlaganja v infrastrukturo, pozdravili, so pa v razpisu pogrešali možnost prijave majhnih smučišč, problematizirali pa še kratek rok za prijavo ter minimalno in maksimalno vrednost investicij. 

Rok so jim nazadnje podaljšali, razpis se je zaprl 7. marca. Vseeno upajo, da bodo odgovore dobili čimprej, saj opozarjajo na relativno kratek časovni okvir. Pred rezultati razpisa se namreč ne sme pričeti z investicijo, sredstva pa naj bi bila porabljena do konca prihodnjega leta: "Za žičniške naprave je treba pridobiti še gradbena dovoljenja, pozimi pa vemo, da je gradnja na smučiščih težje izvedljiva," opozarja predsednica združenja.

Negotovost je povečalo dogajanje na političnem parketu, saj so državnozborske volitve vmes prinesle menjavo oblasti: "Predvidevamo, da dozdajšnji gospodarski minister, ki je podpisal ta razpis, ne bo več na položaju. Ne vemo, če ga bo vseeno dokončal on ali novi minister ali nazadnje sploh bo spravljen pod streho." Na ministrstvo so se že obrnili, a še vedno nimajo informacij, kdaj lahko pričakujejo kakršne koli informacije v zvezi z razpisom. 

Veliko bi jih gradilo, a denarja ni dovolj za vse

Nanj se je prijavilo 12 smučišč, skupni znesek vseh prijavljenih investicij pa je bil 80 milijonov. Precej več torej, kolikor znaša 33-milijonski znesek, ki ga je nameravala nameniti država. "Če se bo to razdelilo v nekih proporcionalnih zneskih, iz tega ne bo nič, saj z dvema ali tremi milijoni evrov ni mogoče postaviti nobene resnejše žičniške naprave. Če pa se bo kakšna smučišča izločilo, lahko sledijo tudi pritožbe," Božič Badaličeva pravi, da v tem trenutku preprosto ne vedo, kako namerava država razdeliti ta denar dvanajsterici prosilcev.

Pri denarju se vse začne in konča, je že tolikokrat slišan stavek. In očitno je tako tudi v primeru slovenskih žičničarjev, kar je pokazala tudi zdesetkana udeležba predstavnikov posameznih smučišč na letošnji Žičničarijadi, slišati pa je tudi namigovanja, da nekateri člani združenja ločeno lobirajo za svoj kos pogače.

Zadnja večja žičniška naprava je bila v Sloveniji sicer zgrajena pred 12 leti, sedežnica na Kopah.

Postavitev nove sedežnice denimo stane najmanj pet milijonov evrov, gondole 20 milijonov, nihalke so še dražje. Te sicer na razpis tokrat ni prijavil nihče, novo gondolo nujno potrebuje Kanin, zaželeli so si jo tudi v Kranjski Gori, kjer bi z njo nadomestili obstoječo sedežnico Vitranc 1, ki pelje proti poligonu v Podkorenu. 

Kanin je denimo prijavil še razširitev proge Skripi in novo progo od zgornje postaje D, ki bi strmo navzdol ob skalnati steni vodila do postaje C. V prihodnje pa želijo postaviti nove proge v srednjem delu med B in C postajama gondole: "Predvsem da lahko ta višinski del med postajama C in D, ki leži nad 2000 metri in je resno visokogorje, odklopimo od obratovanja in v primeru močnega vetra ali megle delujemo le v tem srednjem delu hriba. Tako bi rešili smučišče tudi ob takih dnevih, ko zgornji del ni primeren za obratovanje," doda Božič Badaličeva, ki je tudi direktorica družbe Sončni Kanin.

Le zima več ni dovolj

Vsak prijavitelj je moral sicer za letošnji razpis pripraviti projekt v vrednosti najmanj dveh in največ osmih milijonov evrov, v katerega je prijavil neko napravo, vključen pa je bil pogoj, da je treba poleg naprave prijaviti še zunanje aktivnosti v vrednosti petih odstotkov vrednosti celotnega projekta. Država namreč zasleduje cilj, da bi smučišča obratovala vsaj devet mesecev na leto, zato med razpisnimi pogoji ni bil poudarek samo na smučiščih, ampak tudi na razširitvi na poletno sezono. Kanin je denimo prijavil ferate, plezališče in kolesarske proge. 

Financiranje projektov s strani države je bilo predvideno v 80 odstotkih. Če je nek gorski center prijavil projekt v višini osmih milijonov evrov, bo, če bo izbran, od države dobil 5,6 milijona evrov, preostanek denarja pa mora zagotoviti upravljavec smučišča sam. 

Bližnji hribčki s cenejšimi kartami za prve zavoje

Na združenju poudarjajo tudi pomen financiranja malih smučišč, saj so generatorji bodočih smučarjev. Nenazadnje je v Sloveniji le 12 velikih smučišč, vsa ostala so mala. Ta so v veliki meri odvisna od vremenskih pogojev in prostovoljcev, delujejo skozi društva, zavode in občine: "V njih je veliko entuziazma, prav v tej sezoni se je pokazalo, da so ljudje z majhnimi otroki množično obiskovali mala smučišča. Že če bi jim namenili en sam milijon, bi s tem pravzaprav zajeli glavnino njihovih želja oziroma potreb," poudarja sogovornica.

Za svoje obratovanje potrebujejo malo obratnih sredstev, njihova prednost so tudi nižje cene vozovnic in lažji dostop.

Kaj pa, če sedežnice trenutno ne potrebuješ?

Gače sicer po klasifikaciji ne sodijo med majhna smučišča. Na 1000 metrih nadmorske višine imajo osem kilometrov prog in šest naprav, v tem razpisu so sodili med večja smučišča, ampak minimalni dvomilijonski znesek investicije v žičniško napravo, ki je bil razpisni pogoj, je bil zanje prevelik: "Mi še osnovne infrastrukture, kot so denimo zasneževalni sistemi in teptalci, nimamo na optimalni ravni. Da bi šli v gradnjo nove sedežnice, je za nas prevelik strošek. Najprej moramo narediti osnovne stvari, da lahko normalno delujemo, potem pa se bomo spravili na žičniške naprave. Dejstvo je, da bi morala država razpis prilagoditi vsem, mi bi bili zadovoljni tudi s 100 ali 200 tisočaki, ker bi z njihovo pomočjo lahko uredili te osnovne stvari. Ta razpis pa je bil pravzaprav narejen samo za sedežnice," je razložil vodja smučišča Borut Koprivnik.

"Pričakujemo, da se bo država zavzela za vsa smučišča, tako velika kot srednja in mala. Znesek financiranja bi bilo treba razdeliti velikosti smučišča primerno ali pa tako, kot je zdaj narejen sistem državne pomoči, glede na obratovalna dovoljenja. Če imaš tri sedežnice, dobiš tak znesek, če jih imaš 20, takega," navede kot primer.

"Če ne bo več nas, manjših smučišč, tudi večja ne bodo funkcionirala, saj se bo manjšala baza otrok na smučeh. Če se ne bodo vrtci in osnovne šole učili smučati že v mladosti, potem se bo cikel obrnil in čez 15 ali 20 let ne bo več take smučarije," opozarja. Gače so denimo edino smučišče v jugovzhodni regiji. "Skoraj največja baza otrok se skoncentrira na naše smučišče. Če se pri nas ne bodo naučili smučati, potem teh smučarjev ne bodo dobili niti Krvavec, Rogla ali Kronplatz," ponazori Koprivnik. "Vsako vaško smučišče, ki ima vlečnico, je pomembno," poudari.

Po šoli na sneg

Eno takih je tudi Javornik. Leži na 800 metrih nadmorske višine pri Črnem vrhu nad Idrijo. To severnoprimorsko smučišče so odprli leta 1999, še pred tremi, štirimi leti je tam vozila tudi sedežnica, a so slabe zime nazadnje terjale svoj davek in naprava ni bila več rentabilna. Zdaj imajo ene "krogce" in otroški trak, en teptalni stroj in dva snežna topova. Ob koncih tedna odprejo za dnevno smuko, med tednom pa je na voljno nočna. Usmerjeni so namreč predvsem v treninge, saj tam trenirajo člani tamkajšnjega smučarskega kluba.

Zaradi njihove primorske lege so takoj na udaru, ko pride odjuga. V tej sezoni so pod streho spravili le 13 smučarskih dni, preden je sneg skopnel: "Težava je bil tudi covid-19, saj se je govorilo, da bodo spet vse zaprli, zato tehničnega snega nismo niti delali," pojasni direktor smučišča Albert Kavčič. Nimajo nobenega zaposlenega, delo tam je predvsem na prostovoljni bazi vpetih 15 delavcev, ki imajo opravljene vse potrebne izpite, na pomoč po potrebi priskočijo še člani smučarskega kluba.

Zakaj torej sploh vztrajajo? "Zaradi naših otrok, ki jih imamo v klubu," je jasen. "To je najbližje smučišče, po šoli pridejo na trening za dve ali tri ure in se lahko takoj vrnejo domov. Klub ima namreč kar 24 otrok, ki so registrirani v nacionalni smučarski zvezi. V črnovrški šoli je 100 otrok, kar četrtina je torej aktivnih tekmovalcev, kar je ogromno," s številkami ponazori pomen lokalnega smučišča.

To je pri učenju prvih zavojev prijazno tudi za družinski žep. Cena dnevne vozovnice je 12 evrov za starše, 10 za mladince in osem za otroke, večerni termin je še cenejši.

Na omenjeni večmilijonski razpis se seveda niso mogli prijaviti, sami pa bi si od države zaželeli finančno pomoč za postavitev daljše ali pa še ene nove vlečnice, ki bi podaljšala obstoječo progo, s čimer bi dobili poligon tudi za tekmovalce U16 in naprej, zdaj je primeren le za mlajše otroke. Proga je zdaj dolga 300 metrov, potrebovali bi 500- ali 600-metrsko. 

Želeli bi si 25 naprav v petih letih

Na splošno pa si slovenski žičničarji želijo, da bi se tak skupni znesek prej omenjenega razpisa ponovil vsako leto: "Če vsako leto naredimo pet novih naprav, jih bomo v petih letih 25 in bomo tako ujeli vlak modernizacije, kar na zahodu počnejo že ves čas, jugu pa je to uspelo tako z Jahorino v BiH kot s Kopaonikom v Srbiji. Če tega ne bomo storili, ne bomo več konkurenčni. Naše naprave so sicer še vedno varne, ampak so zastarele in dejansko že na pragu rentabilnosti. Pokvarijo se, stojijo. In ljudje imajo radi sodobne stvari, tehnologija je šla naprej. V gondoli v Grenoblu, kjer smo bili pred kratkim na sejmu, imaš že ogrevanje, glasbo, priključke za polnjenje telefonov," pove Božič Badaličeva.

V Franciji je prav tako zasneževanje tudi nad 2000 metri, česar pri nas ni. Tam so postavili sistem za tehnični sneg, ki ga sicer praviloma ne potrebujejo, vendar pa jim v primeru suhe zime, ko ni obilice padavin, pride še kako prav, doda.

V združenju sicer vedno znova poudarjajo, da žičničarji niso samo gorski centri in tam zaposleni, ampak je pomemben tudi multiplikativni učinek v okolju, v katerem delujejo. Spomnijo na evropsko študijo, ki je pokazala, da na vsak evro prodane smučarske vozovnice, ostane v destinaciji sedem evrov: "To pomeni, da nekdo, ki kupi karto za 30 evrov, na destinaciji zapravi krat sedem, v hotelih, gostinskih obratih, trgovinah, pri izposoji opremi in na bencinskih servisih." 

Vojna se je zarezala tudi v bele strmine

Prihodnje sezone se pravzaprav bojijo. Ukrajinska kriza je prinesla velikanske podražitve energentov. "Cena elektrike je poskočila za štirikrat, vse žičniške naprave delujejo na elektriko. Teptalci porabijo ogromno goriva," predsednica združenja pravi, kako je na sredinem upravnem odboru pogovor potekal tudi okoli tega, da bodo morali morda od države poskušati izposlovati tudi nekakšno oprostitev omrežnin in trošarine.

"Znesek dviga cen energentov, ki so za nas zelo pomembni, bi zelo težko prevalili na smučarsko vozovnico. Realno bi jo morali podražiti za 10 evrov, ampak tega ne moremo narediti, saj potem pridemo na ceno francoskih smučišč, kjer je 200 kilometrov prog, pri nas pa 20," zaključi.