»Učili ste nas, naj spoštujemo znanje, ki smo ga prejeli, učili ste nas, naj bomo odgovorni, učili ste nas, naj bomo vljudni, učili ste nas, naj postanemo nežni, rahločutni, a v določenih trenutkih trdni in odločni. Učili ste nas življenja, ki se je odpiralo pred nami. Takrat nismo vedeli, kaj je življenje, kaj je življenje v pravem pomenu besede, vedeli pa smo, da bomo, ko končamo kadetsko šolo, odšli v življenje.
Življenje nam je dalo vsakemu posebej in vsem skupaj nekaj, kar nosimo danes s seboj in v sebi. Dalo nam je uspeh, izkušnje, življenjske sopotnice, potomce, kariero, materialne dobrine. Ko pišemo dalo, ne mislimo tega dobesedno, saj nam nič ni bilo dano samo po sebi, ampak smo si vse morali zaslužiti, prislužiti, dobiti, dajati – da bi bili na koncu obdarjeni s tem, kar danes smo.
V kadetsko šolo za miličnike smo prišli mladeniči, malce večji otroci, ki smo stopili na pot učenja. V dopoldanskem času smo bili vaši pozorni poslušalci, v popoldanskem času pod vašim budnim očesom pridni kadeti, ki so nabirali znanje, zvečer pa smo se posvetili svojim hobijem in različnim zunajšolskim aktivnostim. Bili ste in ste še vedno naši sopotniki v življenju učenja. Želimo si, da bi se nam pridružili pri praznovanju naše petinštiridesete (45.) obletnice svečane zaprisege, zaključka šolanja, mature!«
Tako se je izvajalo izobraževanje za miličnika, ki se je po šolanju podal po karierni poti. In ob citiranem povabilu je razumeti, da ste svojo kariero v milici oziroma policiji opravili oziroma vam je uspelo. Takrat in ob svojem delovanju ste imeli delovno dobo, ki se vam je podaljšala za štiri mesece in ste se lahko upokojili s tridesetimi leti dela, imeli ste stoodstotno bolniško, imeli ste 20-odstotni dodatek na pooblaščenost, kar je pomenilo, da ste imeli za 20 odstotkov višjo plačo kot tisti, ki so imeli enako izobrazbo in podobno delovno mesto.
Iz komandirja v načelnika
Zaposlili ste se na postajah milice s splošnim delovnim področjem, ki so bile samostojni organ občine za neposredno opravljanje zadev javne varnosti oziroma policijske dejavnosti. Postajo milice je takrat ustanovila občinska skupščina v predhodnem soglasju z republiškim sekretarjem za notranje zadeve. Komandirja, njegovega namestnika, pomočnika in komandirja oddelka je imenovala in razreševala občinska skupščina v soglasju z republiškim sekretarjem za notranje zadeve. Torej v tistem času od leta 1967 milica ni bila oblikovana po »ruskem vzoru« in ni bila »militarizirana«, kot nekateri navajajo, temveč je bila ljudska in nikogar ni motil naziv »komandir policijske postaje«, temveč je bil komandir postaje milice, ki ga je kot takšnega sprejela lokalna skupnost. In vodja varnostnega okoliša je bil nosilec delovanja v varnostnem okolišu, kar je bila izjemna oblika delovanja milice, usmerjena v skupnost. Takrat je bil vodja varnostnega okoliša med ljudmi, temeljito je poznal svoj okoliš, ljudi in problematiko, kar danes težko rečemo za policijski okoliš oziroma za vodjo policijskega okoliša.
Prejšnja vlada je spremenila naziv komandirja v »načelnika policije« z obrazložitvijo, da je to sodobnejše poimenovanje predstojnika območne policijske postaje. To je samo mnenje takratne politične opcije, ki noče poznati razvoja in delovanja milice in pozneje policije v aktualnih družbenih razmerah. Imeli smo tudi poveljnike in poverjenike organov za notranje zadeve, načelnike uprav za javno varnost, načelnike uprav za notranje zadeve, danes pa imamo »direktorje policijskih uprav«, »generalnega direktorja policije« … Tako danes policijo na regijski in državni ravni vodijo direktorji in ne več načelniki oziroma poveljniki policije. Direktor je sinonim vodje gospodarske družbe, vendar ne vselej, saj so nekateri raje predsedniki uprav gospodarskih družb. Zato podpiram aktualnega ministra za notranje zadeve, ki ima namen načelnike področnih policijskih postaj ponovno poimenovati komandirji. Ne vem pa, ali bo predlagal tudi ukinitev petletnega mandata za »komandirje« oziroma po novem »načelnike« in možnost ponovnega imenovanja. Petletni mandat in razpis za »načelnika oziroma komandirja« je sprt z logiko kariernega sistema v policiji. Kajti kariera posameznika ni vezana na trenutni razpis in ocenjevanje prijavljenih posameznikov ob svojih lepo prikazanih izpolnjevanjih razpisnih pogojev in subjektivne ocene odločevalcev, temveč od karierne poti, opravljene v policiji, ki je sprotno opazovana, vrednotena, ocenjevana in nato nagrajevana z napredovanjem.
Zagon se je ustavil
Opaziti je, da se je začetni zagon ministra za notranje zadeve, da bo razširil možnosti oziroma pogoje za imenovanje generalnega direktorja policije tudi na sodnike, tožilce, obveščevalce in druge javne uslužbence, nekje ustavil oziroma šel v zaton. Pozdravljam odločitev ministra za notranje zadeve, če si je premislil glede svoje začetne nakane. Policijo lahko vodi le karierni policist, praviloma uniformirani policist, ki obvladuje vso policijsko dejavnost. Generalnega direktorja policije bi bilo treba glede postopka imenovanja enačiti z načelnikom generalštaba slovenske vojske, ki tudi ne more biti kdor koli, temveč samo karierni častnik slovenske vojske, in ki ga v izbirnem postopku ne ocenjuje za primernega ali neprimernega uradniški svet.
Ob tej priložnosti je treba tistim, ki še danes govorijo, da v policiji obstaja karierni sistem, povedati, da ta sistem ne deluje. Ni treba navajali nekaterih kadrovskih rešitev v policiji, ko so policisti z lokalne ravni kar skočili v najožje vodstvo slovenske policije. To so lahko izjeme, ki seveda kažejo slabo luč na karierni sistem in predvsem na subjektiven pristop h kadrovanju tistih, ki lahko glede na svoj položaj kadrujejo.
V zadnjih letih smo imeli šest generalnih direktorjev policije. Vsi ministri za notranje zadeve predpostavljajmo, so izbrali najprimernejšega kandidata. In kaj se je zgodilo, ko je nov ali isti minister izbral novega generalnega direktorja policije? Prejšnji generalni direktor policije »ni nič več vreden« in gre v Tacen, v pisarno blizu svojega doma ali si najde službo zunaj policije. Torej je karierno po oceni ministra nekdo prišel na vrh policije, ob zamenjavi pa je konec njegove kariere v policiji in ni več vreden pomembnega položaja v okviru generalne policijske uprave.
Policist ni javni uslužbenec
Postavlja se vprašanje, kdo od sposobnih kariernih policistov bo še pristal, da se ga postavi na vrh policije, ko pa ve, da bo tam mogoče samo nekaj mesecev, potem pa bo prepuščen samemu sebi. Mogoče bo kdo še pristal na to, če bo imel pisno zagotovilo, da se bo lahko vrnil na prejšnje delovno mesto. Sicer pa se bo lahko zgodilo, da bomo imeli drugorazredne generalne direktorje policije in vodilne delavce v policiji ali celo direktorje, ki bodo res prihajali od zunaj, ki bodo kadrovali po svoje. In s tem bo konec s policijo, ki jo danes še vedno označujemo kot visoko profesionalno institucijo, ki je zadolžena za notranjo varnost Republike Slovenije.
In ob zaključku je nujno omeniti, da je rešitev izpred več let, da je policist javni uslužbenec, napačna. Policist je uniformiran, oborožen in s posebnimi pooblastili, da izvaja tudi najzahtevnejše naloge varovanja življenja ljudi, njihove osebne varnosti in premoženja, da ne naštejemo vseh nalog. Podvrženi so obrekovanju, žalitvam, omalovaževanju, izmišljenim pritožbam, nasilnim poskusom preprečitve izvajanja njihovih uradnih nalog, napadom pri opravljanju uradnih nalog in drugim nevarnostim. Zato praviloma opravljajo naloge v neprebojnih jopičih oziroma neprebojnih srajcah in oboroženi. Svojo strokovnost in hrabrost ter pripadnost svojemu poklicu so pokazali tudi v času osamosvojitvenih procesov in vojni za Slovenijo, kjer so nekateri izgubili življenje.
Zato se policisti tudi sedaj podobno izobražujejo, izpopolnjujejo in usposabljajo, kot so zapisali bivši policisti v vabilu za srečanje ob 45. obletnici. To pa kaže na potrebo in resen razmislek, saj je sedaj pravi čas, da se policiste izloči iz enovitega plačnega sistema javnih uslužbencev in se zanje ob plačnem sistemu javnih uslužbencev postavi poseben steber, ki bo upošteval vsaj nekaj od tega, kar je bilo omenjeno v tem prispevku, in vse tisto, kar dela policiste drugačne od javnih uslužbencev.