Ko je skupina mladostnikov protestno strgala mavrično zastavo pred 39. festivalom LGBT filma, je bila to izvrstna priložnost za predstavnike slovenske politične levice (in njenih medijskih ter uličnih spremljevalcev), da pokažejo svojo progresivno krepost. Obsodbe domnevno homofobnega dejanja so se kar vrstile, vključno s tistimi predvidljivimi s samega vrha politike. Predsedniku vlade Robertu Golobu so piarovci v recitiranje napisali stavek, da “mavrična zastava simbolizira ponos in pravice LGBTQ skupnosti”. Predsednica države Nataša Pirc Musar je rekla, da grožnja družbi niso mavrične zastave, “ampak vsakodnevno javno korakanje nestrpnosti in sovraštva” – kakšno vsakodnevno javno korakanje nestrpnosti je imela v mislih, ni povsem jasno. Trganje zastave sta obsodila tudi kulturna ministrica Asta Vrečko in Tanja Fajon, ki jo posebej žalosti, “da mora sovražno dejanje zoper LGBTQ+ skupnost obsoditi prav na svetovni dan človekovih pravic in ob 75. obletnici SDČP.” Ta neverjeten balet levičarskega merjenja kreposti bi bil še toleranten, če ne bi bili taisti progresivni levičarji oglušujoče tiho, ko se še veliko bolj brutalno napada eno specifično skupino vernikov, le zato, ker verujejo v specifično različico abrahamske vere. Katoliki so v Sloveniji namreč že vsaj desetletje in pol na udaru. A ne na udaru jeznih mladeničev na ulici. Na udaru so institucionalno, sistemsko in s tihim odobravanjem levičarske politične elite.
Kristjanofobija je na zahodu in v Sloveniji veliko bolj razširjena kot domnevna homofobija, kjer iz vsakega izoliranega primera levi oblastniki umetno naredijo škandal nacionalnih razsežnosti. Kristjanofobija ali kristofobija sta splošna izraza za opis pojavov nestrpnosti in diskriminacije proti kristjanom. Izraz je sestavljen iz besede “krščanski” ali “Kristus” ter besede “Fobos” (φόβος), ki pomeni “nerazumen strah”.
Izraz pomeni iracionalno sovraštvo do Kristusa, kristjanov oz. do krščanstva na splošno. V tem okviru govorimo tudi o nestrpnosti proti kristjanom in njihovi diskriminaciji. “Vsako uro je med verskim udejstvovanjem ubit en kristjan,” je informacije o katastrofalnem stanju v krščanskem svetu in pregonu kristjanov komentiral washingtonski nadškof Donald Wuerl. Pri nas je še posebej razširjena ena specifična veja kristjanofobije – fobija proti katolikom.
Sovražiti cerkev je državljanska dolžnost
Najprej spomnimo na umetnico in politično aktivistko Svetlano Makarović, ki je v intervjuju leta 2012 dejala (na spletu je še vedno na voljo), da “so stvari, ki jih je treba sovražiti. Po mojem mnenju je katoliška Cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.” Gre za očitni primer sovražnega govora oz. demonizacije specifične verske skupine ljudi. Kako grozljive so njene besede, bodo levičarji doumeli komaj, če bi stavek preoblikovali tako, da bi besedo “katoliška cerkev” zamenjali z besedo “islam”. Seveda tukaj ne gre za pocestno vandalko, ki po ulicah riše grafite. Gre za častno prebivalko Ljubljane, katere dela berejo naši otroci v šolah. Za osebo, ki je skrajno levi oblasti tako ljuba, da so celo zlorabili protokol Prešernovih nagrad zato, da so ji rektroaktivno podelili nagrado. Niti takrat niti danes nihče ne omeni ali obsodi dejstva, da je eminentna pesnica tako grozljivo napadla versko skupino.
“Kristjani – klali smo vas 1945 – klali vas bomo 2013”
Pred leti so v Ljubljani na Zaloški cesti še vedno neznani storilci – najbrž policija ni imela pravega interesa raziskati ozadja – na poslovni stavbi enega izmed diskontnih trgovcev napisali poziv k fizičnem obračunu s kristjani: “Kristjani – klali smo vas 1945 – klali vas bomo 2013”, je pisalo. Gre seveda za aluzijo na komunistične pokole, ko je pod srpom komunistične brutalnosti padlo veliko število slovenskih katolikov. Seveda je šlo za jasno netenje nestrpnosti na podlagi verske pripadnosti, torej dejanje, ki ga izrecno prepoveduje slovenska ustava, ki v 63. členu jasno pravi: “Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.” Tudi takrat je leva (Cerarjeva) oblast ostala nema, prav tako se ni oglasila nobena civilno družbena organizacija, ki je drugače na ulici vsakič, ko se kak gej spotakne ob kandelaber.
“Splavimo vlado in klerofašiste”
… je bil napis grafita, ki se je pojavil na fasadi ordinariata ljubljanske nadškofije leta 2021 v času Janševe vlade, še globoko v pandemiji. Kaplan na Igu Tadej Ložar je takrat v odzivu na grafit, ki ga je podpisala slovenska Antifa, kritično zapisal, da avtorji tega grafita očitno živijo na luni, če so prepričani, da nadškof vodi državo. Anuška Delić, ki sebe predstavlja kot neodvisno raziskovalno novinarko, na svoj Oštro pa gleda skoraj kot na nekak inštitut raziskovalnega novinarstva, je izpostavila naslednje: “Kje piše, da nadškof vodi državo? Jaz vidim poziv proti klerofašizmu, ki ga imamo v naših krajih v vseh oblikah, od bolj perfidnega, kot je npr. namerno napačno branje grafita, do bolj grobega, kot je npr. posiljevanje večinskega ljudstva z eno in edino pravo veroizpovedjo.” Gre za eminentno ime v slovenski politiki, ki ji preverjanje dejstev o slovenski medijski krajini zaupajo ameriški giganti, kot sta Facebook in Instagram. Govori pa o “klerofašizmu”. Predstavljajte si zopet, da bi govorila o islamo-fašizmu. Kako dolgo bi trajalo, preden bi se s krepostnimi stavki oglasili slovenski levi dušebrižniki oz. še boljše vprašanje, kako dolgo bi še varno hodila po ljubljanski ulicah?
Teja Jarc bi nadzirala cerkve
Aktivsitčna “sindikalistka” “sindikata” Mladi Plus Tea Jarc (sicer hči visokega policista – direktorja Uprave uniformirane policije Srečka Jarca) je namreč na volilno nedeljo pred zadnjimi volitvami napovedala “poostren nadzor v cerkvah”, in da naj bi se njeni aktivisti igrali vohune po vzoru Udbe ter preganjali (ustrahovali) duhovnike. Na podlagi izrečenega je storila kaznivo dejanje, saj gre za spodbujanje sovraštva na podlagi verske pripadnosti, zaradi česar so proti njej v Gibanju za življenje vložili kazensko ovadbo, iz katere na koncu – seveda – ni bilo nič. Gre za eklatantni primer poziva po pregonu skupine ljudi na podlagi njihove veroizpovedi, a zgodilo se ni nič.
Pičke klerotalibanske
Razvpiti aktivist Domen Savić, sicer velik borec za prepoved financiranja Nove24 in podobnim vladi sovražnih medijev, je v seriji tvitov, ko je potekala predvolilna kampanja o družinskem zakoniku, kristjane žalil s “pičkami klerotalibanskimi”, rekoč:
“It na volišče. Sam to. In faking zmagat nad klerotalibani.”
“Dan državnosti je kot božič. Oba praznujeta nekaj, kar ne obstaja.”
Do danes ni bilo niti ene levičarske obsodbe besed, ki jasno in ciljano napadajo eno samo versko izpoved. Še več, po tistem usodnem letu 2015 so Savića redno vabili na okrogle mize s tematiko omejevanja svobode govora, sodeloval pa je tudi na vladno organizirani okroglih mizah in predavanjih. Zopet si predstavljajte, da bi govoril o pičkah islamotalibanskih, in se vprašajte, če bi še imel kariero levičarskega aktivista.
Hinavščina ne pozna meja
V naštetih primerih vidite, da ne gre za skupino mladih fantalinov, ki teptajo zastavo kakšne skupnosti, ampak za eminentne posameznike, s katerimi se politična levica identificira. Za posameznike, ki levico nekako simbolizirajo. Jasno je, da jim leva oblast teh besed ni zamerila, nasprotno – tiho jih je podprla in odobravala. Leve oblasti namreč od nekdaj svojo resnično ideologijo sporočajo skozi “ulico” – skupino skrajno levih aktivistov, ki si lahko dovolijo to, kar uradni politiki ne smejo.
Sicer pa je že dolgo jasno, da levica po tiho udarja po katolikih, ker se to tistim, ki zajemajo iz bazena urbanih skrajnih levičarjev, pač izplača. Spomnimo, kako je ministrstvo za šolstvo Jerneja Pikala leta zadrževalo financiranje javnega dela šolskega programa za zasebne šole, kljub temu da jim je ustavno sodišče to naložilo kot obveznost. Zakaj? Ker bi moral denar iti Osnovni šoli Alojzija Šuštarja in drugih osnovnih šol pretežno v lasti katoliških zavodov. Sredstva so bila minorna. Šlo je za simboliko – leva vlada ne bo financirala katoliških šol, tudi če učijo javni program.
Je že tako, da vlada najprej čustva proti kristjanom “frizira” na ulici, potem pa žanje plodove svojega dela na ulici. Zato si lahko danes zaradi LGBT zastave ogorčena Tanja Fajon privošči, da sovražno hujskanje proti katolikom “presliši”, hkrati pa prilije bencin na ogenj s tem, da ob svetih praznikih vošči tako pravoslavcem (srbska diaspora) kot muslimanom (bošnjaška diaspora), nekako pa “pozabi” na katolike in njihov najbolj sveti praznik Božič.
V Sloveniji je sovraštvo proti katolikom institucionalni del leve politike in krati priučenega sovraštva “progresivnega” urbanega prebivalstva v mestu. Ta toksičnost in hkrati hinavščina pa pride do izraza komaj, ko ob povsem nepomembnem dogodku proti “razsvetljencem” zaženejo vik in krik, potem ko so prej leta in leta ignorirali aktivne pozive po preganjanju katolikov.
Mitja Iršič