Pa pustimo tokrat znanje matematike ob strani, saj je to znanje tudi pri večini Slovencev slabo oziroma na ravni šestega razreda osnovne šole – to so torej še vedno štiri osnovne operacije (+ , –, ×, :). No, mnogi se mučimo tudi z negativnim obrestnim računom zaradi limita na bančni kartici, a to je že višja matematika.
Pri rezultatih znanja jezikov je torej najzanimivejša primerjava med znanjem maternega jezika in tujega jezika, to je slovenščine in angleščine (drugi tuji jeziki so po obsegu bolj v okras). Če dodamo še ugotovljeno slabo sporočanje in razumevanje maternega jezika, slika postaja jasnejša. Skratka, angleščina postaja med mladimi prvi jezik, materinščina slovenščina pa drugi jezik. Ali, kot mi je pred časom na pogovoru o pouku tujih jezikov dejal desetletnik: »Kaj naj s to bedno slovenščino, s starši smo potovali po vsej Evropi in je zadostovala angleščina.«
Sicer pa so slovenski otroci izjemno nadarjeni za jezike, saj se poleg slovenščine v Prekmurju učijo še madžarščino in angleščino, na Primorskem poleg slovenščine še italijanščino in angleščino, v osrednji Sloveniji pa se Romi poleg romščine učijo še slovenščino in angleščino. In učenci poklicnih dvoletnih in triletnih poklicnih šol se morajo tudi učiti angleščino, čeprav je za aktivno znanje tujega jezika potrebno okoli dva tisoč učnih ur, to je enako kot za dveletno izučitev poklica.
Ampak mi imamo nacionalni program jezikovne politike, ki v Sloveniji spodbuja kulturno-jezikovni kolonializem angleščine v šolskem sistemu od vrtca do univerze. Ali z drugimi besedami: namesto nekdanjega komunističnega internacionalizma z ruščino imamo zdaj kapitalistični internacionalizem z angleščino. Tretja možnost je za naše politike in za naše strokovnjake očitno nekaj nepredstavljivega.
Menda je v šolah odstranjena knjiga Dnevnik Ane Frank, ki govori o fašizmu, zato bi mogoče odstranili tudi knjige Ivana Cankarja, ki govorijo o hlapčevanju.
Janez Zadravec, Maribor