Z mešanimi občutki se peljem po Šubičevi cesti v Ljubljani, kjer stoji zgradba Državnega zbora. Morala bi biti ponos demokracije, kjer se odvijajo državotvorne debate o vsem mogočem. Ti in oni volivci bi morali ob spremljanju prikimavati in si reči, da je to tisto, kar so pričakovali, ko smo na voliščih odločali, kdo bo tam razpravljal. Deloma je tako, a mnoge je ta čas sram svoje lastne odločitve. TV prenosi iz te hiše so postali absurd in stud vseh tistih, ki prisegamo na vse tisto, kar svet drži pokonci. Ima me, da bi zavil okoli še na Tomšičevo, a si premislim in se s tem izognem še več mislim, ki silijo zaužito hrano, da bi se razlila po armaturni plošči avtomobila.
So človekove pravice, so darovi narave in sreča ter taki in drugačni privilegiji. Človekove pravice najdemo v ustavi in so ali bi morale biti logični zaključki zdrave pameti. Ampak, ali je res tako? Zdi se, da vse bolj zmaguje tisto, kar izpodjeda in izriva taisto zdravo pamet. Narava na začetku da in na koncu vzame. Kriterije skriva in jih verjetno ne bo nikoli v celoti razkrila. Smo v tem pogledu srečni ljudje, ki imamo otroke, in so na drugi strani ljudje, ki jih iz različnih razlogov ne morejo imeti. Človek je v to deloma že posegel, saj medicina lahko pomaga. Pa vendar je še vedno in tako bo ostalo, pogoj za novo življenje združitev semena in jajčeca – moškega in ženske.
Otrok je postal umetna pravica
Državni zbor je na podlagi odločitve Ustavnega sodišča, da oče ni moški in mati ni ženska, sprejel zakon, ki negira naravo. Po tem zakonu bo lahko otrok posvojen v norost, kjer se v istospolni skupnosti moški spreneveda, da je mama, in kjer se ženska spreneveda, da je oče. To so poimenovali izenačitev pravic istospolnih. Moškim so torej dodelili pravico prevzeti vlogo matere in ženskam, da se izdajajo za očeta.
Odslej vsem otrokom grozi nevarnost, da bodo v primeru izgube primarne družine pristali v krempljih onetov, ki vsako leto v mavričnih barvah paradirajo po ulicah. Njihovih norčavih izpadov in mešanice golote ter oprav iz filmov za posebne spolne potrebe odraslih nihče ne razglasi za nemoralno, ampak so jim dodelili status posvojiteljev otrok. Težko si je predstavljati, v katerih primerih bodo ti posvojitelji spremljali otroke ob gledanju določenih filmskih vsebin. Nemoralna družba je s tem v Sloveniji tudi formalno ustanovljena.
Izven vseh okvirjev
Po letošnjih parlamentarnih volitvah se vzpostavlja paralelna normalnost. Ta doslej ni obstajala in v resnici še vedno ne obstaja. Le navidezna je. Kot je navidezna svoboda, ki smo jo Slovenci dobili že dvakrat. Prvič po letu 1945 in drugič po 24. aprilu 2022. Navideznost je iluzija in prevara. Takšna je tudi trenutna slovenska oblast. Dokazano.
Odprava dosežkov prejšnje vlade, ki je v času epidemije in ekonomske ogroženosti ohranila državo in posameznike v dobri kondiciji, je norčevanje iz dejstev. Dobili smo predsednika vlade z dolgimi zamaščenimi lasmi. Ta nas dnevno zalaga z izjavami, ki jih naslednji dan ignorira ali prekliče. Na državnozborski tron so ustoličili starleto, ki nam ne uspe dokazati, da je to, kar zase misli, da je; dobra predsednica državnega zbora, ker je ženska.
Slovenija je dobila finančnega ministra, ki ne ve, kaj povzroča inflacijo, a obljublja, da jo bo zajezil. Tip je pokrovitelj rebalansa proračuna s skoraj dvemilijardnim primanjkljajem. Ob tem je prav ta oblast razpisala lov političnih nevladnih organizacij na več kot šest milijonov evrov. Davkoplačevalce zadolžujejo za kredit, ki ga morajo odplačati samozvani Ljudski skupščini, ki šteje nekaj uličnih aktivistov. Ta jih je s sredstvi neznanega izvora pomagala postaviti tja, kamor ne spadajo. Po ministrstvih, v vladno palačo in v parlament. Krog se tako sklene in denar pride do tistih, ki ga niso zaslužili.
Ko starleta ne greje svoje ritke na največjem stolu državnega zbora, poplesava na rdeči preprogi, nam na protokolarnih fotografijah kaže najmanj pol svojih prsnih izboklin. Te morda prav tako kot njena strokovnost štrlijo iz povprečja na sumljivi osnovi. Oboje naj ima zase in morda še za koga po lastnem izboru, narodu pa naj da tisto, čemur je njena funkcija namenjena. Ali pa naj spoka skupaj z vso svojo garnituro, ki je en sam umetni blišč.
Bolj kot kdorkoli v družbi trpijo in se za svoje zdravje borijo otroci na Pediatrični kliniki. Akterji dogajanja v areni nemorale in absurda na Šubičevi 4 so se domislili še ene potrditve neupravičenega obstoja. Predsednica državnega zbora se je odločila za snemanje boksarskega dvoboja s poslancem, ki ne zna nič drugega kot boksati. Ta absurd naj bi bil lepo presenečenje za trpeče otroke na Pediatrični kliniki? Produkcija, da te kap.
Morda lahko glede na moralnost in sposobnost razvoja empatije v prihodnje od svobodnjakov pričakujemo podobne ukrepe tudi na drugih področjih. V kontekst besedila te kolumne bi šel morda pornografski film za spodbujanje rodnosti. Kontracepcija je pri tem seveda obvezna.
Davorin Kopše