(Foto)komentar: Po napadu volkov in pokolu ogroženih ovc - škoda vsestranska

18.5.2023 | 13:50

Vedno, ko rejne živali doživijo napad zveri, je to za kmeta hud, boleč trenutek, saj pred seboj vidi trpljenje živali, za katere je skrbel, in seveda materialno škodo ter izničeno selekcijsko delo, za katerega se je trudilo več generacij. Pri napadu volka ali kar volčjega tropa na drobnico pa je situacija toliko hujša, saj običajno obleži veliko število živali, ki se jih zveri po usmrtitvi niti ne dotaknejo več. Za hrano bi volku zadostovala že ena ovca ali koza, a lovski nagon ga žene dalje, da mori, dokler sam ne obnemore. V tem pogledu je napad rjavega medveda nekako ''razumnejši'', saj praviloma ne mori prekomerno in ostane pretežno v okviru svojih prehranskih potreb.

Ob prvomajskih praznikih je rejec manjšega tropa JSR ovc iz belokranjskih Adlešičev v dveh nočeh opazil napad zveri (požrta jagnjeta), a se je takrat posumilo na šakale, ki jih ljudje pogosto opazijo v bližini vasi. Že 4. maja zgodaj zjutraj pa je k hiši lovca v Gorenjcih pri Adlešičih pribežal del tropa belokranjskih pramenk, ki je bil na pašniku dobrega pol kilometra stran. Lovec je takoj opazil, da so živali prestrašene in iščejo zavetje pod lučjo, tudi na verandi hiše. Očitno je bilo, da so živali oklane, saj je bilo takoj povsod veliko krvi. Reagiral je razumno in nekajkrat ustrelil v zrak, da bi tako odgnal napadalce, nato pa poklical lastnika.

Iskanje ovc, ki so se razbežale v različne smeri, je trajalo ves dan in tudi še prihodnje dni. Družini je pomagalo tudi več sosedov, a vseh živali v razgibanem in zaraščajočem kraškem svetu ni bilo mogoče najti. Mrtve živali so bile najdene v krogu 800 m od kraja pobega, žive pa tudi več kot 1,5 km. Kraj napada so si ogledali tako kriminalisti kot izvedenci za zveri Zavoda za gozdove Slovenije in poklicni lovci, ki so bili enotnega mnenja, da gre za volka, saj so bile poleg tipičnih poškodb na živalih najdeni tudi odtisi šap. Odvzeti so bili tudi vzorci tkiva in pričakovati je, da bo analiza DNK to tudi dodatno potrdila. Izplen okrutnega pokola na pašniku nedolžnih ovc: ubitih 9 živali, v hlevu poginile še 2 ranjeni ovci, veterinar odredil evtanazijo 3 ovc, na zdravljenju v hlevu je 10 ovc, katerih usoda je negotova, 14 plemenskih živali (med njimi vrhunski oven) je po štirinajstih dneh še vedno pogrešanih in upanja, da bi jih lahko našli, ni več. Uničen je precejšen del elektro ograje, saj je trop 79 ovc v času pregona podrl osem žično, 106 cm visoko elektro ograjo. Napaden je bil trop, ki predstavlja gensko banko v živem in se je pasel dobrih 100 m stran od državne (ob konicah zelo prometne) ceste in na obeh straneh ceste so kmetije - le 200 m stran.

Belokranjske pramenke, ki so naša najbolj ogrožena pasma ovc, so bile pred dvema in pol desetletji s velikimi napori ohranjene pred izumrtjem. To veliko bogastvo zaradi svoje specifične prilagoditve okolju, kjer jo ohranjamo, pa s tem še ni dokončno rešeno. V letu 2022 je po podatkih Biotehniške fakultete kotilo 519 plemenic te pasme. Lahko rečemo kar v svetovnem merilu, saj BP redimo v 24 tropih v Beli krajini, dva tropa sta na Goriškem in še dva na območju osrednje slovenske regije. Drugje te unikatne pasme ovc ni. Ta trenutek se je populacija te ogrožene pasme zmanjšala za (vsaj) 38 plemenskih živali – ki so bile vse visoko breje (kotitve pričakovane v drugi polovici maja). V tem času se je že opazilo zvrgavanje preganjanih ovc, za nameček pa jih napadajo še krokarji. Po statističnih podatkih povprečen trop belokranjskih pramenk šteje 32 plemenskih živali, torej smo za ohranjanje biotske raznovrstnosti velikih zveri prispevali en cel trop pasme, ki ji grozi izumrtje. Populacijam, ki štejejo manj kot 1.000 živali, namreč grozi bližnje izumrtje, saj so zelo ranljive.

Ekološko kmetijo Vučji ogrizek, ki redi tudi te živali, vodi mladi prevzemnik – edini v krajevni skupnosti Adlešiči, ki šteje nekaj manj kot 300 gospodinjstev. Kmetija je tudi edina v tem okolju, ki ima dva kmečka zavarovanca, ki sta oba pred leti zapustila varno mestno udobje za izziv življenja in dela v demografsko ogroženem območju s težjimi obdelovalnimi pogoji. Da je potrebno ohraniti bogastvo raznovrstnosti prostoživečih živali in rastlin, tukaj nihče ne dvomi, da pa je nujno ohraniti tudi še bolj ogrožene rejne pasme in v primeru neizogibnih izgub ustrezno nadomestiti škodo, pa prav tako ne bi smelo biti dileme. Ali pač?

Prihodki kmetije se bodo s to škodo precej zmanjšali. Finančna škoda bo le težko ustrezno povrnjena (izginule živali niso nikogaršnja odgovornost, več delovnih dni porabljenih za iskanje živali in urejanje problema je strošek rejca). Najhujše pa so posledice takšnega dogodka: sicer lahko vodljiv trop, ki je običajno ob premikih neproblematično prehodil 10 km po državni cesti v spremstvu rejca in psov, je sedaj prestrašen in neobvladljiv, kmečka družina pa ob pogledu na številne poklane in poškodovane živali tudi ne more ostati ravnodušna. Veliko je odvisno tudi od nadaljnjih postopkov – odnosa odgovornih in pravične odškodnine. Ob tem pa vzbuja dodatno skrb lanskoletna odločitev pristojnega ministrstva, da zniža doslej veljavne odškodnine za drobnico. Večina stvari v naših družbi se je zadnjih dvajsetih letih podražila, po mnenju nekaterih pa naj bi se drobnica pocenila (?). Pravih informacij, kako so prišli do tako čudne ugotovitve, pa ni. O tem so se na ministrstvih (MNVP in MKGP) sicer pripravljeni pogajati, le časa za to v zadnjem letu dni še niso našli. Izplačila odškodnin – ko do njih vendarle pride, pa včasih zamujajo celo leto dni. Seveda naj bi bila potrpežljivost kmetov samoumevna, a prag sprejemljive tolerance za številne nabrane probleme na slovenskem podeželju je mogoče dosežen.

Storilec/storilci zadnjega pokola pa še vedno prežijo tam nekje na gozdnem robu in …

Volk je bil posnet nedaleč od mesta, kjer je napadel drobnico, v Gribljah pa je par volkov sredi belega dne poskušal na pašniku upleniti govedo

Boris Grabrijan