Nadežda Petrović v Galeriji Božidar Jakac

9.5.2023 | 10:10

Resnik, 1904. Zbirka Narodni muzej Srbije, Beograd

Žetev, 1905. Zbirka Narodni muzej Srbije, Beograd

Katedrala Notre-Dame v Parizu, 1911. Zbirka Narodni muzej Srbije, Beograd

Vezirov most - Dušanov most, 1913. Zbirka Narodni muzej Srbije, Beograd

Avtoportret, 1907. Narodni muzej Srbije

V Galeriji Božidar Jakac bomo v petek, 12. maja 2023, ob 18. uri, odprli občasno razstavo Nadežda Petrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki. Razstava je nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane.

Kustos razstave je dr. Andrej Smrekar, muzejski svetnik Narodne galerije.

Razstava bo na ogled do 9. julija 2023.

O razstavi:

Razstava Nadežde Petrović in njenih slovenskih sopotnikov se osredotoča na zgodnje obdobje razvoja moderne umetnosti v Srednji in jugovzhodni Evropi. Nadežda Petrović je bila vsestranska osebnost, ki se je ukvarjala s slikarstvom, umetnostno kritiko, fotografijo, pedagoškim delom, žensko emancipacijo ter političnimi in nacionalnimi vprašanji; bila je torej aktivno vpeta v družbene in umetniške procese začetka 20. stoletja, z namenom, s svojim nenehnim bojem za napredek družbe in človeštva pa je želela nanje tudi neposredno vplivati. Poleg tega je bila ena redkih umetnic, ki je v obdobju 1900-1915 aktivno delovala na širšem evropskem umetniškem prizorišču. Razstava v Galeriji Božidar Jakac – Muzeju moderne in sodobne umetnosti njen bogat opus predstavlja v dialogu z njenimi slovenskimi kolegi, sopotniki in sodobniki, osrednjimi osebnostmi slovenskega impresionizma.

Nadežda Petrović je bila ena ključnih osebnosti zgodnjega modernizma, tako v Srbiji kot na širšem območju jugovzhodne Evrope, ki je bila takrat razdeljena med različne državne tvorbe, avstro-ogrski in otomanski imperij ter samostojne državice Srbijo in Črno Goro. Umetnica je bila v obdobju, ki je vodilo do prve svetovne vojne, glasna podpornica ideje združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. Pri tem je imela sogovornike in somišljenike tudi v generaciji umetnikov, ki jih danes poznamo kot slovenske impresioniste. V svoji ustvarjalni praksi se je navezovala na različne sloge in gibanja tistega časa; sprva je delovala v duhu akademskega realizma, nato impresionizma, kasneje pa je v njenih delih moč zaznati sledi fauvizma in nemškega ekspresionizma. V njenem delu je moč slediti razvojni liniji od münchenskega obdobja, ko je upodabljala domače pokrajine in ljudi, impresionističnih epizod in narativno nacionalnih motivov, pa vse do del, ki so nastala v Parizu, ko je s prevlado likovnega nad ideološkimi vsebinami dosegla vrh lastne slikarske prakse.

Leta 1898 se je preselila v München, kjer je skupaj z Ivanom Groharjem, Matijo Jamo in Rihardom Jakopičem študirala na zasebni umetniški šoli Antona Ažbeta, ki je bila takrat pomemben center nove ustvarjalnosti. Pri Ažbetu so namreč študirali tudi pomembni pionirji modernizma, kot sta Alexej von Jawlensky in Wassily Kandinsky. V zrelo umetniško obdobje je stopila okoli leta 1900, ko je začela aktivno razstavljati v lokalnem in mednarodnem prostoru. Ena od pomembnejših razstav, na kateri so sodelovali tudi slovenski impresionisti, je bila Prva jugoslovanska umetniška razstava v Beogradu (1904), ki je predstavila umetniške tendence umetnikov iz tega predela Evrope, na katere so vplivale živahne pobude pomembnih centrov moči tistega časa, kot so Pariz, München in Dunaj. Med Nadeždo Petrović in omenjenimi slovenskimi umetniki pa se niso spletle zgolj profesionalne, ampak tudi pristne prijateljske vezi, saj so skupaj orali ledino moderne umetnosti na prostoru Srednje Evrope in zahodnega Balkana. Tako kot dandanes, so mnogi umetniki tudi v začetku 20. stoletja delovali izrazito mednarodno in tako presegali nacionalne kulturne okvire, ki so jih v kasnejših obdobjih tako zelo definirali, saj so njihova dela postala del posamičnih nacionalnih in kulturnih identitet. Takšna je bila tudi Nadežda Petrović, kakor tudi njeni slovenski sopotniki, ki je – če uporabimo danes priljubljeno frazo – razmišljala globalno in delovala lokalno.

Na razstavi je predstavljenih 94 slikarskih del Nadežde Petrović, ki so dialoško postavljena ob bok 30 slikam slovenskih umetnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Dela na razstavi prihajajo iz različnih muzejev in zbirk: Narodni muzej Srbije, Muzej savremene umetnosti (Beograd), Umetnička galerija Nadežda Petrović (Čačak), Spomen zbirka Pavla Beljanskog, Galerija Matice srbske (Novi Sad),  Narodna galerija,  Moderna Galerija, Muzej in galerije mesta Ljubljana, Narodni muzej (Ljubljana), Umetniška zbirka Krke, tovarne zdravil d.d. (Novo mesto).

Potujoča razstava se je začela v Narodnem muzeju Srbije v Beogradu, druga postaja je pričujoča razstava v Galeriji Božidar Jakac, nato pa nadaljuje pot v Muzej savremene umjetnosti RS v Banjaluki, Umetničko galerijo Nadežda Petrović v Čačku in Galerijo savremene umetnosti v Nišu (v sodelovanju z likovno kolonijo Sićevo).

Razstava Nadežda Petrović: Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki je nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane.

Razstava je na ogled do 9. julija 2023.

Nadežda Petrović (1873-1915) se je rodila v Čačku v Kneževini Srbiji. Leta 1884 se je z družino preselila v Beograd, kjer je odkrila interes in talent za likovno umetnost, zato jo je kasneje poučeval slikar Đorđe Krstić. Hkrati je obiskovala žensko višjo šolo, kjer je leta 1891 tudi diplomirala. Leta 1893 je postala učiteljica umetnosti, kasneje pa je poučevala na ženski univerzi v Beogradu. Leta 1898 je dobila štipendijo srbskega ministrstva za izobraževanje za študij umetnosti na zasebni šoli Antona Ažbeta v Münchnu, kjer je ostala do leta 1902. V Ažbetovi šoli je spoznala slikarje, kot so Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama, Milan Milovanović, Kosta Milićević in Borivoj Stevanović, hkrati pa je srečevala tudi nekatere pionirje moderne umetnosti, kot so Wassily Kandinsky, Alexej von Jawlensky, Paul Klee in Julius Exter, pri katerem se je izpopolnjevala v obdobju 1901-1903, ko je v svoje slikarstvo privzela vplive porajajočega se nemškega ekspresionizma.

Leta 1900 je v Beogradu odprla svojo prvo samostojno razstavo, ki je povzročila veliko razburjenja in negativnih kritik na račun njenega modernega umetniškega sloga. Poleg umetniške dejavnosti se udejstvovala v kulturnem življenju in pisala besedila o razstavah, kulturnih dogodkih, politiki, družbi in modi in nasploh poskušala promovirati progresivne vrednote v relativno tradicionalni družbi. Med drugim je sodelovala pri organizaciji Prve jugoslovanske umetniške razstave v Beogradu (1904), ustanovila je Umetniško društvo Lada (1904) in soorganizirala Prvo jugoslovansko umetniško kolonijo v Sićevu (1905). Bila je soustanoviteljica Kroga srbskih sester (1903), humanitarne organizacije za pomoč Srbom na Kosovu in v Makedoniji, ki sta bila v tem času del otomanskega imperija. Prav tako se je politično udejstvovala, ko je avstro-ogrska država leta 1908 enostransko anektirala ozemlje Bosne in Hercegovine. Kljub nenehni družbenopolitični aktivnosti se je leta 1904 preselila v družinsko hišo v beograjskem predmestju Resnik in se posvetila predvsem slikarstvu.

Leta 1910 je samostojno razstavljala v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, nato pa je prejela štipendijo za izpopolnjevanje v Parizu, kjer je delovala v ateljeju kiparja Ivana Meštrovića, s katerim sta se poznala še iz študijskih let v Münchnu. Leta 1911 je razstavljala na jesenskem salonu v Parizu in v paviljonu Kraljevine Srbije na Mednarodni umetniški razstavi v Rimu. Po vrnitvi iz Pariza je v Beogradu ustanovila zasebno slikarsko šolo, da bi spodbudila razvoj moderne umetnosti v domovini. Po izbruhu prve balkanske vojne leta 1912 se je prostovoljno prijavila v vojsko in postala medicinska sestra, medtem ko se je v vojnem času ukvarjala tudi s fotografijo in beležila vojne grozote. Ob izbruhu prve svetovne vojne, ko je Avtro-Ogrska napadla Srbijo je ponovno delovala kot medicinska sestra v zaledju fronte, kjer se je okužila s tifusom in 3. aprila 1915 za posledicami bolezni umrla v bolnišnici v Valjevu.

Galerija Božidar Jakac

Galerija