Sobota, 3. 6. 2023, 22.06
10 mesecev, 2 tedna
Dominika Švarc Pipan: Med sodniki in tožilci vre. A smo blizu dogovora. #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,34
"Plačna reforma se bo za sodnike in tožilce predvidoma uveljavila že z letom 2024. Do leta 2027, ko naj bi reforma začela veljati za preostale funkcionarje, glede na res skrb vzbujajoč položaj v sodstvu in tožilstvu ne moremo čakati," je v intervjuju za Siol.net pojasnila ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan in opozorila, da na nekaterih sodiščih zaradi nezadovoljstva že napovedujejo tiho, belo stavko. Spregovorila je tudi o tem, da razmišljajo o spremembah na področju opravljanja pravosodnih izpitov, o razmerah v koaliciji in o tem, ali bo postala predsednica stranke SD. Odgovorila je tudi na vprašanje, ali je "smrt janšizmu" sovražni govor. Kaj si misli o platformi Anžeta Logarja in ali se ji bo pridružila, pa si poglejte v zgornjem videoposnetku.
Ministrica za pravosodje iz kvote stranke SD Dominika Švarc Pipan je rojena 9. julija 1978 v Slovenj Gradcu. Je doktorica politoloških znanosti (Univerza v Ljubljani), magistrica mednarodnega javnega prava (London School of Economics) in univerzitetna diplomirana pravnica (Univerza v Ljubljani), izhaja iz njene biografije na spletni strani ministrstva za pravosodje.Med letoma 2018 in 2020 je bila državna sekretarka na ministrstvu za pravosodje. Pred tem je med drugim delala kot tožilka na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo in mednarodnem rezidualnem mehanizmu za kazenska sodišča ter kot strokovna sodelavka na Meddržavnem sodišču v Haagu.
Kot predavateljica in raziskovalka je delovala na univerzah v Sloveniji, Veliki Britaniji, Nemčiji, BiH in na Nizozemskem. V mednarodnih in slovenskih publikacijah je objavila več kot 50 znanstvenih in strokovnih člankov, med drugim pri priznanih založnikih, kot sta Oxford University Press in Cambridge University Press.
V intervjuju smo se z njo pogovarjali o stanju v pravosodju ter o tem, ali lahko sodniki hodijo na strankarske piknike in ali je bila obljuba premierja Roberta Goloba o 600 evrih dodatka za sodnike in tožilce neodgovorno dejanje.
Gospa ministrica, tudi na svojem resorju pripravljate reformo, ki pa je mogoče nekoliko v senci zdravstvene in drugih napovedanih reform. Lahko pojasnite, kakšne spremembe pripravljate in kako naj bi izboljšale pravosodni sistem?
Najprej bi predlagala, da se nehamo pogovarjati o reformi, ker na področju pravosodja ne gre za neko sistemsko reformo, ampak za izboljšave sistema. Ne gre za to, da bi morali popolnoma prevetriti ta sistem. Glavni cilj mojega mandata je okrepiti vlogo in položaj vseh ključnih organov in deležnikov v pravosodju, okrepiti njihovo neodvisnost, strokovnost in samostojnost. To pomeni seveda na drugi strani okrepiti tudi mehanizme njihove odgovornosti, kar je druga plat kovanca neodvisnosti in samostojnosti.
Izboljšav smo se lotili v več fazah. V Sloveniji so tri ali štiri področja, ki jih zaznavamo kot problematična ozka grla. To so upravno sodstvo, kazenski postopki, družinski postopki, pa tudi postopki pred ustavnim sodiščem. Primarno smo se lotili teh akutnih težav oziroma "gašenja požarov". V primerjavi s prejšnjimi obdobji so se namreč na teh področjih začeli občutno nabirati in povečevati zaostanki. Postopki tečejo počasneje, sodišča slabše obvladujejo pripad kot v prejšnjih letih.
Pred dobrim desetletjem in več smo imeli v Sloveniji sistemsko težavo z zaostanki. Danes tega ni. To nam priznavajo tudi mednarodne organizacije, se pa na določenih področjih te težave še pojavljajo in ponekod tudi zaostrujejo.
Kje je najhuje?
Najbolj alarmantno je stanje na področju upravnega sodstva, skupno vsem področjem, kjer se pojavljajo težave, pa je kadrovska problematika. Izziv so tudi vse širše pristojnosti, ki jih sodiščem (včasih nekritično) nalaga zakonodajalec.
Kadrovsko stanje v sodstvu je na splošno rastoča sistemska težava. Od malo več kot 800 sodnikov jih je dobra četrtina starih nad 65 let, kar pomeni, da se bodo v roku petih let upokojili – po zakonu sodniki namreč ne smejo biti starejši od 70 let. Na drugi strani pa za ta poklic praktično ni zanimanja. V preteklosti je bilo na pripravniška mesta na sodiščih po nekaj deset ali več kot sto prijav, danes jih je na večini sodišč od nič do dve.
Kaj pa je glavni razlog za tovrstno nezanimanje za sodniški oz. tožilski poklic?
Očiten razlog so seveda plače. Te so ključni dejavnik. Lahko naredimo karkoli, a če ne bomo izboljšali plačnega položaja sodnikov in tožilcev, ne verjamem, da bomo lahko ustavili to negativno fluktuacijo.
Glede na povprečno plačo v posamezni državi so slovenski sodniki in tožilci med najslabše plačanimi v Evropi. Ob takšnih plačah je tudi vprašanje, kako kakovosten kader sploh dobivamo med tistimi, ki se prijavljajo.
Potem so seveda tudi drugi razlogi. Sodniki in tožilci so vedno bolj izpostavljeni zunanji kritiki. Ta je seveda vedno dobrodošla, vendar bi si želeli, da bi bila ta kritika razumna in konstruktivna. Ko pa gre za kritizerstvo – pljuvanje po sodnikih in tožilcih, zmerjanje sodstva s krivosodjem, ustavnega sodišča z mafijo in tako naprej –, se človek vpraša, kdo si želi delati v takem poklicu, v katerem si tako izpostavljen za tako (relativno) majhno plačo.
V Sloveniji praktično ni več zanimanja za napredovanje okrajnih kazenskih sodnikov v okrožne sodnike, sploh na ljubljanskem okrožnem sodišču to povzroča velike težave. Napredovanje bi namreč pomenilo ukvarjanje s težjimi oblikami kriminala in večjo odgovornost, hkrati pa majhen preskok v plači. Ob vse bolj nevarnih oblikah kriminalitete postaja poklic kazenskega sodnika tudi bolj nevaren. Poglejte samo primer sojenja v zadevi Kavaški klan.
Na vseh ravneh moramo torej poskrbeti, da bo ta poklic bolj privlačen, predvsem pa moramo prenoviti sistem izobraževanja in usposabljanja. S tem se intenzivno ukvarjamo. Prizadevali si bomo za sistem, po katerem ne bi več vsi diplomanti opravljali pravosodnega izpita, ampak le tisti, ki želijo biti sodniki ali tožilci, pri čemer bi bil pravosodni izpit specializiran po področjih.
"Mislim, da se moramo predvsem naučiti in dogovoriti, kje, kako in na kakšen način bomo znali kdaj reči tudi ne, kadar bo prihajalo do predlogov, ki so v nasprotju z našimi socialdemokratskimi vrednotami in našim programom ali pa celo onemogočajo uresničevanje našega programa."
V sodniškem društvu so kritični do tako imenovanega koncepta enovitega sodnika, ki ga želite uvesti, češ da bi se enake učinke dalo doseči tudi z manj korenitimi spremembami. Kaj sploh pomeni koncept enovitega sodnika in ali boste s to rešitvijo vztrajali kljub nasprotovanju sodniškega društva?
Na nek način gre za prehod nazaj na sistem, kot smo ga poznali pred letom 1995, ko je bila izpeljana korenita reforma pravosodja, s katero se je prvostopenjska sodišča razdelilo na okrajna in okrožna. Na podlagi te delitve se sodišča ukvarjajo z različnimi zadevami in imajo različne vsebinske pristojnosti. Okrajna se praviloma ukvarjajo z lažjimi zadevami, okrožna s težjimi.
Takrat ta sprememba po mojem mnenju in mnenju mnogih predstavnikov pravosodne stroke v izvedbenem delu ni bila dobro premišljena in je povzročila ogromne zaostanke v sodstvu.
Sistem enovitega sodnika pomeni uvedbo enotnega prvostopenjskega sodnika, kar pomeni, da ne bo več delitve na okrajne in okrožne sodnike. To bo omogočilo več fleksibilnosti pri dodeljevanju zadev, tudi kadar prihaja do ozkih grl.
Menim, da ta prehod ne bi smel povzročati nekih praktičnih težav. Edino odprto vprašanje ostaja organizacija ljubljanskega okrožja. Podoben prehod pripravljamo tudi za tožilstvo, kjer pa pravzaprav tožilska organizacija že komaj čaka in izraža željo, da to čim prej naredimo. Ta prehod bo za njih tudi veliko lažji, ker že zdaj v praksi tudi okrajni tožilci pogosto opravljajo delo okrožnih tožilstev, ker je teh preprosto premalo.
Pri sodnikih je to nekoliko drugače, ker imajo okrajni sodniki formalne pristojnosti nad drugačnimi zadevami, vendar pa ne pričakujemo nekih težav v implementaciji. Se bomo pa s sodstvom seveda morali dogovoriti glede načina uveljavitve, kajti sodišča se bodo seveda morala organizacijsko prilagoditi.
Predlog uvedbe enovitega sodnika sicer ni nič novega. V zadnjih več kot desetih letih, odkar se o tem vprašanju pogovarjamo, so se stališča v sodstvu zelo spreminjala. Nekaj časa so uvedbo enovitega sodnika zelo podpirali, potem so spet opozarjali na morebitne težave pri prehodu zaradi organizacijskih izzivov.
Kot poudarjata predsednik vrhovnega sodišča in sodni svet, se je to stališče v zadnjih letih vendarle poenotilo in zdaj velika večina sodnikov in sodstva podpira ta prehod in tudi nas pozivajo, da k temu čim prej pristopimo. Naš načrt je, da bi do konca leta predlog te prenove skupaj s širšo sistemsko prenovo sodniške zakonodaje tudi vložili v zakonodajni postopek.
"Mi imamo predsednico stranke. Če bo članstvo na naslednjem kongresu odločilo drugače, bo odločilo drugače. Sama pa teh ambicij absolutno nimam."
Zdi se, da ima celotna vlada težave z zaupanjem v komunikaciji s sindikati in drugimi deležniki. Imamo vrsto protestov in napovedi stavk. Neko napetost je zaznati tudi v pravosodju. Lahko tudi na tem področju pride do podobne krize kot drugje?
Vzdušje med pravosodnimi organi in deležniki je seveda izrazito slabo. Kot sem že večkrat poudarila, se plače sodnikov in državnih tožilcev več kot deset let praktično niso usklajevale in so v realnem smislu celo nazadovale, medtem ko se je drugje v javnem sektorju to usklajevanje vendarle izvajalo.
Toda sodniki, tožilci in državni odvetniki so bili ves čas tiho, medtem ko so drugi sindikati občasno stavkali, protestirali, zahtevali parcialne prilagoditve in jih nekateri tudi dosegli. Pravosodje je bilo ves čas tiho, ker se sodniki in tožilci zavedajo, da imajo posebno poslanstvo in da morajo skrbeti za ugled sodstva in pravosodja kot celote.
Zdaj pa med sodniki in tožilci res vre. Sicer se zavedajo, da je stavka res tisto skrajno sredstvo in da nimajo tako prostih rok kot sindikati javnega sektorja. Stavka je v njihovih primerih omejena. A z nekaterih sodišč že sporočajo, da bodo začeli tiho, belo stavko. To pomeni, da bodo počasi zmanjševali obseg dela v smislu razpisovanja glavnih obravnav. Slišali smo ideje, tudi od sodnega sveta, da bi sodniki eventualno prešli nekako na ritem, kot ga imajo v času sodnih počitnic, torej da bi obravnavali samo nujne zadeve.
Do tega za zdaj ni prišlo in upam, da ne bo, kajti pravosodni sistem mora delovati čim bolj učinkovito, sploh glede na zaostanke na nekaterih področjih. Menim, da to tudi ne bi bilo najbolj modro dejanje sodstva in tožilstva. Čeprav se vsi zavedamo, tako vlada kot tudi opozicijske stranke, da trenutni plačni položaj sodnikov in tožilcev absolutno ni ustrezen in ga skupaj z ministrstvom za javno upravo tudi prioritetno obravnavamo, vendarle javnost ni posebej naklonjena sodniškim zahtevam po višjih plačah. Tukaj gre zagotovo tudi za nerazumevanje poklica, za nerazumevanje trenutnega plačnega stanja in pa tudi pomena, ki ga ima ustrezen plačni položaj za varovanje ključnega načela sodstva – neodvisnosti. Enako velja za tožilce.
S sodniki in tožilci smo sicer že zelo blizu dogovora. Več vsebinsko v tem trenutku še ne morem povedati, ker – kot poudarja tudi ministrica za javno upravo – dokler ni vse dogovorjeno, ni nič dogovorjeno. Je pa za zdaj predvideno, to pa lahko povem, da bi se za sodnike in tožilce plačna reforma uveljavila že z letom 2024. Do leta 2027, ko naj bi reforma začela veljati za preostale funkcionarje, glede na res skrb vzbujajoč položaj v sodstvu in tožilstvu ne moremo čakati.
Premier Golob je sodnikom in tožilcem obljubil 600 evrov dodatka. Zakaj tega denarja še niso videli, kdaj ga bodo dobili in ali ni bila ta obljuba predsednika vlade nekoliko neodgovorna? (Odgovor ministrice poglejte v spodnjem videoposnetku.)
Pogosto je percepcija javnosti, da je naše sodstvo neučinkovito, da preveč zadev na višjih instancah pade ali pa celo zastara.
Percepcija je zgolj percepcija in ta se praviloma gradi na medijskem poročanju. Seveda ljudje ne poznajo vseh sodnih postopkov, ne poznajo statistike, ne poznajo poročil, ki jih sodstvo izdaja. Ta percepcija se ustvarja predvsem na odmevnih primerih, kajti o teh mediji največ poročate. Odmevni primeri so bodisi tisti, ki so zanimivi, pomembni, težki, zahtevni po sami vsebini, bodisi tisti, v katerih gre kaj narobe. Tako se tudi percepcija javnosti oblikuje predvsem na teh, da rečemo gnilih jabolkih.
Ta percepcija tako ne pokaže povsem realne slike. Velika večina slovenskega sodstva namreč dela dobro in večina zadev teče dobro. Vendar se o tem seveda ne poroča. Ekscesnih primerov gotovo ne moremo povsem preprečiti, se je pa treba zelo samoreflektivno vprašati, tako v sodstvu kot tudi v politiki, kje so pravzaprav ključni vzroki za to, kaj lahko sodstvo samo izboljša, kaj lahko naredi zakonodajalec in kaj ministrstvo, ki predlaga zakone. Vsi skupaj se moramo res iskreno in kritično pogovoriti o tem, kje so razlogi, da prihaja do takšnih zastojev, da prihaja do napak, da prihaja včasih do rezultatov, ki so občuteni kot krivični.
Na ministrstvu smo zdaj ravno s tem namenom v fazi ustanavljanja strateškega sveta za razvoj pravosodja, ki bo predvidoma zaživel v nekaj tednih. Verjamem, da se bo slišalo kot "še en strateški svet", vendar je to moj namen že od začetka mandata. Pogovarjali se bomo o tem, kje se lahko na področju same sodne uprave izboljšajo mehanizmi delovanja in vodenja postopkov, dodeljevanja zadev, fleksibilnosti pri sodelovanju, mobilnosti sodnikov, kakšna naj bo odgovornost sodnikov in predsednikov sodišč, kadar prihaja do zastojev, in kakšni naj bodo nadzorni mehanizmi nad težavami, ki se pojavljajo. Ta vprašanja pa so v sodstvu izjemno občutljiva zaradi nujnosti spoštovanja zunanje in notranje sodniške neodvisnosti.
Marsikaj dobro deluje. Stanje v sodstvu se izboljšuje. To kažejo številke in tudi višje zaupanje ljudi v sodstvo. Ampak je pa še ogromno težav. Moramo reči bobu bob. To manjka. Sodstvo se po mojem mnenju mora bolj odpreti. Na to prisega tudi novi predsednik vrhovnega sodišča in upam, da mu bo to tudi uspelo. Sodstvo mora biti bolj transparentno. Treba je paziti, da to ne postane v nekaterih primerih šov, vendar se moramo pogovoriti tudi o pomislekih, ali se javne obravnave zdaj ne zapirajo prepogosto oziroma kdaj tudi neutemeljeno.
Javnosti, ki ima funkcijo demokratičnega nadzora nad oblastjo, je treba pojasniti, zakaj prihaja do zaostankov. Če gre za razumne in objektivne razloge, verjamem, da bodo ljudje to tudi razumeli. Kadar pa prihaja do napak, celo zavestnih ali pa povzročenih iz malomarnosti, je to po mojem mnenju treba priznati.
Prevzem odgovornosti v sodstvu je namreč zelo omejena možnost. Vemo, da sodniki praviloma ne morejo odgovarjati za svoje odločitve, ne odškodninsko ne kazensko. In če tega mehanizma odgovornosti ni, potem ga mora nadomestiti vsaj ta mehanizem odgovornosti, da sodnik ljudem prizna, da je bila napaka storjena, se zanjo najmanj opraviči in da se skuša skozi obstoječe mehanizme to po verigi pravice tudi popraviti. Ta del manjka.
Kot nekdo, ki je živel v tujini, opažam, da se v Sloveniji vsi bojimo priznati napako in prevzeti vsaj moralno, vsaj retorično odgovornost, se za napako opravičiti in jo skušati popraviti. Lažje je tiščati glavo v pesek in se počutiti kot žrtev kritik in napada. To pa je seveda začaran krog. Ljudje so potem še toliko bolj razjarjeni, še bolj se počutijo oddaljene od sodstva, katerega ključno poslanstvo pa je vendarle delovati za ljudi. To pa je težava.
Vsaka kritika je že razumljena kot napad na neodvisnost sodstva.
To opažam tudi sama. Ko sem kritična do določenih zadev v sodstvu, dobivam zelo negativne odzive z vrha sodstva, da se vmešavam in da že presegam mejo neodvisnosti sodstva. Zato je eden od mojih ciljev tudi v tem strateškem svetu, da se dejansko pogovorimo, kaj pravzaprav neodvisno sodstvo sploh pomeni. Ker zdaj se mi zdi, da neodvisnost pomeni vsakomur tisto, kar mu v tistem trenutku ustreza.
Ampak vsebina načela neodvisnosti sodstva je dovolj jasna. Gre za prepoved nedovoljenega, nezakonitega in nelegitimnega poseganja drugih vej oblasti v osnovno funkcijo sodnika, to pa je sojenje. Ne pomeni pa preskoka meje neodvisnosti to, če se ministrstvo, zakonodajalec, javnost ali mediji ukvarjajo z načinom vodenja postopka, zlasti z vidika sojenja v razumnem roku, ali z učinkovitostjo delovanja sodne uprave.
Kar zadeva neodvisnost sodstva je tudi zelo pomemben sam vtis neodvisnosti. Kako je na ta vtis vplivalo vaše objemanje z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ki je še vedno v sodnih postopkih? Ste mogoče zaradi tega objema dobili kaj kritik iz pravosodnih krogov oziroma sodnikov?
Za vtis neodvisnosti sodstva in sodnikov morajo skrbeti sodniki. Jaz sem pravosodna ministrica.
Vendarle predstavljate vrh pravosodja ...
To je napačna interpretacija. Sem predstojnica izvršilne veje oblasti z zelo omejenimi pristojnostmi v odnosu do sodstva, ki je ena od treh neodvisnih vej oblasti. Absolutno nimam niti pravice niti vzvodov vplivanja na sodne postopke, niti tega ne smem, niti si tega ne želim in ne nameravam. To mejo spoštujem kot sveto.
Govoriva pa o vtisu. In tukaj je priložnost tudi za mojo samorefleksijo. Poudariti moram, da gospoda Jankovića osebno ne poznam, nimam družinskih vezi z njim. Pisalo se je, da je moj oče gradil Mercatorjeva središča, kar drži, ampak to ne pomeni, da imamo družinske ali osebne odnose z družino Janković. Nikoli jih nismo imeli.
Ko gledam nazaj, so me na Orlah morda preveč zanesla čustva ob pomembni komemoraciji. Ni bil gospod Janković edini, ki sem ga objela, in nisem bila jaz edina, ki sem ga objela. Sem odprt človek in rada objemam ljudi. Moja napaka je predvsem v tem, da nisem pomislila na to, da bo sledila zlonamerna interpretacija, ki je namenjena točno temu. Ustvariti vtis, da jaz in gospod Janković na nek način krniva vtis neodvisnosti sodstva. Vendar niti jaz niti gospod Janković v resnici nimava vzvodov in vpliva na sodno odločanje.
Iz pravosodja o tem nisem slišala niti besede, kajti vsi, ki delamo v tem sistemu, vemo, da so za neodvisnost sodstva dolžni sodniki. Če bi bila jaz sodnica ali pa če bi objemala sodnike, ki delajo na nekem odprtem postopku, bi to lahko bilo vprašljivo.
"Upam, da smo se v prvem letu naučili veliko lekcij. Kot je priznal tudi sam predsednik vlade, si tudi sama želim manj obljubljanja ter več dela in rezultatov."
So lahko sodniki člani stranke ali pa hodijo na strankarske piknike?
Sodniki so lahko člani strank, ne smejo pa biti v njihovih upravnih organih. Pravzaprav si ne predstavljam sodnikov, ki nimajo svojih svetovnonazorskih prepričanj. Toda sodniška integriteta in profesionalnost pomenita, da sodnik v času, ko odloča in presoja, zna razmejiti svoje ne samo politične, svetovnonazorske poglede, ampak tudi svoja čustva od objektivnega odločanja. To je kakovosten sodnik.
Ves čas se izpostavlja slika sodnikov na pikniku SD. Gospod Jan Zobec, ki je odkrit simpatizer SDS, medtem komentira aktualna politična dogajanja na TV Slovenija praktično na tedenski ravni. In to na način, ki se mi osebno ne zdi ustrezen za vrhovnega sodnika. Sodnik Zobec je tudi prisostvoval parlamentarnim razpravam na odborih in na njih pristransko simpatiziral s SDS in tako naprej. Pa ni edini.
So sodniki desne provenience, leve in tisti vmes. Ključno je, da znajo zagotoviti, da to ne vpliva na objektivnost in nepristranskost njihovega sojenja. S tistimi, ki tega ne zmorejo, pa se je treba seveda pogovarjati.
Boj proti sovražnemu govoru je ena od prioritet nove vlade. Zdaj je prišlo do nekega konflikta tudi med vami osebno in predsednikom SDS Janezom Janšo na Twitterju. Govori se o državljanski vojni, vi ste vložili tudi ovadbe. Kaj si lahko od vlade še obetamo na tem področju?
Z gospodom Janšo nimam nobenega osebnega konflikta. Sem ministrica za pravosodje in predstavnica državnega organa. Vsi državni organi so po zakonu o kazenskem postopku dolžni naznaniti sum kaznivega dejanja, na katerega naletijo pri opravljanju svoje službe. Preprosto je to bila moja dolžnost. Tviti Janeza Janše so v dani situaciji predvsem kontekstualnega pomena za razumevanje tvitov gospoda Tomaža Štiha oziroma "Libertarca", ki smo jih naznanili državnemu tožilstvu.
Kazenska represija mora biti kot odgovor na pojav sovražnega govora skrajno sredstvo in pridržana zgolj za najbolj zavržne oblike sovražnega govora. Osredotočenost mora biti na drugih ravneh. To so predvsem vzgoja in izobraževanje. Na teh področjih je treba narediti največ za to, da vzgajamo ljudi, ki bodo razumeli, kaj pomeni spoštljiva komunikacija, predvsem pa, kje so meje svobode govora.
Kazenska represija mora biti skrajno sredstvo, ker gre za tehtanje dveh temeljnih človekovih pravic. In spet ta debata ne sme postati črno-bela. Na eni strani zgolj svoboda govora kot absolutna pravica, ker to ni, saj jo je treba tehtati na drugi strani s pravico biti zaščiten pred žalitvami, pred napadi, pred nasiljem, pred spodbujanjem nasilja, pred diskriminacijo. To je tisto, kar pravzaprav ukrepi proti sovražnemu govoru ščitijo. Ščitijo varnost državljanov, da niso iz diskriminatornih razlogov izpostavljeni grožnji nasilja.
Ne nazadnje pa se moramo pogovoriti, kaj sploh sovražni govor je. Glede tega je pri nas popolna konceptualna zmeda. Reflektirano lahko rečem, da tudi na ravni vlade. V slovenski kazenski zakonodaji obstaja kaznivo dejanje, ki je najbližje temu, čemur bi lahko pogovorno rekli sovražni govor. To je kaznivo dejanje javnega spodbujanja k nasilju iz diskriminatornih in drugih razlogov. Gre za 297. člen kazenskega zakonika, ki zajema najbolj nevarne oblike žaljivega govora ali govora, ki vsebuje grožnje zaradi nekih osebnih okoliščin skupine ali posameznika.
Mi tukaj obsega teh kaznivih dejanj ne bomo širili, bomo se pa pogovarjali o tem, ali je 297. člen KZ dovolj določno zapisan, da omogoča učinkovit pregon teh dejanj. Poudarek po mojem mnenju mora biti na prekrškovni zakonodaji, kjer pa je seveda tudi potrebna določena previdnost, da ne prihaja do pretiranih posegov v svobodo govora. Tu pa so pomembni predvsem zakon o medijih, zakon o javnem redu in miru ter druga prekrškovna zakonodaja, ki je v pristojnosti drugih ministrstev.
Na ravni vlade si želim, da bi bili ti napori nekoliko bolj osredotočeni. Bil je vzpostavljen strateški svet in čakamo njihove predloge.
Je "smrt janšizmu" sovražni govor? Se vi počutite ogroženo, če kdo reče "smrt golobizmu", ker ste del Golobove vlade?
Ne, se ne počutim ogroženo. Po trenutni definiciji v kazenskem zakoniku pa "smrt janšizmu" ni sovražni govor. To je potrdilo tudi državno tožilstvo.
Kaj pa po vašem mnenju?
Po mojem mnenju je mejni primer, ampak ne more tega presojati ministrica za pravosodje, ne more tega presojati javnost, ampak pristojni organi. Oni so tisti, ki interpretirajo, ali določen primer izpolnjuje znake prekrška ali kaznivega dejanja.
Kakšno je vaše stališče glede trditev, da so "ostre kritike" na spletnih družbenih omrežjih, predvsem na račun vlade, nujne za zagotavljanje demokracije?
V vseh demokratičnih sistemih je pomembno ščititi in zaščititi pravico do svobode govora, v tem kontekstu pa dopuščati, spodbujati in seveda poslušati ter sprejemati kritiko. Oblast, ki ni kritizirana, verjetno ne počne ničesar pomembnega oz. takega, kar bi lahko karkoli spremenilo. Pri vseh prizadevanjih za spremembe pa je nujna širša družbena razprava – kritike, drugačna mnenja in predlogi so vselej dobrodošli in nujni.
Vendar pa mora biti hkrati zrela družba z zrelimi posamezniki sposobna to razpravo peljati in kritike izražati na spoštljiv, razumen in konstruktiven način. Le tako lahko dosežemo pravi dialog in s tem družbeni razvoj. Kultura dialoga mora biti negovana. To je odgovornost vsakega posameznika in celotne družbe, najbolj pa smo zanjo odgovorni nosilci javnih in vodilnih funkcij, ki moramo voditi z zgledom.
"Marsikaj dobro deluje. Stanje v sodstvu se izboljšuje. To kažejo številke in tudi višje zaupanje ljudi v sodstvo. Ampak je pa še ogromno težav."
Kakšna je v tem kontekstu pomena delovanja demokracije vloga žvižgačev? Kako jih zaščititi, hkrati pa preprečiti, da bi šlo za zlorabo tega instituta?
Vloga žvižgačev je zelo pomembna za varstvo javnega interesa. Gre za posameznike, ki so se s prijavo neke kršitve znotraj svoje delovne organizacije pripravljeni izpostaviti. Za javni interes. Z novim zakonom o zaščiti prijaviteljev smo zato žvižgače zaščitili pred morebitnimi povračilnimi ukrepi, zaščitili smo njihovo identiteto, omogočili brezplačno pravno pomoč in psihološko podporo. Kot je že povedal naš državni sekretar dr. Igor Šoltes, s tem zakonom dvigujemo imunski sistem pravne države v boju proti korupciji in drugim nepravilnostim. Glede morebitnih zlorab tega instituta pa se je treba zavedati, da je lahko posameznik, ki bi vložil lažno prijavo, odgovoren za prekršek. Gotovo bo v Sloveniji potreben čas, da pomen in vlogo prijaviteljev ustrezno dojamemo in ponotranjimo.
Ustavno sodišče si je prejšnji teden premislilo in odpravilo začasno zadržanje zakona o RTV. V koaliciji ste to odločitev pozdravili, ker se bo zakon vendarle začel izvajati. Prišlo bo do sprememb v vodstvu, razmere v javnem zavodu naj bi se umirile. Toda ustavno sodišče še vedno lahko sprejme vsebinsko odločitev – očitno sicer ne kmalu – in zakon razveljavi. Kakšne bodo potem posledice? Kakšne bodo posledice, če uspe pritožba Petra Gregorčiča na ESČP?
Kot ministrica za pravosodje ne morem komentirati konkretnih odprtih postopkov, sklep o odpravi začasnega zadržanja pa pozdravljam, saj menim, da omogoča začetek stabilizacije razmer na RTV. Ministrstvo za pravosodje ni seznanjeno s tem, da bi bila v tej zadevi uradno vložena pritožba na ESČP.
Kako ste zadovoljni z delovanjem koalicije?
Kot ministrica za pravosodje sem z delom v koaliciji in vladi zadovoljna. Za zdaj mi uspeva zelo konstruktivno sodelovati z drugimi resorji in s predsednikom vlade, tudi s koalicijskimi poslanci. Delo poteka učinkovito. Praktično pri vseh projektih smo znotraj predvidenih časovnic. Glede na učinkovitost dela, možnost dela in slišanost znotraj vlade sem zadovoljna. Seveda prihaja do kakšnih komunikacijskih šumov. Menim, da so predvsem koalicijski poslanci občasno nezadovoljni.
Moja ocena je, da je tisto, kar nam tudi v smislu samorefleksije za zdaj še manjka, nek jasen dogovor o protokolu delovanja, o tem, kako bomo medsebojno komunicirali. Skratka, na nek način upravljanje projektov in dela vlade. Tukaj mislim, da se lahko močno okrepimo. Upam, da smo se v prvem letu naučili veliko. Kot je priznal tudi sam predsednik vlade, si tudi sama želim manj obljubljanja ter več dela in rezultatov.
Boste postali predsednica SD?
Ne. To lahko z gotovostjo zatrdim in tukaj niti ne gre za situacijo morebitnega zarečenega kruha. Jaz teh ambicij nikoli nisem imela in jih nimam niti v tem trenutku. Mi imamo predsednico stranke. Če bo članstvo na naslednjem kongresu odločilo drugače, bo odločilo drugače. Sama pa teh ambicij absolutno nimam.
Ali je SD res "stranka brez vonja in okusa", kot pravi vodja poslancev SD Jani Prednik?
Glejte, morate vprašati Janija Prednika, kaj je s tem mislil. V stranki se odkrito pogovarjamo o identiteti socialnih demokratov in kako to identiteto, program in zaveze volivcem bolj odločno uveljavljati tudi v tej koaliciji. Smo pa manjšinska partnerica, kar vedno pomeni težje uveljavljanje svojih programov in interesov.
Mislim, da se moramo predvsem naučiti in dogovoriti, kje, kako in na kakšen način bomo znali kdaj reči tudi ne, kadar bo prihajalo do predlogov, ki so v nasprotju z našimi socialdemokratskimi vrednotami in našim programom ali pa celo onemogočajo uresničevanje našega programa. To je ključno. Mislim, da se o tem lahko dogovorimo znotraj vlade. Če nam bo to uspelo, potem verjamem, da bosta tudi ta okus in vonj bolj očitna. Okus in vonj imamo, samo morda ga ne znamo pokazati.
