Ljudje ob Kolpi: Janko Barle

14.3.2024 | 09:30

Janko Barle

Mladi Janko Barle

Vodja nadškofovskega urada Barle

Janko Barle, duhovnik, zgodovinar, etnolog, botanik, glasbenik, pesnik in pisatelj, akademik
Rojen 12. marca 1869 v Budanjah (Vipavska dolina), umrl 18. februarja 1941 v Zagrebu

Ob Kolpi

»Svojo mladost preživel sem ob reki Kolpi. Srečna, lepa leta. Kolikokrat sem upiral svoje oko v one bistre, hitre valove, kateri so  drveli mimo mene in zrl v bistro dno ponosne reke. Male ribice švigale so sem ter tje. Vodne rastline majale so s svojim glavicami in razni kamenčeki spreminjali so se ob rumenem solncu v raznih barvah. Ob bregu pa je rasla zelena travica, šepetale so krhke jelše in starikave vrbe naklanjale so k vodi svoje dolge veje. Zapustil sem Kolpo, ali pozabil nisem onih srečnih dni, katere sem ob njej preživel.«

J. Barle

Janko se je rodil v učiteljski družini in tako v času odraščanja večkrat menjal kraj bivanja. Bela krajina se mu je (tudi glede napisanih del) najbolj vtisnila v spomin. Kolpe ni pozabil nikoli in iz Zagreba se je pogosto vračal v Belo krajino. Iz Budanj se je družina preselila v Podzemelj v Beli krajini leta 1872, še preden je Janko začel z osnovnošolskim izobraževanjem. V tukajšnji ljudski šoli je končal 4 razrede, gimnazijo pa je začel obiskovati v Novem mestu (1879-1884), nadaljeval pa v Karlovcu in Zagrebu (1884-1887). Po maturi se je odločil za bogoslovje v Zagrebu in leta 1892 je bil posvečen v duhovnika. Že kot otrok se je tudi glasbeno izobraževal, saj je bil oče Ivan Barle učitelj in tudi organist. V Novem mestu je imel odlično priložnost izpopolnjevanja pri Hudolinu Sattnerju, v Karlovcu pa je bil njegov glasbeni učitelj Fran Vilhar Kalski. V Zagrebu se je v glasbenem društvu Vijenac posvetil učenju igranja violine.

Eno leto je bil kaplan v slavonski Garešnici, nato pa je do smrti opravljal različne duhovniške službe v Zagrebu. Začel je kot katehet v zavodu za gluhoneme otroke in bil kmalu poklican na delo v nadškofijsko pisarno. Leta 1911 je postal nadškofov tajnik, 1916–38 je bil vodja nadškofijske pisarne in kanonik stolne cerkve. V javnem in kulturnem življenju je sodeloval kot član društva hrvaških pisateljev, bil predsednik cecilijanskega društva, podpredsednik hrvaškega glasbenega zavoda, odbornik Filharmonične družbe, leta 1921 pa je postal dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti.

Zgodaj je začel objavljati različne prispevke v aktualnih slovenskih in hrvaških glasilih: leposlovje v Dolenjskih novicah, Vertcu, Angeljčku, Domu in svetu, Slovanu, Ljubljanskem zvonu in Slovencu. Nato je izdal tudi knjigo Slike i uspomene sa sela (1900) in Moj put na Volajsko jezero (1910). Prva leta je v slovenske liste poročal o pomembnih hrvaških in srbskih knjižnih novostih in v letih 1897–1899 objavljal krajše črtice. Prevajal je tudi iz češčine. V Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko je 1893 do 1905 napisal vrsto zgodovinskih, v Domu in svetu (1892, 1899) in Ljudski mladini Slovenije (1889 - 1893) pa narodopisnih prispevkov. Od 1895 je pisal pretežno v hrvaške liste, posebno članke iz hrvaške cerkvene zgodovine. Kot glasbeni zgodovinar je raziskoval starejšo hrvaško in slovensko glasbo. Napisal je veliko razprav; med drugim o zborniku latinskih in hrvaških cerkvenih pesmi v 3 izdajah (Cithara octochorda), razpravi o Pavlinski pesmarici in o Antonu Foersterju. Pisal je tudi o Ipavcih in Nikoli Krajačiču. Dolga leta je bil urednik glasbene revije Sv. Cecilija in predsednik Cecilijinega društva. Velja za reformatorja hrvaške cerkvene glasbe. Pesmice in pripovedke, ki jih je zbral v Beli krajini je pozneje uporabil in objavil Karel Štrekelj v zbirki Slovenske narodne pesmi.

Nekatera dela Janka Barleta:

        Ženitovanjski običaji Belih Kranjcev, Letopis Matice slovenske, 1889, 64–87.

        Nekoliko črtic iz življenja starega Zelniča, 1892

        Pisanice iz Bele Krajine, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 3, 1893, 6, 233–240.

        Povjest župa i crkava zagrebačkih : 1 : Župa sv. Marka, Zagreb, 1896.

        Povjest župa i crkava zagrebačkih : 2 : Župa sv. Ivana u Novoj vesi, Zagreb, 1899.

        Slike i uspomene sa sela, Zagreb, 1900.

        Josip Juraj Strossmayer; O pedesetgodišnjici njegova biskupovanja, Dionička tiskara, Zagreb 1900.

        Zagrebački arcidjakonat : do god. 1642, Zagreb, 1903.

        Popis župa u Donjoj Slavoniji od g. 1660, Zagreb, 1907.

        Ranarnici i ljekarnici iz franjevačkog reda, Zagreb, 1907.

        Ipavci : prilog k zgodovini slovenske pesmi, Dom in svet, 22, 1909, 21–27, 63–70, 118–24; Šentjur, 2011 (reprint).

        Moj put na Volajsko jezero, Zagreb, 1910.

        Povijest turopoljskih župa, Zagreb, 1911.

        Nekoliko podataka o kugi god. 1739. i god. 1743.−1745., Zagreb, 1912.

        Pavlinska pjesmarica iz godine 1644, Zagreb, 1917.

        Prinosi slovenskim nazivima bilja I., Zagreb, 1936.

        Prinosi slovenskim nazivima bilja II., Zagreb, 1937.

Za slovensko naravoslovje in tudi sicer pa je njegovo najpomembnejše delo na slovenskem poimenovanju rastlin. Tu je opravil pionirsko delo, saj je nadaljeval tam, kjer sta končala Janez Vajkard Valvasor in Žiga Zois. Več desetletij je na terenu in v različnih zgodovinski virih zbiral rokopisne zdravilske in lekarniške knjige – in v hrvaškem zborniku (!) objavil abecedno urejen slovenski imenik rastlin. Skupno je zbral in uredil 3.000 poimenovanj. Njegovo gradivo je natančno lokalizirano (kdo in od kod poroča), ob imenih rastlin je zapisana njihova raba, pogosto tudi z njimi povezane pripovedi ali vraže in tudi recepti. Zbirka je dragocena z imenoslovnega, etnobotaničnega in etnomedicinskega vidika.

V začetku pisateljevanja se je Barle podpisoval tudi s psevdonimi: J. B., Barle J., Barlè Janko, Podgorec Janko, Komar Janko. Ko je odšel iz Bele krajine, je ohranil stike z otroškimi prijatelji. Posebno pomemben je bil v tem oziru Matija Totter – po domače Jandreč Matiček iz Gribelj. To je bil fant brez formalne izobrazbe (poskušal se je vpisati na gimnazijo, a ni imel finančnih možnosti), ki je po njegovem navodilu (do odhoda v Ameriko) pridno zbiral zanimivosti narodnih običajev ter jih pošiljal njemu in tudi sovaščanu etnologu dr. Niku Zupaniču – Švarskemu, ki sta jih tudi objavljala v različnih glasilih.

Poleg očeta Ivana, ki je kot učitelj in nadučitelj dvakrat služboval v Podzemlju in v vasi ter občini pustil odmeven pečat, je od devetih otrok potrebno omeniti vsaj še brata Konrada, ki je bil ravnatelj OŠ v Metliki. Oba sta za Belo krajino in tudi Slovenijo zelo pomembna: kot učitelja, ravnatelja, pisca, zbiratelja narodnega bogastva, sadjarja, čebelarja, glasbenika in narodna buditelja … Obema Belokranjci in Slovenci veliko dolgujemo.

Boris Grabrijan