Osrednja slovesnost ob dnevu spomina na fojbe in eksodus je bila v četrtek v rimski palači Madama, prenašala jo je televizija RAI 2. Udeležili so se je tudi predsednik države Sergio Mattarella, premier Mario Draghi, predsednica senata Elisabetta Casellati in predsednik poslanske zbornice Roberto Fico. Draghi je v svojem govoru nastopil proti »totalitarizmom«, a tudi proti zlorabljanju zgodovine za politične namene: »To, česar se danes spominjamo, ne sme biti pretveza za provokacije in propagando.« Zavzel se je za dobre odnose s sosednjimi državami: »Napake iz preteklosti ne smejo biti razlog za delitve in zamere.«
Predsednik Mattarella pa je še pred tem v sporočilu za javnost zapisal: »Ohranjanje spomina na tragedijo Istranov, Rečanov in Dalmatincev ter drugih Italijanov, katerih korenine segajo v tiste kraje, je naša dolžnost.«
Tradicionalna komemoracija je bila spet pri Bazovici ob eni najbolj znanih jam (fojb), v katero so partizani zmetali pobite in kjer sta julija 2020 skupaj položila venec oba predsednika, Sergio Mattarella in Borut Pahor. A zaradi pandemije tokrat ni bilo veliko desnih italijanskih politikov, ki ta dan pogosto izkoristijo za svoje nacionalistične in revanšistične izlive. Tržaški desničarski župan Roberto Dipiazza pa je v svojem govoru italijanski parlament pozval, naj prekliče odlikovanje »krvnika Tita«.
Tudi evropski parlament se je v sredo poklonil dnevu spomina. Pozdravni nagovor predsednice evropskega parlamenta Roberte Metsola, ki ga je prebral poslanec skrajno desnih Bratov Italije Carlo Fidanza, pa ni naletel na najboljši odziv med večjim delom slovenskih evroposlancev. V skupni izjavi (podpisala je nista le poslanca Romana Tomc in Milan Zver, oba SDS) so protestirali proti besedam Metsolove (šlo je za ponovitev spornega govora nekdanjega italijanskega predsednika Giorgia Napolitana iz leta 2007), da so »fojbe rezultat sovraštva in želje po prelivanju krvi«. Obžalovali so, da ni dovolj jasno navedla vseh znanih zgodovinskih dejstev.
Zgodovinarji za upoštevanje daljšega časovnega konteksta
V resnici tudi večina italijanskih zgodovinarjev meni, da je treba izhajati iz konteksta daljšega zgodovinskega obdobja in upoštevati fašistično nasilje nad slovensko in hrvaško manjšino med obema vojnama, pa seveda apokaliptične razmere v Ljubljanski pokrajini v letih 1941–1943, ko so Italijani požigali vasi, streljali talce, v koncentracijska taborišča pa deportirali 25.000 Slovencev, to je 7,5 odstotka prebivalcev Ljubljanske pokrajine! Samo na Rabu je zaradi obupnih razmer umrlo od 2000 do 3000 Slovencev.
Glede števila žrtev fojb pa tržaški zgodovinar Raoul Pupo ocenjuje, da so jugoslovanski partizani po kapitulaciji Italije septembra 1943 na območju Istre, Julijske krajine in Dalmacije ubili od 3000 do 4000 pripadnikov in sodelavcev fašističnega režima, med njimi tudi nekaj slovenskih in hrvaških kolaborantov.
Nedolžna pa je bila velika večina od 300.000 Italijanov, ki so po vojni, v veliki meri pod prisilo, zapustili svoja stoletna ognjišča v Istri, Dalmaciji in na Reki z okolico.
Po nedavni javnomnenjski raziskavi med Italijani, ki jo je naročil sredinski tržaški dnevnik Il Piccolo, 44 odstotkov vprašanih meni, da so Italijani s fojbami in omenjenim »istrskim eksodusom« plačali za italijansko nasilje nad Slovenci in Hrvati, 21 odstotkov se jih s tem ni strinjalo, drugi pa niso znali odgovoriti. Podobno je razmerje med levo in desno usmerjenimi tudi pri vprašanju, ali so bili Titovi partizani zločinci. Na desnici sicer »fojbe« radi primerjajo s holokavstom in Srebrenico, kar je tokrat storil neki visoki uradnik šolskega ministrstva. Proti takšnim primerjavam pa je ostro nastopil njegov šef, nestrankarski minister za šolstvo Patrizio Bianchi.
