Slovensko-hrvaška jedrsko-plinska naveza
Predsednik vlade Janez Janša želi takoj ustaviti uvoz zemeljskega plina iz Rusija, a terminal za utekočinjeni naftni plin (LNG) na Krku kljub dobri volji hrvaške strani ne omogoča hitrih rešitev. Predvolilnega preboja v primeru urejanja vprašanja o meji med državama danes v Zagrebu ni bilo.
Vprašanje poteka meje med državama je dokončno zakoličila arbitražna razsodba, a je Hrvaška ne priznava. Janša je danes dejal, da glede vprašanja meje in posebnega ribolovnega režima rešitve še iščejo. Bolj zgovoren je bil hrvaški premier Andrej Plenković, ki upa, da bo to vprašanje rešeno v mandatu naslednje Janševe vlade.
»Bolj kot obisk pri hrvaškem predsedniku vlade Plenkoviću bo zanimivo poročanje o njem. Morda pa sta že dogovorjena, da za uspeh stranke SDS na volitvah zapreta katero od težjih nerešenih vprašanj. To bi bil rezultat dveletne podpore v EU, ki jo Slovenija pod vodstvom predsednika vlade Janše daje sosednji Hrvaški,« meni upokojeni veleposlanik Peter Toš in dodaja, da (pred volitvami) ne smemo pozabiti, da po podatkih zadnjega štetja prebivalstva v Sloveniji živi približno 55.000 državljanov hrvaške narodnosti.
»Tako intenzivnega vpletanja zunanjepolitičnih aktivnosti v predvolilno kampanjo, kot jo lahko opazujemo pri Janši, vse od leta 1945 nismo zaznali. Kakšen bo njen vpliv na volitve, je težko oceniti. Z obiskom v Ukrajini se Janši ta namera ni posrečila. Morda bo tokrat drugače,« še dodaja Toš.
Kako do plina na Krku
Glavna tema današnjih večernih pogovorov slovenskega predsednika vlade Janše in njegovega gostitelja v Zagrebu, hrvaškega premiera Andreja Plenkovića, je bilo vprašanje širitve kapacitete terminala za utekočinjeni naftni plin (LNG) na otoku Krk na Hrvaškem. Težava Slovenije je skoraj popolna odvisnost od uvoza zemeljskega plina iz Rusije, kar želi Janševa vlada čim prej spremeniti, sedanje kapacitete terminala na Krku pa so zakupljene do leta 2027.
Plenković je povedal, da so kapaciteto terminala LNG na Krku že povečali z 2,6 milijarde kubičnih metrov plina na 2,9 milijarde. Sedanje zmogljivosti bi lahko razširili do največ 3,5 milijarde kubičnih metrov plina na leto. A kapaciteta terminala LNG na Krku ni edina omejitev za slovensko povpraševanje. Za povečan transport plina med državama je treba povečati tudi kapaciteto plinovoda, ki povezuje državi. Zmogljivost plinovoda iz Hrvaške znaša 0,26 milijarde kubičnih metrov plina na leto, Slovenija pa potrebuje na letni ravni okoli milijardo kubičnih metrov plina.
Premiera sta ministroma, pristojnima za energetiko, naložila, da v ponedeljek nadaljujeta današnje pogovore in se lotita tehničnih vprašanj. Janša je Plenkoviću čestital, da se je Hrvaška pravočasno odločila za zgraditev terminala za utekočinjeni plin LNG na Krku, Plenković pa je na področju energetskega sodelovanja med državama ponovil velik hrvaški interes za gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Hrvaška je v projekt pripravljena investirati polovico sredstev in postati polovična lastnica drugega bloka, enako kot velja za prvega.
Sedanje kapacitete terminala LNG na Krku so zakupljene do leta 2027.
Slovenija potrebuje milijardo kubičnih metrov zemeljskega plina na leto.
Plinovod med državama ima zmogljivost 0,26 milijarde kubičnih metrov.
»Bilateralni pogovori tako s sosedi kot tudi s posameznimi državami izvoznicami plina LNG, kot je Katar, so vsekakor dobra iztočnica in jih je treba podpreti, tudi to, da se s temi aktivnostmi ni predolgo odlašalo,« poudarja strokovnjak za geopolitiko in energetska vprašanja dr. Denis Mancevič. Glede izida in zagotavljanja dodatnih kapacitete in zadostitvi domačega povpraševanja po morebitnem embargu na ruski zemeljski plin pa bi morali biti previdni in opozoriti na najmanj dva vidika.
Slovenijo tepe zamujeno desetletje
Eden je, kako priti do zadostnih kapacitet LNG, saj so pri tem energentu praviloma dobave na kratkoročni podlagi, ker se države izvoznice za trge odločajo na podlagi premije, ki se regijsko lahko močno spreminja, opozarja Mancevič. Na primer – vse do letošnje jeseni oziroma zime je veljalo, da so azijski trgi bolj donosni za izvoznike LNG, zato so posledično tja usmerjali izvoz. »To se je kratkoročno spremenilo, saj smo tudi v Evropi dobili izjemno volatilnost in so se mnogi tokovi preusmerili v Evropo. Kako bo v prihodnje, je težko napovedati,« pravi Mancevič.
Drugi vidik pa je vidik prenosnih zmogljivosti. »Tudi če bi si EU zagotovila zadosti LNG za postopno zmanjševanje odvisnosti od Rusije, ga ne bo mogoče pripeljali do končnih evropskih potrošnikov zaradi pomanjkanja infrastrukturnih kapacitet za začasno shranjevanje LNG in njegovo uplinjanje,« opozarja Mancevič. Tu bo po njegovem mnenju nastalo ozko grlo, ki ga bo v prihodnjem desetletju mogoče rešiti, a samo z zelo obsežnimi vlaganji v infrastrukturo. »Sloveniji se bo pri tem žal poznalo zamujeno desetletje, ko se veliko razvojnega ni dogajalo na energetskem področju, saj bi Slovenija lahko bila danes v popolnoma drugačnem, boljšem položaju, če bi se odločili za gradnjo lastnega terminala LNG ali skupno vlaganje v terminal na Krku,« opozarja Mancevič.
V teh težkih razmerah vlada ne bo zmogla brez obsežnega posega tako v strukturo cene kot tudi transformacije s čim hitrejšim umikom plina iz energetske bilance, meni Mancevič. Pravi, da bodo posebno na udaru tista industrijska podjetja, ki v svojih proizvodnih procesih uporabljajo plin in ga kratkoročno ne bodo mogla nadomestiti z drugimi energenti.
