Niki Kovač naj bo nekaj povsem jasno: vsak ima neodtujljivo pravico do lastnega mnenja, ki ga lahko tudi glasno in javno izrazi. In če nekdo meni, da je Inštitut 8. marec zaradi referenduma o vodah sokriv za divjanje požarov, je to njegova pravica. In ne znam si predstavljati sodišča, ki bi ljudi s takim mnenjem obsodilo. Kovačeva namreč posameznikom grozi s pravnimi sredstvi.
Mogoče je kriva vročina, mogoče kaj drugega, Nika Kovač ves čas išče pozornost. Sama najbrž meni, da je to odraz aktivnega državljanstva in budnosti civilne družbe, mene vse skupaj bolj spominja na srhljivko (ne samo po formi, tudi po vsebini). Saj veste, kako gre. Junaki zajemajo sapo, se sprostijo in mislijo, da bo končno mir (vsaj nekaj časa), ker je zlobna pošast mrtva. Ampak ni. Od nikoder se dvigne, spet seje smrt. Nekateri filmi se končajo, da jo dokončno spravijo na drugi svet, drugi imajo nedoločen zaključek, nekakšno pripravo na nadaljevanje. Slednje je ciklus Inštituta 8. marec, za katerega je po volitvah postalo jasno, da si ne želi samo uličnega ropotanja, ampak vlogo politkomisarja, ki se mu mora izpolniti vsaka želja in ukaz (drugače je neposlušnežu kmalu vrat najvišji del telesa). Kako sicer drugače razumeti Kovačevo, ki zahteva, da se morajo na ‘obtožbe’ odzvati pristojni organi in politične stranke. In lahko verjamete, da se bodo. Enkrat je ulica levico že postrojila na Trgu republike.
Kovačeva ima seveda vso pravico, da išče zadoščenje na sodišču; nihče ji ne odreka lastnega mnenja (ki ga lahko tudi javno pove), da je bila zakonodaja desnosredinske vlade ‘škodljiva’; če ji levičarski politiki pustijo, jih ima lahko na povodcu. Je pa izključno njen problem, če je zaradi stališč strank konservativnega svetovnega nazora užaljena. In ona je pogosto. Kar je tipična značilnost generacije snežink – občutljivost (da je kaj) na vsako kritiko.
Ko obljubljajo srečo, širijo revščino in bedo
Zdi se, da Slovenijo čaka nevihtno vreme. Tega, kar se približuje našim oknom, se ne bi smeli ustrašiti. Že večkrat v zgodovini se je zgodilo, da je prihajalo zlo, a vedno so se našli pogumni ljudje, ki so držali vrsto in so v pesek zarisali črto, prek katere lažnih prerokov (Nika Kovač je le ena od njih), ki obljubljajo, da bodo vse nahranili in oblekli, samo svojo poslušnost in vdanost jim je treba dati, niso več pustili. Slovenija ni nobena posebnost. Predvsem Zahod je danes posejan z raznimi organizacijami (kot je Inštitut 8. marec). Imajo neizmerno željo po vsemogočnosti. Le navidezni. Ko obljubljajo srečo, širijo revščino in bedo. Ko govorijo o svobodi, mislijo na (državno) suženjstvo. Bojim se, da se spopadu ni več mogoče izogniti in da bo vojna znotraj civilizacije obarvala Ren, Donavo, Loaro, Savo in Pad v rdeče. In za pokol bodo krive tudi nevladne organizacije, ki pod grožnjo s silo vsiljujejo svoje bolestne ideologije in teorije. Dobri ljudje bodo Bogu hvaležni za preizkušnjo, ki pride vsakih nekaj generacij. In vsakič vera bogaboječih ojekleni, da gre življenje lahko mirno naprej. Tisti, ki so vse to sprožili, bodo postali le oddaljen boleč spomin.
Zato po Niki Kovač ne bo poimenovana nobena ulica, njeno ime se nikoli ne bo omenjalo v pridevniški obliki. Naj se še tako trudi. Bo ena prvih, ki bi jo zgodovina najrajši hitro pozabila.