Vrhunska letina bolj zdravih in obstojnih olj
Čeprav se danes v Istri s prireditvijo Oljka županov na Belvederju nad Izolo tudi uradno začenja letošnja oljkarska sezona in vsi vemo, da je oljka tipičen sredozemski sadež, pa po uveljavljeni strategiji zaščite kmetijskih pridelkov naša država ne sodi med mediteranske države. Takšna birokratska opredelitev povzroča slovenskim oljkarjem nemalo sivih las. Oljkarji se sicer veselijo letošnje po količini sicer očitno povprečne letine, ki pa bo po kakovosti nadpovprečna.
Večina istrskih oljkarjev si je ob koncu poletja oddahnila, saj nam jih je več zatrdilo, da bo kljub drugačnim poletnim opažanjem letošnji pridelek oljk po količini vsaj blizu povprečne letine. Da bodo imeli po količini povprečno letino, so denimo potrdili Franc Morgan z Grintovca nad Koprom, Vanja Dujc, ki ima oljčnik pri Mali Sevi nad Lucijo, in Gorazd Jereb, ki ima oljčnike pod Krkavčami nad dolino Dragonje. Danilo Markočič, ki ima oljčnike v Strunjanu, je ocenil, da bo pridelka za približno 70 odstotkov povprečne sezone, Boris Jenko, ki ima oljčnike predvsem na Srminu, pa zgolj 40 odstotkov.
Upoštevati je treba, da je bila lanska sezona zelo slaba, saj je imel Jenko lani samo šestodstotni delež povprečne pridelave olja, drugi oljkarji pa so imeli med četrtino ali največ tretjino običajnega pridelka. Oljkarji so veseli tudi zato, ker je ob izredni suši poleti kazalo, da pridelek že drugo leto zapored ne bo kaj prida, a ob začetku sezone obiranja oljk kaže, da bo pri večini vsaj tričetrtinska, pri mnogih celo povsem običajna letina. Nas je pa Viljanka Vesel, vodja koprskega Poskusnega centra za oljkarstvo Kmetijsko gozdarskega zavoda Slovenije iz Nove Gorice opozorila, da se tudi letos srečujejo z zelo različno rodnostjo posameznih oljčnikov.
Zakaj so boljša grenka in pikantna olja
Prvi podatki laboratorijskih analiz, ki jih izvaja edini akreditiran laboratorij za oljčno olje pri nas pri Inštitutu za oljkarstvo ZRS Koper, kažejo zelo visoke vsebnosti polifenolov. »To pomeni, da vsebujejo zelo veliko antioksidantov, da so ta oljčna olja bolj grenka in pikantna, torej bolj zdrava in tudi bolj obstojna. Očitno se oljčno drevo v taki suši bolj brani in muči, hkrati pridela več zdravilnih spojin. Po prvih ocenah pričakujemo, da gre za podobno vrhunsko letino, kot je bila leta 2003, ko so oljke prav tako trpele veliko sušo,« je dejala Milena Bučar Miklavčič, vodja omenjenega laboratorija. Opozorila je, da sta suša in poletna prepoved zalivanja in namakanja vseeno prizadeli letino.
Doslej so analizirali 134 oljnih vzorcev. Rezultati so pokazali, da je bil delež poškodovanih plodov zaradi napada oljčne muhe bistveno manjši kot v letu 2021. »Olja so zato letos senzorično zelo bogata, nekatera tudi z zelo visoko sadežnostjo. Uživamo lahko v aromah, ki spominjajo na mandelj, radič, artičoke, zeleni paradižnik, oljčne liste in različne vrste sadja. Opazili smo razlike v vsebnosti fenolnih spojin med namakanimi in nenamakanimi oljkami. Oljke, ki so utrpele močnejši sušni stres, imajo več fenolnih spojin, lahko pa so tudi neharmonična, če prevladuje trpkost in okus po lesu.« Bučar Miklavčič je dodala, da bodo nadaljevali akcijo brezplačnih analiz kislosti olja za vse tiste oljkarje, ki imajo oljčnike vpisane v register, pridelajo več kot 150 litrov oljčnega olja in podpišejo izjavo, da bodo pristojni upravni enoti prijavili letni pridelek najkasneje do 15. februarja 2023.
Ne vemo, koliko olja zares pridelamo
V Sloveniji namreč ne premoremo verodostojnih podatkov o pridelani količini oljčnega olja. Na ministrstvu za kmetijstvo so nam sicer posredovali, koliko pridelanega oljčnega olja je država registrirala lani, hkrati pa je dopisala še ocenjeni pridelek, ki je nekajkrat večji. Viljanka Vesel pa je pojasnila, da nobeden od podatkov, s katerim operira ministrstvo in jih pišemo v medijih, ni niti približno dovolj natančen. »Strokovne institucije in svet za oljkarstvo, ki je posvetovalni organ ministra za kmetijstvo, je že pred časom predlagal ministrstvu, da bi ravnali podobno, kot to počnejo na Hrvaškem, kjer država z 1,5 evra subvencionira vsak pridelani liter oljčnega olja. To po eni strani pomembno pomaga oljkarjem, predvsem pa dobi država veliko natančnejši podatek o pridelani količini olja. Ne vem, zakaj te pobude še niso uzakonili,« je dejala Viljanka Vesel.
Sandi Babič, lastnik oljarne Babič v Babičih nad Koprom, je povedal, da so letos začeli stiskati oljke že 18. septembra in da je v litru olja Abrami iz belice kar 1340 miligramov polifenolov, lahko bi rekli, da je to pravi eliksir. »Večini potrošnikov tako grenko in pikantno olje ni najbolj všeč, zato se mnogi oljkarji odločajo za kasnejše obiranje, ko količina polifenolov pade in je olje veliko bolj blago in kot mu pravijo – »harmonično«. Blažje olje tudi manj časa ohrani vse najboljše lastnosti,« opozarja oljar Sandi Babič.
»Olja so letos senzorično zelo bogata, nekatera tudi z zelo visoko sadežnostjo. Uživamo lahko v aromah, ki spominjajo na mandelj, radič, artičoke, zeleni paradižnik, oljčne liste in različne vrste sadja.«
Milena Bučar Miklavčič
Trije doslej najuspešnejši slovenski oljkarji, Vanja Dujc, Franc Morgan in Boris Jenko, so napovedali, da bodo oljke začeli pobirati čez teden dni in bodo imeli prvo olje nared sredi oktobra. Nihče pa ni hotel ali mogel povedati natančne cene. Glede na to, da se vsi njihovi stroški pridelave močno dražijo, od gnojil do stroškov stiskanja olja, energentov in delovne sile, je jasno, da bodo oblikovali v povprečju deset do 20 odstotkov višje cene. Celo oljkarji hrvaške Istre napovedujejo cene med 16 in 19 evrov za liter ekstra deviškega olja (v rinfuzi), je opozoril Sandi Babič.
Slovenski oljkarji ne morejo konkurirati sosedom
Slovenski oljkarji še naprej negodujejo zaradi odnosa države do njihove panoge. Čeprav ortofoto posnetki kažejo, da je na Primorskem 2526 hektarjev površin zasajenih z oljčniki, to je približno toliko, kot je nasadov jablan v vsej državi, pa panoga niti približno ne dosega take strokovne pozornosti kot večina drugega sadjarstva v državi. To se na prvem mestu kaže na področju zaščite pridelave, pri kateri so državo uvrstili v izključno celinski del Evrope.
Slovenski oljkarji ne smejo uporabljati določenih fitofarmacevtskih sredstev, ki jih brez večjih težav uporabljajo oljkarji v sosednjih sredozemskih državah. Posebej strog je nadzor nad tistimi, ki imajo ekološko pridelavo. Še posebej nenavadno je, da iste preparate smejo uporabljati pri različnih drugih kulturah (spinosat v preparatu Laser, na primer), le za oljke niso registrirani. »Kako naj potem konkuriramo Hrvatom in Italijanom, ki te preparate lahko uporabljajo, mi jih pa ne smemo. To že tako majhne in butične slovenske oljkarje potiska v še težji položaj. Očitno se državnim organom ne da opraviti vseh postopkov, da bi bili enakovredni konkurenci, hkrati pa država uvaža tako italijansko in hrvaško oljčno olje,« se jezita tako Boris Jenko kot Vanja Dujc.
Z ministrstva za kmetijstvo so nam odgovorili, da imajo oljkarji na voljo opazovalno napovedovalno službo za varstvo rastlin, ki pridelovalcem pomaga z nasveti. To službo so pred leti okrepili z dodatnimi strokovnjaki. Hkrati imajo na voljo smernice integriranega varstva rastlin, kjer imajo na enem mestu vse informacije o gojenju oljk. Namen smernic je, da s čim manjšo uporabo kemičnih sredstev in ob uporabi alternativnih metod zagotovijo varstvo rastlin. »Pesticidi so zadnja možnost, ki jo uporabimo samo tedaj, ko smo izvedli vse predhodne aktivnosti. Za zatiranje oljčne muhe je nabor aktivnih snovi primerljiv med omenjenimi državami,« so še odgovorili z ministrstva za kmetijstvo.
Pomoč občin
Edine prave pomoči se oljkarji veselijo od koprske in izolske občine, ki vsem udeležencem tekmovanja za županovo olje odkupita manjše količine olja, predvsem pa jim plačata udeležbo na uglednih mednarodnih ocenjevanjih olja, kar bi bil za majhne oljkarje sicer prevelik strošek in zato nedosegljiva priložnost ocenjevanja svojega truda za kakovost.
