Sveženj pokojninske zakonodaje, poimenovan SECURE 2.0, bo imel velik vpliv za prihodnjo finančno varnost Američanov, saj bo omogočil večjo možnost za varčevanje za pokojnino. To je združen in usklajen produkt treh predlogov zakonov, od katerih sta dva nastala v senatu in eden v predstavniškem domu. Posebno zanimivo je, da je to ena redkih zakonodaj v zadnjih letih, ki so jo podprli tako predstavniki demokratske kot republikanske stranke.
Zakonodaja prinaša novosti pri spodbujanju varčevanja za pokojnino ne glede na to, ali gre za varčevanje prek kolektivnih pokojninskih načrtov ali individualno varčevanje. Vsebuje tudi zanimive rešitve, kako pomagati samozaposlenim in mladim na začetku kariere varčevati za pokojnino. Nekatere določbe SECURE 2.0 so začele veljati že 1. januarja 2023, druge bodo uvedli postopoma do leta 2027.
Katere so pomembne novosti
Uvedba samodejne vključitve zaposlenih v pokojninske načrte za vse delodajalce, ki bodo pokojninske načrte oblikovali na novo: v takšne načrte, v ZDA najbolj so priljubljeni kolektivni pokojninski načrti z imenom 401(k), se bodo morali vključiti vsi zaposleni pri delodajalcu in v pokojninski načrt prispevati na začetku mesečna vplačila v višini minimalno 3 odstotkov bruto plače in ne več kot 10 odstotkov, nato pa se morajo vplačila vsako leto samodejno stopnjevati za dodaten odstotek bruto plače zaposlenega in na koncu doseči najmanj 10 odstotkov, največ pa 15 odstotkov bruto plače zaposlenega. S tem želijo v ZDA zagotoviti, da se v pokojninske načrte ne vključi le del zaposlenih in da se s samodejnim poviševanjem vplačil skrbi, da varčujejo z dovolj velikimi vplačili. Od višine prihrankov ob upokojitvi je namreč odvisno, koliko dodatne pokojnine bodo lahko prejemali. Pri varčevanju je zelo pomembna sama višina vplačil, seveda pa tudi čas varčevanja, dosežen donos in stroški.
Rešitev bi lahko uvedli tudi v Sloveniji
Takšno rešitev, kot so jo sprejeli v ZDA, bi lahko uvedli tudi pri nas, meni mag. Žiga Vižintin iz Pokojninske družbe A: »Tudi v Sloveniji zaposleni, ki že varčujejo v pokojninskih načrtih, prepogosto varčujejo s prenizkimi vplačili, povprečna vplačila so približno 4 odstotki bruto plače, in s samodejnim poviševanjem bi lahko to elegantno rešili. Zelo pogosto je tudi, da zaposleni na začetku kariere začne varčevati z določeno višino vplačil, ki je ne spreminja med celotnim varčevanjem. Četudi bi mu pozneje osebne finance dopustile višja vplačila, to v praksi stori le malokdo, saj se večina spomni na pokojninsko varčevanje le nekaj let pred upokojitvijo. Takrat pa je večinoma že prepozno, da bi si opazneje povečali naše prihranke. Zaradi tega je ameriška rešitev odlična, že pred leti so podobno uvedli tudi v Veliki Britaniji, kjer so že leta 2012 uvedli postopno samodejno vključitev v pokojninske načrte za vse zaposlene. Minimalna višina vplačil je bila najprej 2 odstotka bruto plače – od tega mora delodajalec prispevati vsaj odstotek – nato pa so se vplačila postopoma zviševala in danes znašajo minimalno 8 odstotkov bruto plače zaposlenega in vsaj 3 odstotke mora prispevati delodajalec.« Vižintin dodaja, da bi bil pri nas vreden razmislek o dvigu davčne olajšave za vplačila v pokojninske načrte (zdaj je 5,84 odstotka bruto plače zaposlenega) proti 10 odstotkom bruto plače in uvedbi samodejnega poviševanja vplačil. S slednjo bi lahko tudi v Sloveniji močno izboljšali vključenost zaposlenih v pokojninske načrte, ki trenutno znaša približno 60 odstotkov zaposlenih, izkušnje drugih držav kažejo na 90-odstotno vključenost.
Inovativne rešitve
Ameriški zakonodajni paket SECURE 2.0 torej pomembno povečuje davčne spodbude, ki jih dobijo varčevalci z nizkimi prejemki, če začnejo varčevati za svojo pokojnino. Prejmejo namreč davčno olajšavo v višini polovice svojih vplačil v pokojninski načrt (maksimalna omejitev je 2000 dolarjev). Prav tako so delodajalci dolžni vključiti v pokojninski načrt tudi zaposlene za skrajšani delovni čas po dveh letih neprekinjene zaposlitve. Posebne finančne spodbude so deležni tudi mali delodajalci (do 50 zaposlenih), ki lahko po novem računajo na posebno povrnitev stroškov za vpeljavo pokojninskega načrta.
Ena od zelo inovativnih novosti je, da se obroki študentskih posojil, ki jih plačujejo zaposleni, štejejo enako, kot da bi zaposleni vplačeval v pokojninski načrt, in takim delodajalci v večini primerov enačijo vplačila v pokojninski načrt. To pomeni, če je zaposleni vključen v pokojninski načrt z enačenjem vplačil s strani delodajalca (company match) in plačuje 300 dolarjev študentskega posojila na mesec, mu bo po novi zakonodaji začel delodajalec plačevati dodatna vplačila v pokojninski načrt v višini 300 dolarjev na mesec. S tem zakon na unikaten način naslovi številne mlade zaposlene, ki so na začetku svoje kariere obremenjeni še s plačili kreditov za njihovo šolanje in ne morejo sami varčevati.
Zanimiva je tudi rešitev – posebna davčna spodbuda za vplačila za dohitevanje (catch up contributions). Varčevalci, ki so stari vsaj 50 let, se lahko poleg rednih vplačil v pokojninski načrt odločijo za dodatna letna vplačila v višini 7500 dolarjev, v starosti od 60 do 63 let pa celo v višini 10.000 dolarjev na leto, ki so deležna enakih davčnih olajšav kot redna vplačila. To je davčna spodbuda za starejše zaposlene, ki so že bliže upokojitvi, da z večjimi enkratnimi vplačili povečajo svoje prihranke za pokojnino.
Enak izziv opisuje Vižintin tudi na primeru Slovenije. »Na primer, da imamo zaposlenega, ki se pri starosti 50 let prvič vključi v pokojninski načrt prek delodajalca, ki mu bo mesečno poleg plače plačeval dodatna vplačila v pokojninski načrt v višini 5 odstotkov bruto plače. Če bo zaposleni pri delodajalcu zaposlen do upokojitve pri starosti 65, to pomeni, da bo imel 15 let mesečnih vplačil, ki se bodo v vmesnem času obrestovala z doseženim donosom pokojninskega sklada. Na drugi strani imamo mladega zaposlenega, ki bo od svojega prvega delovnega dne vključen v pokojninski načrt delodajalca, in ta oseba bo vso svojo delovno dobo 40 let oziroma še več varčevala v pokojninskem načrtu. Njeni prihranki bodo ob upokojitvi seveda veliko večji kot v prvem primeru, saj bo varčevala daljše obdobje, kar pomeni več vplačil in seveda praviloma tudi veliko višji donos, saj se bodo prva vplačila investirala 40 let ali več. Korektno je, da sistem tudi starejšim zaposlenim, ki niso imeli možnosti varčevati tako dolgo časa – ne pozabimo, v Sloveniji obstaja prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje šele 21 let – ponudi, da so dodatna enkratna vplačila deležna ugodne davčne obravnave. Tako bi si lahko v krajšem času nekaj let nabrali do upokojitve zadostne prihranke, ki bi jim nato zagotavljali dovolj visok dodatni dohodek celotno obdobje upokojitve. Seveda lahko to možnost izkoristijo le tisti zaposleni, ki imajo v zrelejših letih svoje zaposlitve višje razpoložljive dohodke, vendar vseeno ne gre za zanemarljivo skupino in praviloma imajo zaposleni več razpoložljivega dohodka prav v zadnjih letih svoje kariere, ko praviloma odplačajo kredite za nakup nepremičnine, otroci se osamosvojijo in tudi karierno so na svojem vrhuncu. Podobnih povpraševanj smo imeli pri nas že veliko in prepričan sem, da bi bila podobna rešitev tudi pri nas dobro sprejeta in država bi obstoječo olajšavo za vplačila v kolektivne ali individualne pokojninske načrte enostavno povečala za osebe, starejše od na primer 50 let.«
Izplačila za nujne nepredvidene stroške
Zakon SECURE 2.0. na novo uvaja tudi možnost omejenega enkratnega izplačila za nujne nepredvidene stroške (unforseeable emergency expanses) do 1000 dolarjev brez davčne kazni, ki drugače velja za predčasna enkratna izplačila. Zaposleni lahko nato pozneje ta znesek spet postopoma vplača nazaj v pokojninski sklad in nato spet pridobi pravico, da lahko v prihodnje ob potrebi koristi ta sredstva za nujne izdatke. Dodatno zakon uvaja možnost izplačila dela prihrankov za osebe, ki so žrtve nasilja v družini, oziroma za odpravo stroškov naravnih nesreč.
Tudi na težavo izgubljenih varčevalnih računov pri zaposlenih, ki menjajo delodajalce in imajo posledično tudi več varčevalnih računov pri različnih ponudnikih, v novi zakonodaji niso pozabili. Zaposleni v 40 letih delovne dobe pridobi veliko varčevalnih računov in težko sledi vsem oziroma lahko na katerega celo pozabi, ko pride do upokojitve in časa za črpanje prihrankov. Zakon ministrstvu za delo nalaga, da v dveh letih uvede enoten spletni register pokojninskih načrtov, ki bi posameznikom in delodajalcem lahko pomagal najti izgubljene račune, nato pa bi jih posamezniki združili s svojimi obstoječimi računi. Zakonodaja omogoča tudi, da ko zaposleni zamenja delodajalca in se vključi v pokojninski načrt pri drugem ponudniku, prihranke iz starega načrta prenese v novi načrt. Takšno možnost omogočajo slovenski pokojninski skladi že dolgo časa. Ena od zadnjih večjih novosti zakonodaje je lažje črpanje pokojninskih prihrankov ob upokojitvi v obliki pokojninske rente, prek katere lahko ameriški varčevalci črpajo del svojih prihrankov. V ZDA je namreč črpanje prihrankov iz pokojninskih načrtov bolj fleksibilno kot pri nas, saj lahko prihranke še vedno pustijo investirane in s svojega računa enostavno prejemajo mesečna izplačila v želeni višini, del prihrankov si lahko izplačajo enkratno, del v obliki različnih oblik pokojninskih rent.
