V soboto, 23. listopada (oktobra) 2021 je hrvaški Večernji list (v prilogi Obzor) objavil daljši intervju novinarja Denisa Romca z nekdanjim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom. Intervju je opremljen z velikim naslovom “Milan Kučan” in z dvema podnaslovoma:
- “Bivši slovenski predsednik govori o situaciji v regiji, Evropi, o vojnah, ki se lahko zgodijo …”
- “Sedanje razprave o suverenosti znotraj EU spominjajo na razprave pred razpadom bivše Jugoslavije.”
Pozornost zbujata dva poudarka: “vojne, ki se lahko zgodijo” in “razpad bivše Jugoslavije”. Glede na to, da je Jugoslavija razpadla v vojni, ki je trajala približno pet let, bi lahko sklepali, da se intervju ukvarja predvsem z vojno. Predvsem gre za eksplozivni Balkan, kjer “so se konflikti ohranili v latentnem stanju” (“konflikti znotraj Bosne in Hercegovine, konflikti med Srbijo in Kosovim, med Severno Makedonijo in Bolgarijo”), vendar lahko “preidejo v akutno stanje”. Ob tem se Kučan spominja svoje politične mladosti, ko je poslušal opozorilo, da je na Balkanu “od besed do bodala zelo majhen korak” (od riječi do kame jako mali korak).
Kučan se prikloni kolesarskim protestom
Pisec teh vrstic prihaja iz generacije, ki je leta 1991 doživela kratko vojno z razmeroma majhnim številom smrtnih žrtev, po njej pa trideset let miroljubne politike, diplomatskih, gospodarskih in kulturnih dosežkov. Domnevam, da današnja digitalna mladina – večinoma – ni posebej motivirana svojih izkušenj in interesov oblikovati na ozadju problemov, o katerih govori Kučan. V intervjuju beremo predvsem o razpadu Jugoslavije (ki po Kučanu ni razpadla zaradi konca hladne vojne in komunizma, ampak zato, ker ji ni uspelo “osvežiti svojih vrednotnih temeljev” in zaradi pomanjkanja solidarnosti), ki da je kriv za vse (naše) aktualne težave; o neodgovornosti Evropske unije (ker noče sprejeti v članstvo držav Zahodnega Balkana), o agresivnosti Višegrajske skupine, o nehvaležnosti Poljske in Madžarske … Intervju za hrvaški časopis pa je bil po vsem videzu tudi priložnost za obračun z aktualno slovensko vlado. Za to, kar se danes dogaja v Sloveniji, pravi Kučan, pravzaprav ni racionalnih razlogov:
Gre za posledice vladavine aktualne vlade, katere predsednik je za svoj cilj proglasil postavitev druge republike, s čimer je mišljeno rušenje aktualne ustave z ambicijo ustvarjanja avtokratske demokracije iliberalnega tipa.[1]
Bivši predsednik je prepričan, da Slovenci ne bodo mirno sprejeli “protievropske politike”, kot se pojavlja na Poljskem, nato se prikloni “kolesarskim” protestom:
V trenutku, ko je oblast petkove biciklistične protestnike proglasila za fašiste in ko je oblast zavračala dialog s protestniki, sem smatral, da se moram solidarizirati s protestniki.[2]
Kučanovi sodobniki se spominjamo, da je (bil) položaj ravno obraten: oznako fašizem/fašisti so za vlado Janeza Janše na debelo uporabljali predvsem petkovi, pozneje še sredini protestniki. Zgodba Ujemite tatu!
Jugoslovanska vojna, ki je izbruhnila zaradi slepe zaverovanosti jugoslovanskih komunistov, da bo kljub padcu berlinskega zidu mogoče ohraniti enopartijski sistem in samoupravljanje, zadušiti nacionalno dostojanstvo in identiteto … je bila prva in domnevno zadnja vojna moje generacije. Kdor ima kakršne koli pomisleke glede pravičnosti slovenske osamosvojitve, naj si ogleda jugoslovanske bankovce iz leta 1993, ko je bil v Sloveniji mir, vsepovsod po Jugoslaviji pa so bodala prehitevala besede.
Vojna naše generacije
Pred nekaj dnevi sva s prijateljem govorila o sodobnih dramatičnih pojavih: o epidemiji, Afganistanu, migrantih, podnebnih spremembah, o sovraštvu in nestrpnosti med ljudmi, o demonstracijah in spopadih s policijo … Na koncu je prijatelj rekel: To je vojna naše generacije!
Primerjave so običajno nenatančne in sporne. A pri tem pa imata bosansko (nekdanje avstro-ogrsko, potem jugoslovansko) mesto Sarajevo in kitajsko mesto Vuhan vendarle nekaj skupnega. V Sarajevu se je začela prva, v Vuhanu pa najnovejša svetovna vojna. Vojne se začnejo z naključnimi, na prvi pogled nepomembnimi, tako rekoč neznatnimi dogodki. 28. junija 1914 je srbski gorečnež v Sarajevu ustrelil avstro-ogrskega, tedaj tudi našega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, atentat pa se je menda posrečil zaradi nesposobnega šoferja, ki mu je pri zaviranju “crknil” motor (avstrijskega kabrioleta znamke Gräf & Stift) natanko na mestu, kjer je stal Gavrilo Princip. O dogodkih, ki so se zgodili v Vuhanu (mestu z 11 milijoni prebivalcev) decembra 2019, seveda ni tako natančnih poročil. Vuhanski uradniki so poskušali prikriti informacijo o izbruhu nove bolezni. Osem zdravnikov, ki so zaradi tega izrazili zaskrbljenost, je dobilo ukor. Kitajske oblasti so obvestile javnost šele 20. januarja 2020, februarja tega leta pa se je prikazovanja dejanskega stanja lotila pravnica in novinarka Čang Čan. Posnela je 122 prispevkov za YouTube, nakar so ji prisodili štiriletno zaporno kazen zaradi “zapletanja v prepire in povzročanja težav”. Poročala je, da so bile razmere v Vuhanu 1. februarja videti “neresnične” in da v mestu “ni bilo žive duše”. Snemanje kaotičnega dogajanja v bolnišnicah so ji kmalu prepovedali. Medtem ko naj bi med prvo svetovno vojno umrlo okrog 15 do 20 milijonov (med katerimi je bilo okrog 30.000 Slovencev), je zaradi covida doslej umrlo 5 milijonov ljudi, samo v Sloveniji jih je več kot 5 tisoč.
Tudi pritisk migrantov in beguncev na evropske in ameriške meje, večinoma na meje krščanskega Zahoda – pojav, ki je značilen za vojne – se je začel relativno nedolžno: s papeževim blagoslovom poleti 2013 v Lampedusi. Nadaljeval se je dve leti pozneje z dobrodošlico Angele Merkel milijonu priseljencev. Danes gledamo panične in histerične prizore z letališča v Kabulu, mučne prizore prodiranja množic iz Sirije in Afganistana proti Turčiji in Grčiji; gnečo in fizične spopade na belorusko-poljski meji; naval na mehiško-ameriški meji … Poleg strahu pred vdorom barbarov zapira evropske in ameriške meje še epidemija. Povsod je govor o tisočih bojevitih mladih moških, o nosečih ženskah in lačnih otrokih; ponekod gre za stotisoče, kdaj pa kdaj za milijone. 281 milijonov ljudi živi v deželah, ki niso dežele njihovega rojstva. Leta 2020 jih je bilo 128 milijonov več kot leta 1990 in trikrat več kot leta 1970. Politiki in filozofi si postavljajo vprašanje, kam se bo preselilo prebivalstvo prenaseljene Kitajske, nekateri upajo, da ga bo zaustavila Rusija. Pred našimi očmi razpada Bosna in Hercegovina, ki je komaj preživela jugoslovansko krizo leta 1995; še hujši, čeprav bolj kulturni so spopadi med zahodno in vzhodno Evropo, med Brusljem, Varšavo in Budimpešto. Tupatam nas obide grešna misel, da so Britanci s tem, ko so odšli iz EU, vedeli, kaj delajo.
Vojne se pogosto začnejo s hujskanjem zoper določene narode in osebnosti. Hujskanje se izraža z izjavami, kot npr.: S “temi ljudmi” ne bomo nikoli sodelovali, z njimi se ne bomo pogovarjali; pogovarjali pa se ne bomo niti s tistimi, ki se s “temi ljudmi” pogovarjajo! Takšnim izjavam – v premišljenem pričakovanju, da se bo kaj že prijelo – pogosto sledijo obrekovanja in zmerjanja, oznake kot fašizem, diktatura in celo totalitarizem.
Nevljudnosti in nesramnosti seveda niso omejene na Slovenijo. Bojevite izjave in to v zvezi z vojaškimi poveljniki in ministri za obrambo se pojavljajo tudi v sosednji Hrvaški, kjer se – v nasprotju s slovenskima kolegoma – z vsemi mogočimi imeni in vzdevki obkladata predsednik republike Milanović in predsednik vlade Plenković. Milanović imenuje vladajočo HDZ nacistična stranka, obrambnega ministra ogorek (“opušak”), očeta zunanjega ministra komunajzar (“komunjara”); Plenković pravi, da je Milanović brutalno in primitivno žaljiv, da uporablja pocestni jezik, da je človek brez značaja; obrambni minister Banožić pa namiguje, da gre pri Milanoviću za psihiatrični problem.
Bivši slovenski predsednik je ugotovil nekaj podobnosti med hrvaško in slovensko vlado, vendar je po vsem videzu bolj na hrvaški kot slovenski strani. Kot bivši slovenski predsednik bi vseeno lahko držal s svojimi rojaki. Glavni problem pa ni Kučanovo domoljubje, ampak njegova politična domišljija, v kateri je v ospredju stavek: od besed do bodala je majhen korak.
dr. Dimitrij Rupel
[1] Denis Romac, “Milan Kučan”, Večernji list, sobota, 23. oktobra 2021.
[2] Prav tam, str. 38.