Sirski vodja Bašar Al Asad je spet politično rehabilitiran. Vsaj v svoji neposredni soseščini Arabskega polotoka in v skoraj vseh arabskih državah. Regionalna organizacija Arabska liga se je namreč odločila, da bo Sirijo po enajstih letih suspendiranega članstva spet sprejela v svoje vrste. Tako se bo sirski predsednik, ki ga zaradi vojnih zločinov preiskuje mednarodno kazensko sodišče, danes po desetih letih spet udeležil vrha Arabske lige, ki bo potekal v savdskoarabski Džedi. Asad se tako izvija iz dolgoletne izolacije, ko sta mu ob strani stala zgolj Rusija in Iran, državi, ki sta zaradi posegov svojih vojske in milice v največji meri zaslužni za to, da se je ohranil na oblasti.
Svoje je prispeval Peking
Spodbujeno s savdsko in iransko normalizacijo odnosov se je približevanje arabskih držav v zadnjih mesecih nadaljevalo. Vse do prejšnjega tedna vseeno ni bilo jasno, ali bo savdskemu kronskemu princu Salmanu uspelo izpolniti namero, da na vrh v Džedi povabi Bašarja Al Asada. Ni šlo toliko za ameriško nasprotovanje normalizaciji odnosov arabskih držav s Sirijo in vse večje pritiske ameriškega kongresa na administracijo Joeja Bidna, da naj to prepreči tudi z uvedbo sankcij. Razlog je tičal drugje. Nekaj arabskih držav (Katar, Kuvajt in Maroko) je samih nasprotovalo normalizaciji odnosov, vendar so na koncu popustile pritiskom kraljevine, med njimi tudi najglasnejši nasprotnik ponovne vključitve Sirije v organizacijo – Katar.
Asad se tako za mizo Arabske lige vrača brez sklenjenega mirovnega sporazuma z uporniki, prav tako brez povsem jasnih zagotovil, da bo preprečil tihotapljenje sintetičnih drog iz Sirije v Libanon in Jordanijo, od koder naj bi preplavljale velik del Bližnjega vzhoda. Delno se za velik premik lahko zahvali Kitajski, ki ji je uspelo s posredovanjem normalizirati odnose med Savdsko Arabijo in Iranom, regionalnima silama, ki sta si nasproti stali tudi v zanju nadomestni vojni v Siriji. Uspeh Pekinga, ki nakazuje na manjšo vlogo ZDA v regiji, je kot snežna kepa sprožil tudi proces zbliževanja arabskih držav z Damaskom.
Izstopa le Katar
A dejansko se v Siriji ni spremenilo nič. Kurdski uporniki, islamistične skupine in druge uporniške skupine obvladujejo večji del severa države in uporniško regijo Idlib. Asadovim silam teh območij v vseh letih bojevanja ni uspelo zavzeti. Veliki pragmatizem 22-članske arabske organizacije sedaj narekuje, da je treba najti politično rešitev za državljansko vojno v Siriji, čeprav se ne ve, kako. Kajti vrnitev Asada med politično sprejemljive voditelje v regiji pošilja slab signal sirski politični opoziciji in upornikom. Njihove pogajalske pozicije za morebitno novo ustavo, volitve in posebne pravice so sedaj precej oslabljene.
Idila ponovne vključitve Sirije v Arabsko ligo danes sicer ne bo popolna. Katar na koncu resda ni nasprotoval »arabskemu konsenzu« za normalizacijo odnosov z Damaskom, a hkrati svojih odnosov s Sirijo ne namerava vrniti na predvojno raven, so pojasnili v Dohi. Katar na svojih tleh gosti sirsko opozicijo, katere podpornik je vrsto let. Dvor Al Tanijev jih je poskušal tudi krepiti kot edinega legitimnega predstavnika Sirije, a očitni ni šlo. Asad pa je z državljansko vojno za zadušitev protestov povzročil razselitev oziroma beg iz države okoli 14 milijonov Sircev (polovica prebivalstva), umrlo je do 700.000 ljudi, nepojasnjena je usoda več kot 100.000 izginulih.
