Polka, potica, slivovka in kontrolirana strmoglavljenja na letalonosilki

Varnostni napotki 

"Kabina se bo napolnila z dimom, mnogi se prestrašijo. Ne skrbite, gre samo za kondenz prezračevanja," nam je kakšne pol ure pred tem med "safety briefom", varnostnim predavanjem, razložilo drobno dekle, ne dosti višje od metra in pol, v pilotskem pajacu. Še ne tridesetletna kapitanka korvete že deset let leti v ameriški mornarici in je ena od dveh pilotov našega COD-a. "Carrier onboard delivery" je bržkone najbolj zahtevno in stresno pilotsko opravilo na svetu. V primerjavi z lovcem F18 je propelerski C2 Greyhound še tono in pol težji, hkrati ima okoli 70 tisoč kilovatov manjšo moč od "Superhorneta". S tem pa tudi bistveno manjšo okretnost. Predvsem pa nima reaktivnega potiska, ki bi ga tako enostavno rešil, kot reši F18, če zgreši jeklenico pri pristajanju. 

Kljub mladosti pilotka izžareva izkušnje in zaupanje, da ima vse pod kontrolo, hkrati imamo v rokavu še enega skrivnega aduta. Ob meni sedi namreč tudi pilot in seveda naš fotograf Miro Majcen, ki je strmoglavljenje z mornariškim letalom T28 Trojanom že preživel pred nekaj leti. Ob takšnih ljudeh si statistično še nekolikanj bolj varen, posadka C2 pa z zanimanjem posluša Mirovo zgodbo preživetja. 

Letalski tehnik nam razdeli rešilne jopiče s torbico za preživetje. "V neverjetnem primeru strmoglavljenja v vodo je notri kemična palica. Ta se ob stiku z vodo obarva, da vas lahko najdemo v vodi. Zraven pa je še piščalka, ki je ... no, pač, piščalka," nam podčastnik razloži ta tehnološka čuda. Vsak vzame še svoj "Cranial", čelado, ki v resnici ni čelada. Najboljši prevod bi bil "lobanjica", saj z dvema deloma pokrije čelni in zadnji del lobanje, zraven so še glušne slušalke in zaščitna očala, vse to si nadenemo in ne snamemo celotni čas poleta.

Z Mirom takoj po vzletu iz Ljubljane poskušava na njegovem pilotskem elektronskem zemljevidu vohuniti, kam pravzaprav leti to naše letalo s klicnim imenom "Rogue one", kot uporniki iz Vojne zvezd. Vemo le, da je ladja nekje v Jadranskem morju, točna lokacija je "op-sec", operativna skrivnost. Čeprav na zemljevidu ne najdeva prepovedanega zračnega prostora, ki je navadno razglašen okoli letalonosilk, se po kurzu nekako z gestami in kimanjem strinjava. 

Letimo čez Hrvaško, v smeri albanske obale ali pa južne Dalmacije, pogovor zaradi hrušča v kabini tako ni mogoč. Razkrili so le, da bo polet trajal kakšno uro in petindvajset minut, a da se lahko zgodi, da bomo še nekaj časa krožili okoli ladje. Letalonosilka je med operacijami namreč izjemno obremenjeno letališče, pristati je moralo na desetine letal, preden smo bili na vrsti mi. In v tem kroženju jo v majhni lini zagledava. Centimeter velika packa v Jadranu. CVN 78, USS Gerald R. Ford, prva svojega imena. Še nekaj krogov, še nekaj izenačevanj pritiska in letalska tehnika dvigneta roki, zakrožita z dlanmi ter zakričita dogovorjene besede: "Zdaj bo, zdaj bo!"

Pristanek

Naslonim se s precejšnjo silo na sedež, čeprav so me nanj že prilepili štirje pasovi. Greyhound ima namreč sedeže obrnjene v nasprotno smer leta in vsak pristanek na letalonosilki je zaradi hipnega ustavljanja kot kontrolirana nesreča. Čutimo, kako pilota popravljata letalo malo levo, malo desno, malo gor, malo dol, vse pod visokimi obrati in hitrostjo. Ta mora letalu zagotoviti plovnost, takojšnji ponovni vzlet, "wave around", če zgreši kakšno izmed treh jeklenic (večina ostalih letalonosilk ima štiri), ki letalo zaustavijo na palubi. V Ljubljani smo vzleteli s 3300 metrov dolge piste, tu je pristanek dolg manj kot 100 metrov.

S kotičkom očesa zagledam začetek ladijske piste, potisnem glavo in hrbet še bolj v sedež, ko se hitrost z 240 kilometrov na uro ustavi na nič v dveh sekundah. Zaustavitev je brutalna. Tako si predstavljam sile pri avtomobilski nesreči na avtocesti pri polni hitrosti. Ker je jeklenica ujela kljuko nekje na sredini letala, se zadek Greyhounda v hipu dvigne v zrak in tako nas še nagne na hrbet, sila pa želi dvigniti še noge. Vse to med tem, ko preštejem "enaindvajset, dvaindvajset".

Obisk

Rampa se odpre le nekaj metrov pred "otokom", poveljniškim centrom, veliko strukturo ob strani letalonosilke. Pričaka nas izvršni častnik ladje in špalir poveljnikov vseh barv varnostnih majic. Vijolična, zelena, rumena, rdeča, modra, bela in rjava predstavljajo vsak svoj oddelek na pisti. Vsi salutirajo slovenski delegaciji. Na ladjo je ameriška mornarica povabila predsednico države, Natašo Pirc Musar, ki se obiska ni mogla udeležiti. Tako je na ameriški strani najvišja gostja veleposlanica Jamie Harpooltian, na slovenski strani pa načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalpodpolkovnik Robert Glavaš. Gostitelj je poveljnik letalonosilke Rick Burgess, nekdanji inštruktor v legendarni letalski šoli Top Gun. 

Skoraj vedno so poveljniki nekdanji mornariški piloti in Burgess se še dobro spominja svojih misij z legendarnim letalom F14. Američani mu sicer pravijo, kapitan, a v NATO klasifikaciji činov to ustreza slovenskemu činu kapitana bojne ladje.  Tako ima Glavaš ob odsotnosti poveljnika ladij šeste flote, admirala Thomasa Isheeja, najvišji čin na ladji. A to zagotovo ni bil razlog za iskreno gostoljubje. Ladja je v primerjavi z ostalimi letalonosilkami sijoča, na vsakem koraku se vidi, da je povsem nova. Vse ameriške ladje so navadno precej čiste, a tako čiste in sveže še nismo obiskali.

Letalske operacije

Z Mirom naju pričaka posebni oddelek, zadolžen za medije na letalonosilki, in naju odpelje stran od delegacije, nekoliko dlje naju bodo pustili na sami pisti ob letalskih operacijah. Ponovno si morava nadeti čelade, ki niso čelade, a tokrat je rešilni jopič tudi bela majica. Ta naju označuje kot gosta na pisti. Malo protestirava, da bi si nadela rokavice, jaz pa se sprašujem, ali res potrebujem dvojno zaščito za sluh, poleg glušnikov še čepke za ušesa. Že čez nekaj minut se mi vrne spomin s prejšnjih obiskov na letalonosilkah med operacijami. 

Vsa zaščita je še kako potrebna. Nadrealno rjovenje reaktivnih motorjev prebije 155 decibelov, mi javi ura, niti kratki rokavi niso najboljša izbira. Sem edini v kratkih rokavih od vsaj stotine mornarjev na pisti. Pozabil sem namreč na vročino in moč, ki gre skozi telo, ko se manj kot pet metrov od tebe izstreli v zrak F18 Super Hornet. Vsak del telesa se zatrese ob tej neverjetni moči in počutiš se nebogljenega, ko te oplazi kerozinski gorilnik najbolj smrtonosnega stroja, ki ga je kdajkoli iznašel človek. 

Dva v zelenih majicah in dva v belih nadzirata vsak najin gib na palubi ter na tleh kažeta zdaj to, zdaj drugo črto, ki naju ločuje od nevarnosti, morda tudi smrti. Posnameva lahko karkoli, le ne smeva se premikati med snemanjem, prevelika nevarnost, da stopiš centimeter preblizu. Komunikacija je nemogoča, tudi kričanje je nesmiselno. Tako ali tako razen nezemeljskega hrupa vzletov ne slišiš niti svojih misli. Tako razumeš ves ples rumene, zelene in rdeče majice, ki so najbližje letalom, tako blizu, da morajo ob vzletu počepniti, da jih ne zadane krilo ali speče izpust.

Najbolj opazna razlika od ostalih letalonosilk pa je, da ob vzletu ni več značilne pare ob katapultu. Elektromagnetni sistem se upravlja z malega potopnega otočka sredi piste in letala v zrak ne spravijo piloti. Ti namreč samo nastavijo maksimalno moč, a trenutek vzleta določi strelec v otočku, ki požene katapult.

Posadka lahko čez dan vsakih 37 sekund v zrak pošlje dve letali in eno pristane, ponoči se ta čas podaljša za eno minuto. Ker se začenjajo pristanki, tudi ti na povsem novem sistemu jeklenic, naju zelene majice usmerijo na krmo. Po tekočem traku letala zadevajo jeklenice, zelene srajce pa jih pometejo s posebnimi drogovi nazaj v pripravi na naslednji pristanek. V manj kot pol ure so v zrak spravili na desetine letal F18, jih zapeljali nekaj krogov v formaciji nad ladjo in varno spravili nazaj na ladjo. Demonstracija vojaške moči brez primere.

Peter, potica, polka in pobeg

Na ladji med 4500 mornarji države, sestavljene iz migrantov, ni težko najti koga, ki ima korenine v krajih, kjer plujejo. V hangarju nam tako predstavijo mladeniča, le dve generaciji oddaljenega od Kranja. Peter Spoto je tako kot večina mornarjev zelo mlad, na ladji pa opravlja dela logističnega specialista. Na ladjo Ford je prišel, še preden je bila operativna, sedaj je na šestmesečni napotitvi in to je njegova prva misija. Skrbi za to, da so na letalonosilki vse stvari, nujno potrebne za delovanje. Od toaletnega papirja do rezervnih delov za lovce. 

Ko se začneva pogovarjati o Sloveniji, se mu za očali zasvetijo oči. Dedek po mamini strani je v šestdesetih letih pobegnil pred komunizmom iz Jugoslavije in se naselil blizu Clevelanda. V slovensko-italijanski družini je Peter Spoto odraščal ob zgodbah o lepoti narave, potici, Bledu in Ljubljani. Pripoveduje mi, da se je pred leti celo resno učil plesati polko. Dedek, ki je danes po pripovedovanju vnuka vitalen 90-letnik, je bil ob strogi vzgoji pozoren, da se Peter ni naučil kletvic. Ima pa posebno željo po slivovki. Ta se mu bo verjetno izpolnila čez nekaj dni, ko se bodo zasidrali v tržaškem zalivu. Na stotine mornarjev s te letalonosilke bo tako raziskovalo Trst in našo obalo, v Ljubljani pa boste lahko srečali tudi Petra. Nekajdnevni pobeg bo s prijatelji izkoristil za raziskovanje domovine svojega dedka. In slivovko.