»Ati se bori za nekaj dobrega, marsikaj boš slišala o njem, pa nič ni res« (pretresljiva IZPOVED Todorovićeve hčere)

Iz situacije je prišla močnejša, je prepričana Aleksandra, pa vendar ni dvoma, da sta z mamo plačali visoko ceno za to. Ustavljanje sredi ulice in prigovarjanje »Kaj bi tvoj ati rad? Zakaj si ni pravočasno uredil dokumente? Od mene hočejo vzeti denar, da mu izplačajo odškodnino ...,« je bila le ena od vsakodnevnih situacij, ki sta jih morali leta in leta prenašati.

Kako živite danes?

Glede na materialne razmere sem najprej  delala in privarčevala denar, da sem lahko študirala. Trenutno s fantom živim v Ljubljani in čakam, da bom »po sto letih« diplomirala na Biotehniški fakulteti, na oddelku za zootehniko.

Za vami je izkušnja izbrisa vašega očeta, ki se vleče že 30 let. Je ta zgodba zaključena?

Ne vem, če bo te moje zgodbe kdaj konec. V življenju se zgodijo stvari, ki te oblikujejo, da si, takšen kot si. Osebno sem očitno takšna, da morajo vse stvari dozoreti, da se nato odločim in potem kaj naredim.

Rodili ste se eno leto po izbrisu vašega očeta, aktivista izbrisanih Aleksandra Todorovića, kako vas je to zaznamovalo?

Za očeta se »tisti časi« niso pričeli leta 1992, ampak šele, ko sem se rodila. Prej sta starša živela v Beogradu, kjer sta študirala, potem je oče povedal, da gresta na Ptuj, od koder je mama, ker je tam življenje bolj mirno. Njegov izbris se je zgodil z mojim rojstvom, leta 1993, ko je šel podpisati očetovstvo, a svojega podpisa ni mogel oddati. Od njega so zahtevali osebno, imel je še jugoslovansko osebno, ki so mu jo preluknjali, prav tako potni list, vozniškega pa jim potem ni hotel več dati. Tako je zvedel za izbris, jaz pa sem uradno imela samo mamo. Kasneje, ko so ga vpisali v moj rojstni list, je govoril, da on ni dobil otroka, ampak je otrok dobil očeta.

Je to bil šele pričetek njegove trnove poti?

Drži, takrat je ati bil zaposlen, imel je še svoje podjetje, a ga je moral zapreti. Delala je le mama, ki je skrbela še za bolno mamo. Kot otrok, ki ni imel vpisanega očeta, sem bila pankrt, zaradi česar mama ni bila upravičena do otroških dodatkov. Očeta je zelo bolelo, da kot glava družine ni mogel prispevati za družinsko blagajno. Z mamo sta imela zamenjane vloge, želel pa je še kako drugače prispevati za družino. V pogovoru z mamo je večkrat rekel »Niti kinder jajčka ji ne morem kupiti, nič ji ne morem dati!« Mama ga je tolažila z besedami, da mi daje ljubezen in se ukvarja z mano. Sicer pa je bil oče, ko sem bila še otrok, zelo v redu. Skrbel je zame, mi kuhal, bila sem njegova princeska.

Kdaj ste se kot hčerka izbrisanega začeli počutiti stigmatizirano?

Sprva se nisem počutila stigmatizirano, ker se je to takrat skrivalo, potem pa je ati začel protestirati in postal »Sovražnik št.1« v državi in zaradi tega javno izpostavljen. Bila sem stara sedem, osem let. Atija naenkrat ni bilo doma in spraševala sem, kje je. Vedela sem, da se nekaj dogaja. Ko je prišel domov, sta me z mamo posedla in povedala, kaj se dogaja. Nista me želela preveč obremenjevati s tem. Vedno pa sta poudarjala »Ati se bori za nekaj dobrega, marsikaj boš slišala o njem, ampak nič ni res.«

Ste bili sovražno nastrojeni, glede na to, da se je vašemu očetu, vam, družini, godila krivica?

Nekateri dogodki te zaznamujejo. Družina, ki jo imaš, je osnova in starša sta mi veliko dala, vsadila sta mi empatijo. Tako sem z drugimi lažje funkcionirala, vedno sem se trudila, da ne bi bila sovražna.

Kako je oče prenašal celotno situacijo?

Za obdobje, ko sem bila manjša, ne vem natančno. Starša sta se vedno dobro razumela, čez nekaj let pa sta se začela prepirati. Mama je računovodkinja in obvladala je računalnik. Po 18 urah službe je prišla domov in tipkala še za očeta. Oče se je izražal zelo neposredno, ona pa je to želela ublažiti. Tako sta se kregala pozno v noč.

Starša na srečo nista bila poročena, ker bi tako tudi mama imela očetov priimek in bi vsi trije postali izbrisani. Imela sem lepo otroštvo. V osnovni šoli sem bila odličnakinja, v višjih razredih osnovne šole pa sem že imela težave. Malo zaradi pubertete in malo zaradi celotne situacije. Določenih stvari nisem več mogla prenašati. Ni šlo toliko za izbris kot glede drugih situacij. Spomnim se, da so takrat bili na tapeti Strojanovi, potem je prišel na vrsto še izbris. Vseeno lahko rečem, da sem zahvaljujoč staršem otroštvo preživela dokaj neboleče. V srednji šoli pa se je malo zataknilo.

V kakšnem smislu se je zataknilo?

V vseh ozirih. Starša sta se prepirala. Motila me je izpostavljenost, saj so očeta vsi poznali. Vse skupaj mi ni bilo preveč všeč. Hotela sem atija spremeniti, on pa mene vzgajati.

V kakšnem duhu vas je vzgajal?

Da moram tudi jaz biti aktivistka, jaz pa sem hotela v petek ven, vsega mi je bilo dovolj. Vsi so me stalno spraševali o izbrisu, jaz pa sem samo želela pobegniti stran od tega. Očetu pa je bilo vseeno, kako je bil videti. Bil je neurejen, pa sem ga opozarjala, naj se uredi, da ne bodo govorili, da je klošar.

Kaj ste pravzaprav želeli od njega?

Sprva sem želela, da neha z aktivizmom. Stara sem bila 16 let, vsi so mi težili in govorili, da je klošar. Tudi, ko sem se skregala z vrstniki zaradi nečesa drugega, so mi rekli, da je moj oče izbrisan, čeprav to sploh ni imelo nobene zveze z razlogom prvotnega prepira. Verjetno so to poslušali doma od svojih staršev in potem te stvari projicirali name.

Vrstniki so me zmerjali z izbrisanko, celo moj takratni fant.

Tudi z nekaterimi profesorji na srednji šoli sem imela težave. Začela sem »špricati« pouk.

Še na fakulteti sem od enega od profesorjev na izpitu morala poslušati, da je moja mama izdajalka. V kabinetu me je zadrževal eno uro, ob tem pa mi ni zastavil niti enega vprašanja iz šolske snovi. Na koncu je še rekel, da me bo ocenil s sedmico, ker sem toliko pisala kolokvij in vprašal: »Bo v redu, ker vi ponavadi radi lažete?« Ob koncu izpita mi je potem vpisal šestico.

Kako ste takrat doživljali življenje z očetom, ki je bil izbrisan?

Zdaj se mi zdi, da lahko vse preživim in me nič več ne more podreti. Nič se ne more primerjati s tem, kar smo preživeli. Vse skupaj pa se je še dogajalo v mojih najbolj občutljivih letih. Po očetovi smrti sem nekomu povedala, da je bila to najboljša stvar, ki se mi je zgodila. Stara sem bila 20 let. Nekoliko so se izpeli najstniški izpadi, očetova smrt pa me je vseeno »zadela«. Morala sem odrasti čez noč, saj je bila mama depresivna. Mesec dni smo iskali očeta. Hodila sem na policijo, organizirala pogreb.

Na dan, ko je bil njegov pogreb, je bilo tako, kot da sem en večer zaspala, nato pa se naslednji dan zbudila in bila drugi človek.

Je bilo zanj vse skupaj pretežko breme?

Na obrazu se mu je videlo, da je utrujen, bil je depresiven, z mamo tudi nista bila več v dobrih odnosih, pa še midva sva se občasno zelo prepirala - tudi po osem ur. Zato sem bežala od doma, ko je prihajalo do teh napetosti.

Ste dobro glede na vse skupaj?

Nekaj časa nisem bila. V srednji šoli sva z očetom imela hude borbe, sosedje pa so poslušali, bilo je zelo naporno. Ati je v nekem trenutku, ko ni mogel več, začel piti. Ko sem prišla domov iz šole, sem vedela, v kakšne stanju je tisti dan, že ko me je samo vprašal »Kako je bilo v šoli?« Takrat sem morala takoj oditi, ker sem vedela, da sledi »sranje«, ki traja tudi do osem ur. Če pa me je vprašal »Si lačna, boš jedla?«, je to pomenilo, da je bil dobre volje. Iz svoje nemoči se je znašal nad nama z mamo. Mama mi je od 15. leta do njegove smrti ponavljala, naj se ne borim z njim, ker je bolan. Tudi njemu je ves čas govorila, naj se ne prereka z mano, ker sem v puberteti.

Tako zelo, kot sva bila povezana, ko sem bila še otrok, tako zelo sva se kasneje potem kregala. Bilo je grozno.

Kdaj ste se pridružili Civilni iniciativi izbrisanih aktivistov?

To se je zgodilo samo od sebe. Ati je v Rog začel hoditi leta 2006, prvo novo leto po odprtju Roga smo prespali v Rogu. Spali smo na tleh z aktivisti, ki so se igrali z mano, ker sem bila še otrok. Potem sem to za nekaj časa dala na stran, ampak ko si enkrat del Roga, iz njega ne moreš, tudi če hočeš. Po očetovi smrti so me njegovi vzeli za svojo, tudi novinarji so me spraševali o njegovi zgodbi, kar je bilo zame naporno. Po drugi strani pa sem hvaležna. Če bi ne bilo njih, bi se morda od vsega umaknila in živela bolj mirno življenje, kot ga živim zdaj. Ampak nekdo pač mora pričati tudi o teh dogodkih. Vsako leto se trudimo, da pripravimo razstave ali vsaj nekaj, da se o izbrisu govori. Od takrat, ko se je zgodil izbris, pa do danes se je marsikaj spremenilo. Letos smo od države dobili tudi uradno opravičilo. Morda je Pahorjevo opravičilo, kljub temu da je v svojem govoru jasno povedal, da izbris ni rešeno vprašanje, še poglobilo prav takšno razmišljanje.  Večina ljudi je slišala za opravičilo izbrisanim. Niso pa ponotranjili sporočila, da izbris ni rešeno vprašanje!

V resnici niti ne vem, če mi opravičilo v imenu države sploh kaj pomeni. Očeta ni več, polovici izbrisanih pa še vedno niso vrnili pravic. Še dandanes slišim komentarje na račun izbrisanih, da so imeli čas, da si uredijo dokumente, da so bili škrti, ker si niso hoteli kupiti državljanstva za 600 tolarjev, da so špekulirali in šli v svoje države, ker niso verjeli, da se bo Slovenija osamosvojila, zdaj pa hočejo denar ...

Kako gledate na svojo izkušnjo danes?

Poslušam vse zgodbe. Zdi se mi, da moja zgodba ni nič posebnega. Morda tudi zato, ker sem iz svoje situacije izšla močnejša. Medtem ko nekatere stvari »ubijejo«, vsaj za določeno obdobje, se meni to ni zgodilo. Le šolo sem od srednje šole naprej dala na stranski tir. Nekateri otroci izbrisanih so se začeli drogirati, se zapili, nekateri so naredili samomor ...

Kako vidite usodo vaše družine skozi izbrisane?

Ati se je res zelo postavljal za izbrisane. Bil je prvi, ki se je tako izpostavljal in je zato moral požreti največja »sranja«. Na začetku, ko še nihče ni vedel, kaj se je sploh zgodilo, je bil kot lokomotiva. Bil je tukaj in vse je padlo nanj. Midve z mamo sva plačali visoko ceno za to, kar smo doživeli. Nisva ravno propadli kot družina, kot celota pa smo razpadli.

Očeta ni dvignilo, ko se je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice julija 2012 odločil, da je bil izbris kršitev človekovih pravic?

Ja, dvignilo ga je, ampak potem sta prišli leto 2013 in leto 2014. Dve prazni leti. Ne vem več natančno, zakaj je obupal, ker se spomnim, da je bil, ko je prišla domov odločitev o sodbi evropskega sodišča, zelo dobre volje. Ko sem prišla domov, mi je rekel, naj pridem, da mi nekaj pove. To je bil eden izmed najlepših trenutkov, saj je po zelo dolgem sivo-črnem obdobju v naši družini dan postal bolj svetel.

Živo se spomnim, da mu je, ko nama je razlagal, obraz sijal.

Je z odškodnino izbrisanim povrnjena škoda in prikrajšanost za dostojanstveno življenje?

Odškodnina je izum države, izbrisani niso nikoli govorili o odškodnini. Ko je bil referendum o izbrisanih, je bilo vprašanje na referendumu postavljeno na način: ali želite, da se izbrisanim izplača odškodnina. Takrat je štartala propaganda proti izbrisanim. Govorilo se je, da jih zanima samo odškodnina, pa tega niti omenili niso. Ko so rekli, da je bil izbris nezakonit, so hkrati določili še odškodnine, višino katerih naj bi nato uredila država.

Mirjana, ki je bila izbrisana pet let je dobila pet tisoč evrov. Kaj je to? Izgubila je stanovanje, vse. Kaj naj si zdaj kupi s temi petimi tisočaki? Še te so ji izplačevali pet let. S tem denarjem si ni mogla poplačati niti dolgov, morda le minimalen del njih.

Izbrisanim so pustili le davčne številke, da so jim lahko domov pošiljali položnice, vse ostale pravice pa so jim pobrali. Ljudem so se nabrali dolgovi za sto tisoč evrov, potem pa so dobili pet tisoč evrov odškodnine. Rečeno je bilo, da so dobili odškodnino za 10 let izbrisa, ko so bili brez vsega.

Danes vemo, da je to bilo etnično čiščenje, ker Avstrijec, ki je živel v Sloveniji in je imel stalno prebivališče tu, ni bil izbrisan, Todorović pa je bil.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ