ZAupanje: samo Za pomeni Za
Anže se ne more odločiti. Brez težav je vodil zunanje ministrstvo, krmaril med Brusljem in Budimpešto, vse mu je bilo jasno, ne ve pa, kako bo glasoval na referendumu, ki ga je njegova stranka nastavila novi oblasti. Pravi, da bo počakal na javna soočanja, poslušal ene in druge argumente, jih pretehtal in se šele potem zares odločil. Saj vprašanje je res zahtevno, pitijsko. Na eni strani Ksenija Horvat, Igor Bergant, Marcel Štefančič, Sašo Hribar in Boris A. Novak, na drugi Rosvita Pesek, Vida Petrovčič, Igor Pirkovič, Jože Možina in Slavko Kmetič.
Prvi vabijo s profesionalnostjo, drugi s pravico neplačevanja naročnine. Prvi so spisali nov zakon, drugi so spisali referendumsko vprašanje: »Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 14. julija 2022?« Jasno in natančno.
Drugo vprašanje je vredno TV-kviza.
»Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah o dolgotrajni oskrbi, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 21. julija 2022?«
Kako naj se strinjamo, da se ukine zakon o dolgotrajni oskrbi, saj je dolgotrajna oskrba eden najbolj perečih problemov naše družbe. Že res, ampak zakon ni uresničljiv, finančni viri niso zagotovljeni in še slabo je zapisan. To so izgovori, samo da bi se izognili reševanju problema, ki mu niste kos. In še za najbolj pomoči potrebne vam ni mar!
Kako naj bom za, če sem pa proti? In kako naj bom proti, če sem za? Razumi, kdor zmore.
Tretje vprašanje je še za partnerje prezahtevno.
»Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah zakona o Vladi Republike Slovenije, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 22. junija 2022?«
Nova Slovenija se, da se vidi, kako so neodvisni, ne bo pridružila esdeesovim soborcem, čeprav je tudi ona proti bohotenju birokracije. Dvajset ministrstev je za Slovenijo absolutno preveč in predrago, verjamejo pa, da velja novi vladi prepustiti pravico, da se sama odloča, kako se bo organizirala. Saj bo tudi sama pobirala sadeže svojih modrih ali zaletavih odločitev. Pokončno, ni kaj.
Novembra ali pa decembra bomo, če se bomo seveda odzvali vabilu državne izpitne (!) komisije, pred zahtevnimi odločitvami. Anže Logar, ki še zase ne ve, nam ne bo pomagal. Anže Zevnik in Aljoša Ternovšek, ki kadar gre v finalu popularnega kviza zares, rada malo prišepneta, tudi ne.
Parole, s katerimi nas bodo predlagatelji vseh treh referendumov pozivali na volišča, so zavajajoče: proti politizaciji RTV, proti ukinitvi dolgotrajne oskrbe, proti bohotenju birokracije.
Zvesti volivci bodo brez predhodnega informativnega tečaja prima vista sledili napotku in glasovali po svoji vesti.
Oni drugi bodo tudi brez poživitvenega odmerka razumeli, da vprašanja sploh niso relevantna, da v resnici ne gre za politizacijo, dolgotrajno oskrbo ali birokratizacijo in da enigmatično moraliziranje in sprenevedanje le prekriva preprost poskus popravnega izpita, ki so ga volivci 24. aprila že opravili.
Za bo glas za upanje, da ga spomladi nismo polomili, da je Svoboda še vredna zaupanja in da zaupamo Robertu Golobu, Urški Klakočar Zupančič, Danijelu Bešiču Loredanu,Tatjani Bobnarjevi in Luki Mescu, bolj kot Janezu Janši, Branku Grimsu, Alenki Jerajevi in Žanu Mahniču ter, ne sprenevedajmo se, Anžetu Logarju.
Ker samo Za pomeni Za.
