dolenjska

Poslovila se je Vida Ščap

8.5.2024 | 14:40 | Tekst: Renata Mikec
Foto: arhiv DL/Slavko Dokl

Vida Ščap (tretja z leve) je bila na svoje lutkarje vedno in povsod zelo ponosna. (Foto: Slavko Dokl)

V 92. letu starosti je umrla dolgoletna učiteljica na podružnični OŠ Center na Malem Slatniku Vida Ščap. V času poučevanja je bila prizadevna tudi na kulturnem področju, na šolo pa je »pripeljala« lutkovno dejavnost, ki jo je vse do upokojitve uspešno razvijala. Lutkovni krožek je bil v Vidinem obdobju na šoli zelo priljubljen, njeni učenci so ustvarili številne lutkovne predstave, sodelovali na različnih tekmovanjih, na šolskem odru in krajevnih prireditvah in vselej navdušili publiko.

Ščapova je bila rojena na Veliki Preski pri Polšniku nad Litijo. Po končanem šolanju na učiteljišču v Celju je z dekretom Ministrstva za šolstvo dobila službo v Prekmurju. Tam je spoznala bodočega moža Štefana, s katerim sta se po nekaj letih preselila v Dobovo pri Brežicah, kjer je tudi poučevala, nato pa je z družinico, v kateri se je rodil kasneje tragično umrli sin Štefan, pretežni del življenja preživela v Novem mestu. Službo učiteljice je namreč dobila na takratni OŠ Katja Rupena, zdajšnji OŠ Center. Poučevala je na podružnični šoli na Malem Slatniku.

Bila je stroga učiteljica, a srčna in topla oseba. Aktivna je bila pri izvenšolskem delu na kulturnem področju. Na Malem Slatniku je kmalu po prihodu na šolo v šolskem letu 1966/67 ustanovila lutkovno skupino in jo uspešno in predano vodila več kot 20 let, vse do upokojitve. Za predstave je sama, kasneje pa s pomočjo otrok in prijateljev, izdelovala scenske rekvizite in celo lutke, material za to so prispevali številni starši in prijatelji.

Njene lutke so bile sprva ročne in izjemno lepo narejene iz kaširanega papirja in blaga, nato iz pene in blaga, kasneje pa je začela izdelovati palične lutke z vodili, katerih njihove posamezne dele so lutkarji premikali s pomočjo vgrajenih tankih nosilnih palic. Nekateri liki so bili celo tako veliki, da sta bili vlogi premikanja razdeljeni med dva »igralca«, z vodili za vodenje lutk, njihovih okončin in celo glave ali dela obraza. V svojem lutkarskem delu je bila posebna, izjemno ustvarjalna in kreativna, na lutkovni oder pa je postavila številne predstave – Prebrisani Tinček, Kralj Matjaž in Alenčica, Janko in Metka, Rdeča Kapica, Pravljica o repi, nagrajeno Mucolin in volk z revije Naša beseda in mnoge druge. Njeni lutkarji so ob igranju razvijali ne le miselne, pač pa tudi ustvarjalne veščine, saj jih je pri oblikovanju likov vselej vodila kot odlična mentorica. Nastopali so po vsej Dolenjski, največ pa v domačem kraju na številnih prireditvah. V eni prvih in najuspešnejših lutkovnih skupin na šoli so takrat nastopili Silvo Kum, Marjeta Seničar, Brigita Rifelj, Milena Lenart, Bojan Mikec in Zvonko Gregorčič.

Vida Ščap druga z desne

Tudi kot učiteljica je bila Vida Ščap vselej strokovna, do otrok stroga in zahtevna, vendar učiteljica, ki je veliko naučila, bila pravična in poštena, svojemu delu pa izjemno predana. Krajani so jo poznali kot žensko, ki je bila vselej modno oblečena, z urejeno pričesko in komunikativna. Njena sodelavka na takratni OŠ Katja Rupena in prijateljica, danes 92-letna Slavica Canič, je o njej med drugim zapisala: »Kolegice s podružnične šole so prihajale k nam na sestanke, delovne seminarje in družabna srečanja. Tako sva se z Vido spoznali. Povezovalo naju je zlasti izven šolsko delo na kulturnem področju, z leti pa tudi tesno prijateljstvo. Šolsko lutkovno skupino je vodila z navdušenjem in predano vse do upokojitve.«

Po letih življenja v Novem mestu sta z možem zgradila hišo na Veliki Cikavi. Ob skrbi za dom in družino, za vrt in njene rože, ki jih je ob delu oboževala, je velik del svojega življenja namenila prav lutkarstvu. V skupini je vzbudila pripadnost, delavnost in odnos do kreativnosti, vselej pa v ospredje postavljala odnos do lepega slovenskega jezika, razločnega govora in do igri primernega gibanja oziroma premikanja lutk. S svojo otroško skupino je nekoč navdušila tudi našega upokojenega kolega novinarja Janeza Pavlina, ki ju je s Slavico povabil k sodelovanju pri oblikovanju programa otroških decembrskih praznovanj ob prihodu dedka Mraza.

»Z Vido sva takrat veliko ustvarjali skupaj, saj sva izmenično skrbeli za program ob decembrskem obdarovanju otrok v današnjem Kulturnem centru Janeza Trdine. Jaz sem skrbela za program s svojo dramsko skupino OŠ Katja Rupena, Vida pa z lutkovno. Praznični program je trajal en teden v decembru, izmenjaje sva ga je vsak dan pripravila ena od naju. Ko sva končali to delo, je Vida s svojimi lutkarji in lutkaricami odšla še v Dom starejših v Šmihel in na bližnjo OŠ Dragotin Kette, kjer je s svojo lutkovno skupino oz. predstavo zelo navdušila publiko. Bila je res neumorna in nikoli se ni pritoževala nad preobsežnim delom. Za svoje delo je bila v kolektivu in zunaj njega večkrat pohvaljena, ob upokojitvi pa je prejela priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije,« nam je zapisala Caničeva.

Ime Vide Ščap s fotografijo je omenjeno oz. objavljeno tudi v obsežnem katalogu Lutkarstvo na Dolenjskem, ki sta ga pripravili Ivica Križ in Klavdija Kotar, v njem pa je tudi objavljena fotografija in obsežen pregled njenega dela v vlogi lutkarske mentorice.

Vido Ščap, ki je po smrti moža zadnja leta živela v DSO Novo mesto, so v njenem 92. letu starosti na zadnjo pot pospremili v najožjem krogu družine in prijateljic oz. sodelavk. Pokopana je bila 30. aprila v družinskem grobu v Ločni. Tistim, ki so jo poznali, bo ostala v prijetnem in večno spoštljivem spominu kot skromna oseba, ki je za seboj pustila veliko dobrih del in obogatila slovensko zakladnico lutkarstva.

‹ nazaj