Foto: BoBo
Foto: BoBo

7. julija se je s podpisom brionskega sporazuma končala osamosvojitvena desetdnevna vojna, ki velja za prvi večji vojni spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Po razglasitvi slovenske neodvisnosti 26. junija je posredovala Jugoslovanska ljudska armada (JLA) in izvedla agresijo na Slovenijo. Mobilizirane so bile predvsem vojaške enote, ki so pripadale 5. armadnemu območju, ki je imelo poveljstvo v Zagrebu.

JLA je imel junija 1991 v Sloveniji od dvajset do petindvajset tisoč vojakov. Po podatkih TO-ja je JLA imel v Sloveniji okoli 140 tankov in 200 oklepnih transporterjev, 270 kosov topniškega orožja ter 60 letal. Na razpolago pa so imeli ves potencial v bližini oziroma zunaj Slovenije.

Slovenska vojska in policija, tedanja milica, sta imeli po drugi strani zgolj pehotno oborožitev, nekaj protiletalskih topov 20 mm in minometov 60 in 82 mm, vendar niti enega tanka, letala ali topniških enot. Boju z oklepniki so bili namenjeni ročni raketometi Armbrust, obrambi pred nizko letečimi letali pa v glavnem prenosne rakete Strela-2M.

"Slovensko ozemlje je bilo pravzaprav naša vojašnica in v bistvu JLA-ujetnik v tem prostoru. Večnacionalni in naborni sestav je delovanje JLA v nekem delu omejil," je kot enega izmed razlogov za zmago šibkejše Slovenije ocenil Janez Slapar, generalmajor Slovenske vojske, ki je bil od leta 1990 do leta 1993 načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije.

Janez Slapar, generalmajor Slovenske vojske, je bil od leta 1990 do leta 1993 načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Foto: BoBo
Janez Slapar, generalmajor Slovenske vojske, je bil od leta 1990 do leta 1993 načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Foto: BoBo

Mineva 30. obletnica desetdnevne vojne za Slovenijo. Ali se je vaš pogled na tedanje dogodke kaj spremenil, denimo od desete ali dvajsete obletnice osamosvojitvene vojne?

Težko bi rekel, da drugače gledam, kot recimo pred dvajsetimi ali desetimi leti. Bolj ko se čas oddaljuje, bolj se v meni budi občutek, da smo storili nekaj velikega. Za vsakega vojaka je zmaga v vojni nekaj velikega. Če pa se človek znajde na čelu te vojske, pa mislim, da je zmaga TO-ja nekaj izjemnega. Zmago v vojni smo zagotovili z razmeroma malo žrtvami na naši in tudi na strani JLA. Dejstvo je, da je vsakega ranjenega ali mrtvega škoda. Vrednost tistega, kar smo dosegli v tej vojni skupaj s policijo oz. tedanjo milico, je nekaj izjemnega. Ponosen sem na teritorialno obrambo. Njen sopotnik sem bil že od daljnega leta 1971. Vse bolj je krepila bojno pripravljenost in vse bolj je postajala slovenska. Tudi poveljujoči jezik je bil že na samem začetku slovenski. Teritorialna obramba se je ves čas čutila, da je naša, da je slovenska. Njena vloga se je spreminjala. V obdobju skupne države smo bili pač del komponente takratnih skupnih oboroženih sil. V pripravah na osamosvojitev pa smo počasi prevzemali tudi drugo vlogo. Zmaga v vojni je velika zasluga tudi državljank in državljanov Slovenije, ki so z neoboroženim odporom dali svoj prispevek. Tudi mediji so igrali pomembno vlogo v tistem obdobju. Slovencem so prikazali, kakšno je stanje, kaj je povzročila jugoslovanska armada v prvih dneh vojne. S tem se je tudi okrepilo javno mnenje, ki je bilo že tako v Sloveniji naklonjeno naši strani. Spreminjalo pa se je tudi javno mnenje v tujini. V obdobju priprav ali pa po plebiscitu tujina osamosvojitvi Slovenije ni bila naklonjena. Tako rekoč smo bili sami. Evropska unija nam ni bila naklonjena. Združene države Amerike so odkrito izjavljale, da samostojnosti Slovenije nikoli ne bodo priznale. Domači in tudi tuji mediji so odigrali pomembno vlogo pri prepričevanju svetovne javnosti, kaj se dogaja.

Sorodna novica "Najpomembneje je, da smo se izognili širšemu nasilju"

Ali ste kot načelnik TO-ja ob razglasitvi osamosvojitve pričakovali tako obsežno vojaško agresijo na Slovenijo?

Ko so bili 27. septembra sprejeti in naslednji dan uveljavljeni ustavni amandmaji 96 in 97 k slovenski ustavi, sem bil imenovan za načelnika republiškega štaba in zastopnika poveljnika republiškega štaba. Ustavni amandmaji so namreč pristojnost poveljevanja teritorialni obrambi in imenovanja ter razreševanja poveljnika in načelnika teritorialne obrambe prenesli na predsedstvo Slovenije. Od takrat so se grožnje JLA nadaljevale. Grožnje so šle v smeri, da nam bodo nasilno odvzeli orožje, ki je ostalo za teritorialno obrambo, in da bodo nasilno odvzeli evidence nabornikov, da bi lahko sami izvedli vpoklic v enote JLA, ker se je Slovenija odločila, da nabornike pošilja samo na peto vojaško območje, ki je imelo poveljstvo v Zagrebu, se pravi, da jih pošilja na območja v Slovenijo oz. v skrajno zahodni del naše nekdanje skupne države. V teh pripravah smo okrepili sodelovanje z milico, današnjo policijo. Milica je imela takratni potencial približno sedem tisoč ljudi v poklicni sestavi, ki je bila oborožena z lahkim orožjem ali pa pehotnim orožjem. Modra je bila odločitev predsedstva Slovenije, ki je bila sprejeta februarja 1991, da se je oblikovala koordinacijska skupina republiških organov, ki je združevala današnja področja notranjih zadev in obrambe. To je okrepilo tudi sodelovanje med posameznimi komponentami. Omeniti moram tudi nadaljevanje usposabljanje v teritorialni obrambi, zlasti vajo Premik 91, s katero smo hoteli s prevozom bataljona iz severne Primorske na dolenjsko območje javno pokazati, kje lahko pričakujemo nasprotnika v morebitnem spopadu.

Sorodna novica "Vprašanje, kako bi se razpletlo, če ob pekrskih dogodkih na ulice ne bi šla množica ljudi"

Koliko pripadnikov TO-ja je sodelovalo v tej vaji?

V vaji Premik je sodelovalo več sto pripadnikov TO-ja. Mi smo v tej vaji bataljon, ki smo ga mobilizirali na območju Nove Gorice in Ajševice, nekaj več kot 300 ljudi, prepeljali in podredili poveljstvu dolenjske pokrajine. Takrat smo preizkušali tudi transport z vozili. Izkušnje iz te vaje so nam pomagale tudi v času same vojne, ko smo četo iz Gorenjske premestili na območje Štajerske, kjer so bile razmere bistveno zelo zahtevne. Pripravljali smo se tudi na začetek usposabljanja nabornikov v teritorialni obrambi na Igu in v Pekrah, ki se je sicer začelo šele leta maja 1991. Če komu tedaj še ni bilo jasno, da Beograd oziroma jugoslovanska armada ne bo priznala odločitve Slovenije, da gre po svoji poti, so to potrdili dogodki v Pekrah. JLA je blokiral naš center za usposabljanje v Pekrah. Maribor se je uprl in protestiral. Padla je tudi prva žrtev med civilnim prebivalstvom. Slovenija je v političnih predlogih v pripravah na osamosvojitev JLA ponudila ugodne pogoje – odhod s slovenskega ozemlja v treh letih, prevzem določenih stroškov Slovenije – v želji po sporazumni razdružitvi, vendar se žal to ni zgodilo. Republiško predsedstvo je 15. maja sprejelo smernice za delovanje obrambnih sil in te so nam dale kritje za pripravo nadaljnjih dejavnosti. Formalno dovoljenje za uporabo orožje je bilo sprejeto na seji predsedstva 27. junija.

Sorodna novica "Agresija na Slovenijo se je zgodila dan prej, 26. junija, in ne 27., kot stalno ponavlja država"

Torej tik ob začetku agresije na Slovenijo?

Pred našimi očmi je bila slovesna razglasitev na Trgu republike 26. junija in priprave so bile usmerjene nanjo. Nekaj čez enajsto uro so enote iz Pivke šle iz vojašnice. Okoli 13. ure tudi enote iz Ilirske Bistrice, ki so bile pod poveljstvom generala Marijana Čada iz korpusa na Reki.
TO je imel do začetka vojne pripravljenih 198 enot ranga čete, 233 enot ranga voda. V četah je bilo okoli sto pripadnikov TO-ja, v vodih okoli 35. Imeli smo pripravljenih 85 skupin za oviranje in 92 protioklepnih skupin. Nekaj več kot 35 tisoč ljudi smo imeli pripravljenih že maja. Če pa govorim v orožju, smo imeli že približno 35 tisoč kosov orožja. Tik pred vojno smo dobili še nekaj tisoč kosov orožja iz tujine.

Med drugim singapurske jurišne puške SAR in nemško protioklepno orožje Armbrust?

Puške SAR in nekaj protioklepnih orožij za enkratno uporabo smo iz tujine dobili že decembra 1990. Več tega pehotnega orožja je prispelo tik pred vojno, približno 20. junija, v pristanišče Koper. V glavnem je bilo pehotno orožje za osebno uporabo. Nekaj je bilo protioklepnega orožja za enkratno uporabo. Začetek vojne smo pričakali z nekaj več kot 15 tisoč oboroženimi pripadniki. Imeli smo približno tisoč kosov protioklepnega orožja, več kot tisoč kosov protioklepnega orožja za enkratno uporabo, nekaj več kot dvesto kosov orožja za podporo in šest tisoč kosov streliva. V orožje za podporo so sodili minometi 60 mm in 82 mm, protiletalski topovi. Imeli smo vsega 42 protiletalskih raket za doseg do 3000 metrov višine. Če to primerjamo z JLA, ki je imel v mirnodobni sestavi na slovenskem prostoru več kot 22.000 ljudi, od tega okoli 3000 aktivno vojaških oseb. Zelo dobro smo poznali enote in sestavo ter oborožitev JLA na slovenskem prostoru. Po naših podatkih je JLA imel 140 tankov in 200 oklepnih transporterjev, 270 kosov topniškega orožja ter 60 letal. Na razpolago pa so imeli ves potencial v bližini oziroma zunaj Slovenije. Letalstvo, ki je že 26. junija preletavalo slovenski zračni prostor, je priletelo iz Bihaća, kjer je bila letalska enota 5. armadnega območja. JLA je v Sloveniji imel tudi veliko število razporejenih rezervnih vojaških obveznikov, podčastnikov in častnikov v vojnih enotah JLA. Že proti koncu leta 1990 smo imeli z vsemi starešinami teh enot pogovore, predvsem zato, da bi preprečili mobilizacijo JLA. Tem častnikom smo povedali, da mobilizacijo teh enot lahko izvede edino upravni organ za ljudsko obrambo, ki je bil podrejen republiškemu sekretariatu. JLA je v bistvu imel v rezervnih enotah podobno ali pa še celo višje število razporejenih pripadnikov, kot jih je imela teritorialna obramba. V TO smo imeli približno od 68 do 70 tisoč pripadnikov, armadna številka pa je štela več kot 80.000 tisoč pripadnikov rezervne sestave.

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Enote JLA so bile na začetku agresije na Slovenijo v veliki meri sestavljene iz mladih vojakov, številnih najstnikov, ki so služili vojaški rok v Sloveniji. Tudi številni častniki najbrž niso želeli sodelovati v agresiji na Slovenijo.

Ob koncu spopadov sem za francosko tiskovno agencijo dejal, da je bil celoten prostor slovenski, slovensko ozemlje je bilo pravzaprav naša vojašnica in da je bil v bistvu JLA ujetnik v tem prostoru. Večnacionalni in naborni sestav je delovanje JLA v nekem delu omejil. Sam izhajam iz Gorenjske, med drugim sem bil tudi poveljnik na Gorenjskem. Recimo 345. planinska brigada JLA, ki je bila s poveljstvom locirana v Kranju, je v svoji sestavi imela tako rekoč tretjino nabornikov s Kosova, ki so tja prišli zaradi političnih razmer v nekdanji skupni državi. To je pomenilo, da ta brigada ne more biti neka elitna brigada. Naborna vojska tudi ni primerna za nasilno urejanje razmer znotraj države. Starešinski sestav je živel v tem okolju, veliko je bilo tudi mešanih zakonov. Tudi vpliv okolja jih ni, če tako rečem, delal tako borbene, kot je bilo pričakovanje Beograda ali pa poveljstva petega vojaškega območja v Zagrebu. JLA je tudi podcenil naše priprave in našo pripravljenost, da sprejmemo oborožen boj. Prav tako je JLA presenetilo naše uspešno vodenje oboroženega boja. Mi smo ves čas poskušali ohraniti omejene spopade, da preprečimo večje frontalne spopade. Odgovornost smo prenesli na podrejene poveljnike. Odločali so se glede na razmere na terenu. Za bojno delovanje so bila dana pisna povelja, ki smo jih v imenu republiške koordinacije podpisovali ministra Janez Janša in Igor Bavčar ter jaz kot v.d. načelnika za TO RS in zastopnik poveljnika Teritorialne obrambe Slovenije. Pisna povelja pa sem konkretiziral in jih po liniji poveljevanja poslal podrejenim štabom in poveljstvom enot. Kot že rečeno, podrejeni poveljniki štabov in enot pa so odločitve prilagodili razmeram na terenu.

Foto: BoBo
Foto: BoBo

So bili zaradi tega zavrnjeni nekateri ukazi, ki so prihajali iz tedanje t. i. republiške koordinacije, ki je zahtevala agresivne napade na sovražnika, denimo na blokirano kolono na Medvedjeku?

Sorodna novica Šentilj, največji mejni prehod v Jugoslaviji, ni nikoli padel v roke JLA

Pristojnost lokalnih poveljnikov je bila, da ocenijo razmere in se seveda temu prilagodijo. Iz Ljubljane se ni dalo videti vse Slovenije, kakšne so bile razmere na posameznih območjih. Mislim, da smo se takrat pravilno odločili in pravilno odločali. Vsak spopad je imel neke specifike. Bilo je nekaj večjih spopadov, Ormož, Medvedjek, Krakovski gozd, Trzin, Brnik ... Omeniti moram tudi posamezna skladišča orožja, ki so že s samim začetkom vojne padla v naše roke in so jih naši pripadniki in pripadniki milice zasegli. S tem sta se okrepili naša oprema in oborožitev s težjim orožjem. V moralnem pogledu moram omeniti zavzetje prvega mejnega prehoda na Holmcu. Potem so obmejne stražarnice in mejni prehodi začeli padati kot domine, nekateri z blokadami, nekateri z oboroženimi spopadi, nekateri preprosto s predajo osebja v vojašnici in v teh postojankah. Tudi pogajanja na določenih območjih, kjer so se vključevali tako ali drugače župani in z nebojnimi aktivnosti reševali spore, kar je vodilo k vračanju vojakov v vojašnice ali predaji, so odigrala svojo vlogo.

Sorodna novica 30 let poskusa razorožitve slovenske TO, ki je bila zametek državne vojske

V delu slovenske politike se še vedno pojavljajo očitki glede predaje orožja teritorialne obrambe jugoslovanski vojski pred osamosvojitveno vojno. Kako je bil TO ob začetku vojne osiromašen zaradi tega?

Zveza veteranov vojne za Slovenijo je izdala brošuro, ki prikazuje stanje po 15. maju 1990. 16 štabov teritorialne obrambe orožja ni oddalo. Med temi šestnajstimi, na to sem izjemno ponosen, so štirje gorenjski štabi. Peti gorenjski štab pa je tako kot drugih 30 iz vse Slovenije imel na dan prejetja ukaza o predaji vse svoje orožje v objektih JLA. Od 62 občinskih štabov teritorialne obrambe je 30 štabov že imelo orožje shranjeno v vojašnicah. 16 štabov orožja ni oddalo, 16 štabov pa je orožje oddalo. Na Gorenjskem, ki je bila takrat pod mojim poveljstvom, smo ga ohranili. Razporejenih smo imeli okoli osem tisoč pripadnikov in ohranili smo približno 5000 kosov orožja, drugo je že bilo v vojašnicah. To je bila tudi tista osnova, ki je omogočila, da se je v poletnem času leta 1990 oblikovala narodna zaščita oz. manevrska struktura narodne zaščite. Na Gorenjskem, kjer sem bil poveljnik do 28. septembra 1990, je manevrsko strukturo narodne zaščite v vojaški komponenti predstavljala teritorialna obramba. Kot poveljnik sem govoril z vsemi podrejenimi poveljniki, da velja izključno moje ali naše slovensko povelje za kakršen koli ukrep v tistem obdobju. Nadaljevali smo usposabljanje in ne čutim, da se je recimo na Gorenjskem kaj bistvenega spremenilo po ukazu o oddaji orožja.

Torej je TO na Gorenjskem ostal enako oborožen, kot je bil nato začetku desetdnevne vojne?

V TO-ju Gorenjske smo na lastno pobudo in pozneje v okviru projekta manevrske strukture narodne zaščite količine orožja in streliva povečali. Del orožja in streliva smo v okviru projekta MSNZ dali tudi drugim regijam. Vse orožje nad kalibrom 12,7 milimetra smo zaradi varnostnih predpisov hranili v objektih JLA.

TO je torej sam lahko hranil le lažje pehotno orožje.

Imeli smo minomete, nismo pa imeli min za minomete. Imeli smo netrzajne topove, nismo pa imeli streliva zanje. Podatki, koliko orožja je TO ohranil, se do neke mere razlikujejo. Moj pomočnik za zaledje je v drugi polovici leta 1991 zbral podatke o količinah orožja pod našim nadzorom v letu 1990. Ohranili smo približno 20 tisoč kosov, morda do 27.000 kosov orožja skupaj s tistim, ki je bilo izvzeto v poletnem obdobju leta 1990 iz skladišč in prišlo pod naš nadzor.

Prva skladišča JLA pa so bila zavzeta že ob samem začetku vojne.

Prva skladišča so bila zavzeta tako rekoč že drugi dan vojne. Med drugim skladišče v Borovnici v noči na 29. junij. Podobno je bilo v Bukovžlaku, Drulovki, na Ložnici in Črnem Vrhu.

Foto: BoBo
Foto: BoBo

S tem je TO pridobil tudi težje orožje, predajale so se tudi prve posadke tankov JLA, ki jih je prevzel TO.

S tajnim izvzemanjem vse do vojne smo količine povečevali. Decembra 1990 smo prejeli približno tisoč kosov orožja (puške SAR in strelivo), junija 1991 tik pred vojno pa smo prejeli večjo pošiljko pehotnega orožja in protioklepnih sredstev. Večina dobljenih protioklepnih sredstev in sredstev za protizračno obrambo je bila za enkratno uporabo. Nekaj smo imeli, nismo pa imeli veliko. Če je bilo letalo na višini več kot 3000, smo ga žal lahko le gledali.

Kako angažirani so bili za spopade oficirji JLA. Nekateri so, npr. v Ribnici, grozili lokalnemu okolju. Drugi spet so zavračali ali niso spoštovali ukazov nadrejenih. Ali je na strani JLA vladala velika zmeda?

Nekateri poveljniki na nižjih ravneh so bili vpeti v lokalno okolje. Recimo na mejnih stražnicah ali pa v nižjih enotah, enotah ranga čete je bilo kar veliko mešanih zakonov na nacionalni osnovi, nekateri poveljniki so bili tudi slovenske narodnosti, ki so z začetkom vojne prebegnili in izrazili lojalnost teritorialni obrambi. Razlika je bila med tistimi, ki so bili na višjih ravneh, na generalskih ali polkovniških položajih, ki so poskušali povelja iz Zagreba ali pa iz Beograda izvesti v celoti. Prvi in drugi dan vojne sem bil v stiku z načelnikom ljubljanskega korpusa generalom Marijanom Vidmarjem in sem mu jasno povedal, kaj smo mi odločeni zagotoviti. Njegova izjava je bila, da so mu vsa pooblastila odvzeli. Ni več imel nobene možnosti odločanja. Marsikje so bežali vojaki, matere iz drugih republik so prišle po svoje otroke v Sloveniji, da ne bodo v vojni. JLA je na začetku poskušal svoj sestav prepričevati, da je prišlo do agresije od zunaj, in meni še danes odmeva izjava vojaka, ki je o situaciji na televiziji povedal, da se "oni hočejo odcepiti, mi pa jim ne dovolimo“.

Kateri dogodki med desetdnevno vojno so bili najbolj kritični? Morda tisti, v katerih so sodelovale enote iz drugih delov SFRJ, denimo akcija elitnih niških padalcev v Trzinu?

TV DNEVNIK: Dan, ki ga ni mogoče pozabiti (2. 7. 1991)

Mogoče je bilo čutiti bolj agresivno nastopanje in bojno delovanje pri enotah iz drugod kot pa pri tistih stacioniranih v Sloveniji. Tako je bilo v Ormožu, kjer smo se borili z enotami, ki so prišle z območja Hrvaške. Tudi kolona, ki je prišla s hrvaškega prostora prek Metlike, je dokaj agresivno prišla do Medvedjeka, potem pa se je zaradi blokade morala umakniti in prišla v Krakovski gozd, kjer je bila znova blokirana in je prišlo do spopada. Z zaplenjenimi bojnimi sredstvi je teritorialna obramba Dolenjske oblikovala bojno enoto, podobno, kot so prvo tankovsko četo s tanki, ki so bili zaplenjeni v spopadih oblikovali na vzhodu Štajerske. Da pripravljenost JLA ni bila na visoki ravni, je pokazala oklepna enota z Vrhnike, ki je bila namenjena zavzetju letališča Brnik. Del enote se je znašel na Toškem čelu nad Podutikom v Ljubljani, kar pomeni, da so se izgubili.

Ali je bila na slovenski strani storjena kakšna večja napaka, kot je bila morda sestrelitev helikopterja gazela, s katero naj bi želel pilot Toni Mrljak prebežati na slovensko stran.

Vojno smo končali v desetih dneh. Večkrat je bilo dogovorjeno premirje, pa je prišlo do nadaljevanja spopadov. Vojna je bila kratka. Pri sestrelitvi helikopterja nad Ljubljano obžalujem žrtve v tem helikopterju. Bili smo v vojni, helikopter je letel nad Ljubljano, oborožen ali neoborožen. Žal.

Veliko več žrtev kot na slovenski strani je bilo med pripadniki JLA. Ali je bil vzrok, da so bili v agresijo na Slovenijo vključeni neizkušeni mladi vojaki, ki so takrat služili vojaški rok, ali je bil TO bolje organiziran? Nabornike, ki so v okviru prve generacije služili vojaški rok v okviru TO-ja, ste "skrili“ v Kočevski Reki.

Več kot še enkrat več žrtev je bilo na strani JLA. JLA je tudi med civilisti povzročil večje število žrtev. Nabornike smo sprejeli 15. maja in do vojne je minilo pet, šest tednov in jih nismo želeli vključiti v oborožene spopade. Zavarovali smo jih, premestili smo jih v Kočevsko Reko, pozneje na območje Gorenjske. Ko so se končali spopadi, smo jih vrnili na Ig in v Pekre. Ocenili smo, da še niso pripravljeni na spopade, po drugi strani pa seveda nismo želeli žrtev med naborniki.

TO je bil ob začetku vojne tudi brez omenjenih nabornikov kar številčen.

Začetek vojne smo dočakali s približno 16 tisoč pripadniki teritorialne obrambe, ki so bili mobilizirani. Število mobiliziranih smo povečevali, na vrhuncu vojne smo imeli v teritorialni obrambi nekaj več kot 37 tisoč pripadnikov. Približno tako število mobiliziranih pripadnikov smo lahko ustrezno opremili in oborožili. Po naših podatkih je imel JLA 22.500 vojakov v vojašnicah na slovenskem ozemlju.

Kaj je po vašem mnenju pripeljalo k hitremu koncu vojne v Sloveniji? Politična aktivnost Slovenije ali tudi vojaška moč in odpor, ki ju je prikazala Slovenija? Agresija JLA je bila najhujša v prvih dneh vojne, nato pa je počasi plahnela.

Sorodna novica Slovenija kot edini rešljiv del jugoslovanskega gordijskega vozla

JLA je bil zelo agresiven na začetku, potem pa je na slovenskem prostoru počasi številčno razpadel. Moja ocena je, da se brez odločnega oboroženega odpora tudi naklonjenost tujine ne bi obrnila na našo stran. Predsednik takratne jugoslovanske zvezne vlade Ante Markovič je pravzaprav poslal vojsko nad Slovenijo. 21. junija 1991 je bila v Beogradu sprejeta odločitev, da se zunanje meje nekdanje skupne države zavarujejo z demonstracijo sile ali pa tudi z uporabo sile. In to je JLA storil. Ko se je vključila tujina, evropska trojka, ko so bili prvi pogovori, se je postopno začelo kazati, da si Evropa vojne na svojih tleh ne želi. Čeprav jo je potem dobila v poznejšem obdobju na Hrvaškem in pa zlasti v Bosni in Hercegovini. Brionski sporazum je sicer predvideval trimesečni moratorij in vračanje v prejšnje stanje, kar bi seveda za nas pomenilo, da moramo vrniti vsa zajeta skladišča in orožje. Vendar vračanje v prejšnje stanje tako rekoč ni bilo več mogoče. Edina modra odločitev, ki je bila sprejeta v Beogradu 18. julija, je bila, da se jugoslovanska armada umakne s slovenskega prostora. Določili so, da se armada umakne v treh mesecih. Ta rok so podaljšali.

Ali je obstajala možnost tudi večje agresije na Slovenijo, v kateri bi bilo uporabljenih večje število enot JLA, letalstvo, več topništva, raketnih in oklepnih enot, več napadov tudi na civilne cilje?

Groženj je bilo veliko v času vojne. V koordinacijsko skupino republiških organov, kamor so se stekale informacije o ukrepih in premikih armade, smo dobili izredno veliko informacij, da se tanki pripravljajo, da bodo šli nad Slovenijo, da so letala pripravljena in da so ali bodo v kratkem vzletela in bodo hitro v slovenskem zračnem prostoru ter da bo posredovala padalska brigada v Nišu in tako naprej. Ogromno podatkov je bilo. Tudi po sprejetju brionskega sporazuma je bilo pravzaprav neko latentno stanje, stanje na meji spopadov. Spopadi so bili prekinjeni, mir pa ni bil zagotovljen. JLA je še vedno grozil. Nikoli se ni vedelo, ali bo prišlo do nekih lokalnih spopadov ali ne. Hoteli so, da jim vrnemo, kar smo JLA zaplenili. Avgusta so prišli evropski opazovalci, ne bom rekel, da so se zadeve začele normalizirati, ampak ti opazovalci so bili tisti, ki so poskušali razrešiti položaj. Nam so govorili, naj JLA vse vrnemo. Opozorili smo jih, da bo to orožje, če ga bomo vrnili, uporabljeno na Hrvaškem ali kje drugje. Evropski opazovalci so takrat rekli, kaj vas to sploh zanima. Po drugi strani je ta del oborožitve za nas predstavljal vsaj neki začetek ali zametek. Naše trditve, da bodo orožje in bojna sredstva uporabljeni na Hrvaškem in pozneje v BIH-u, so se žal izkazale resnične.

Čas negotovosti