Beseda harem izhaja iz arabskega izraza "haram", kar pomeni "prepovedano" ali "sveto". Harem kot zgodovinska institucija je bil običajno zaprt prostor, ki je bil namenjen samo ženskam in je bil prepovedan za moške, razen za tiste, ki so imeli posebno dovoljenje.

Haremi so bili namenjeni zaščiti in zagotavljanju intime ženskam, ki so bile povezane z vladarji ali pomembnimi moškimi. Poleg tega so bili tudi simbol moči in bogastva vladarja. Harem je bil običajno sestavljen iz več zaprtih prostorov, kot so stanovanje za žene in konkubine, javni prostori, prostori za vzgojo otrok ter sobane za služabnice in eunuhe, ki so skrbeli za varnost in delovanje harema.

Ženske v haremu so bile pogosto v privilegiranem položaju, saj so imele dostop do razkošja, izobrazbe in možnosti vzgoje svojih otrok. Vendar pa so bile tudi omejene v svoji svobodi gibanja in  odvisne od vladarjeve volje. Poleg zakonitih žena so v haremu pogosto živele tudi konkubine, ki so bile nezakonske partnerice vladarja. Konkubine so bile izbrane glede na svojo lepoto in privlačnost ter so se pogosto borile za pozornost in priznanje vladarja.

V haremu so pogosto delovali tudi eunuhi, moški, ki so bili kastrirani, da bi ohranili svojo zvestobo vladarju in preprečili morebitne spolne odnose z ženskami v haremu. Otomanski sultan je imel enega največjih in najbolj znanih haremov. Harem v Topkapi palači v Istanbulu je bil dom več sto žensk, vključno z ženo sultana, konkubinami, služabnicami in drugimi člani osebja.

Ko so se družbene norme in vrednote spremenile, je to privedlo do postopnega izginjanja haremov. Vpliv kolonializma, modernizacija in prizadevanja za enakost spolov so vplivali na opustitev haremske prakse v večini družb. Nekateri sultani so začeli opuščati ta način življenja in so se začeli družiti z ljudmi zunaj harema, kar je bil del širšega procesa modernizacije in prizadevanj za reformo v otomanskem cesarstvu. Haremi so bili sicer tesno povezani z močjo, politiko in družbenimi odnosi. 

V haremu je bila pogosto prisotna hierarhija med ženskami. Zakonite žene sultana so imele višji položaj in večjo moč v primerjavi s konkubinami in služabnicami. Konkubine so se lahko povzpele po lestvici in pridobile višji status, če so rodile otroka sultanu ali če so pridobile njegovo posebno naklonjenost. Haremi so pogosto vključevali tudi izobraževalne ustanove, kjer so ženske pridobivale znanje in veščine. Izobraževanje je vključevalo branje, pisanje, ples, petje, umetnost in religijo. Ženske v haremu so bile pogosto zelo izobražene in so prispevale k razvoju literature, glasbe, plesa in mode tistega časa. Nekatere ženske v haremu so postale znane pesnice, pisateljice ali glasbenice. Haremi so imeli tudi pomembno politično vlogo, saj so ženske v haremu pogosto vplivale na odločitve vladarjev. S svojim vplivom na sultana so bile sposobne vplivati na politične odločitve in napredovanje svojih družinskih članov.

Obstajala sta dva različna tipa harema, in sicer odprt in zaprt. V odprtem haremu so imele ženske večjo svobodo gibanja in so se lahko ukvarjale s socialnimi dejavnostmi zunaj harema. V zaprtem haremu pa so bile ženske bolj omejene in so redko zapuščale svoj prostor.

Danes je tradicionalni koncept harema v glavnem izginil, vendar pa se nekatere kulture in družbe še vedno opirajo na podobne koncepte. V nekaterih državah in skupnostih se lahko haremske tradicije ohranjajo kot del kulturne dediščine, vendar pa sta njihov praktični pomen in vloga bistveno spremenjena v sodobnem svetu.