'S sekiro in nožem je mahal toliko časa, dokler ni bilo vse tiho'

Pisal se je 5. januar daljnega leta 1966. Bil je miren dan in gospodar hiše v Jareninskem Dolu (to je levi del vasi, ko pripeljete v kraj Jarenina v občini Pesnica) je za mizo imel več ljudi. Svojo gospodinjo, podnajemnika in dva prijatelja, zakonca, ki sta ta dan prišla na obisk s Ptuja. Nenapovedan pa je ta dan na vrata domačije premožnega gospodarja Alojza Repe s številko 57 potrkal 18-letnik, ki tu ni bil tujec. Ko je bil star približno enajst let, je v tej hiši približno leto dni živel s svojo mamo, ki je bila gospodinja, obetala pa si je tudi kaj več z ovdovelim gospodarjem Repo. A odšla razočarana in praznih rok.

18-letnik je imel v žepu že poziv za vojsko, ko se je pridružil skupini za mizo. Morda zato, da bi mu gospodar, za katerega sta z mamo bila prepričana, da ju je oškodoval, kaj primaknil. Kako je potekal pogovor, je nemogoče izvedeti, saj dogodka ni preživel nihče razen storilca, pa tudi zaradi časovne odmaknjenosti in kazenskega spisa, ki je pristal v arhivih. A očitno se je vnel besedni spopad med mladeničem in gospodarjem, ta pa je potem zagrabil sekiro in s stopim delom v prsni koš sunil 18-letnika.

"Takrat se je začelo. 18-letnik je zgrabil sekiro, v drugo roko vzel nož, s katerim je maloprej rezal meso, ki ga je imel na krožniku, pomagal pa si je tudi z neko kovinsko palico. Medtem, ko je skočil na gospodarja, ga je po glavi s petkilogramsko utežjo mahnil podnajemnik Anton Šprajc, to pa ga je tako razbesnelo, da je potem mahal okoli sebe, dokler ni bilo vse tiho," nam je v Policijskem muzeju v Tacnu povedala upokojena kustosinja, ki je tu delala dolgih 40 let in je ta primer spoznala pobližje, mag. Biserka Debeljak. A kljub temu, da so po prijetju, dobrih šest let po dogodku, preiskovalci in tudi pravosodni organi zaključili, da je šlo za uboje, saj da mladenič ni imel namena to storiti, ko je prišel v Jarenino, je zanimivo, kako je postopal po tem, ko je vse potihnilo, kar pomeni, da je bilo vseh pet oseb mrtvih.

"On je ves prostor posul z belo moko, da je pokril madeže krvi. Iz kante za mleko je vzel 200 tisoč takratnih dinarjev, saj je vedel, kje gospodar Repa hrani denar, in zažgal tudi nekaj njegovih dokumentov ter napisal na kuverto zanj usoden stavek: šli smo v mesto. Ta listek je nato nalepil na vrata domačije, hišo zaklenil, ključ odvrgel in šel," nam je še povedala Debeljakova. Na tleh pod panelom, kjer je nekaj slik tega pokola, opazim zarjavelo staro kovinsko kanto za mleko in Debeljakova potrdi, da je to prav tista kanta, v kateri je Repa hranil denar in ki je bila v resnici povod za smrt petih ljudi.

Z bombažno rokavico, ki mi jo priskrbijo v muzeju, jo dvignem in si jo pobližje ogledam, z mislimi o tem, kaj lahko naredi denar iz človeka in koliko nepotrebnih smrti je na svetu bilo in na žalost še bo zaradi tega pisanega papirja, po katerem večina ljudi hlepi, saj je prepričana, da jim bo prinesel srečo.

V Jarenini je takrat menda živelo okoli dva tisoč ljudi, so mi ob našem obisku povedali vaščani, danes jih je manj, tudi tu se je zgodil namreč klasičen odhod mladih v mesta. Tu so se ukvarjali pretežno s kmetijstvom, ta kraj pa ima tudi danes zelo znanega vinarja in tu si je svoje gnezdece uredil pevec Alfi Nipič. Kraj je prav prikupen, a takrat, ko so policisti naleteli na pet razmesarjenih trupel, je bil to kraj groze in strahu, ki je dobil vzdevek Dolina smrti. "Vsi smo dolgo živeli v strahu, saj nismo vedeli, kdo je moril in zakaj, in ali utegne svoj morilski pohod še nadaljevati. Čim je padel mrak, si nismo upali biti na prostem, in smo se zaklepali v naše domove. Tako je bilo toliko časa, dokler ga niso prijeli," mi je povedal prvi sosed domačije gospodarja Repe, Alojz Kolarič. Ki pa se dobro spominja tudi 18-letnika, ki je leta 1966 vzel življenje petim ljudem. Spoznal ga je, ko se je ta z mamo preselil v Jarenino za eno leto in takrat tudi obiskoval vaško šolo. Star naj bi bil enajst let in Kolarič se spominja, da je bil to precej tih in odmaknjen fant, ki se ni družil z vaškimi otroki, domačini. Bil je tudi med prvimi osumljenci, a teh je bilo zelo veliko. 

Domačini se spominjajo, kako so v vasi vsi morali na policijsko postajo dati svoje prstne odtise, menda dva tisoč ljudi. Policija je iskala počez in povprek, a storilec je odšel na služenje vojaškega roka, potem pa mirno živel in v sebi skrival grozljiv dogodek. Ko so ga čez skoraj sedem let dobili, je priznal in povedal, kaj se je zgodilo. Zaradi njegove mladosti je za pet ubojev dobil 15 let zapora, ki jih je tudi skoraj v celoti odsedel.

Danes je še živ in sem mu tudi prišla na sled ter ga prosila za sodelovanje, da bi razumeli, kaj se lahko zgodi v glavi človeka, da je sposoben ubiti človeka, ne da bi to vnaprej načrtoval. Zanimalo me je, ali dejanje obžaluje in kako je živeti s tako velikim bremenom na svoji duši. Odzval se je z dvema stavkoma. Napisal je, da je izbrisan iz kazenske evidence in da če bom omenjala njegovo ime, me bo tožil.

Odgovor me je presenetil, priznam, saj je bil precej surov in takoj grožnja s tožbo. A nočem delati zaključkov, morda je to naredil iz lastnega strahu. Saj je to danes starejši gospod, ki si verjetno, tako kot vsi njegovi vrstniki, želi preživeti mirno starost. A dejstvo je, da je nekoč vzel življenje petim nedolžnim ljudem, in tudi izbris iz kazenske evidence tega ne more zbrisati, saj se je to zares zgodilo.

Njegovega imena ali drugih osebnih podatkov v zgodbi seveda ne bom omenjala, tega niti ne smem, saj izbris iz kazenske evidence pomeni, da oseba velja tudi za neobsojeno. A niti ni bila moja želja v zgodbi kogar koli pribijati na križ, ampak le osvetliti mračne dele kriminalne zgodovine našega časa. Z željo, da se ne bi ponovili.