Nameraval je igrati še eno sezono, a še pred začetkom priprav je s strani vodstva kluba dobil sporočilo, da nanj ne računajo več. Čeprav je bilo zaradi tega, predvsem s strani navijačev, nekaj vroče krvi, so se zadeve umirile. Ljubljenec ljubljanskih navijačev, ki ni razmišljal o poslovilni tekmi, je zadovoljen tudi z načrtovano slovesnostjo.
Do konca vaše igralske kariere kariere je prišlo na nekoliko nenavaden način, saj ste bili pripravljeni igrati še eno sezono.
Spomladi smo bili ustno dogovorjeni, da še za eno leto podaljšam kariero, vendar potem iz tega ni bilo nič, čeprav smo bili dogovorjeni, da bi na priprave prišel teden dni za drugimi. Nekaj dni pred rojstnim dnevom me je poklical direktor Anže Ulčar, s katerim sva imela daljši pogovor, trikrat sva se dobila s predsednikom Miho Butaro, s strani trenerja Mitje Šivica pa ni bilo nobenega stika. Ko sem izvedel, da dogovor po koncu sezone ne velja, sem ga klical sam, vendar ni bilo nobenega odgovora.
Zaradi tega ste ostali brez igranja v ligi prvakov, kar je ena redkih stvari, ki vam bo manjkala v karieri, bo pa zato v nedeljo za vas poseben dan. Po Tomažu Vnuku boste šele drugi ljubljanski hokejist, ki bo imel dres s svojo številko pod stropom Tivolija.
Žal mi je, da ne bom nikoli igral v ligi prvakov, kajti na klubski ravni tako kakovostnega tekmovanja v Sloveniji še ni bilo. Po drugi strani pa je zelo velika čast, da bodo dvignili moj dres ob bok Tomažu Vnuku, ampak mislim, da bi si pred mano to zaslužil še kdo drug. Upam, da se bo to v prihodnosti spremenilo, kajti za Olimpijo je igralo veliko odličnih hokejistov. Eden teh je zagotovo Igor Beribak, ki še vedno deluje v klubu.
Kako pa spominjate svojih začetkov in prvih korakov v članski ekipi?
Začel sem pri štirih, petih letih in spomnim sem, da smo drsali v srednji tretjini med lesenimi stoli. Tisti, ki je to osvojil, se je preselil v drugo tretjino in tam drsal gor in dol. Na koncu smo vedno še malo igrali. Gol so bila odprta vrata na 'bandi' in če si želel doseči zadetek, si moral plošček dvigniti, drugače ga ni bilo. Da, je bilo kar zanimivo, tako kot tudi moj prihod v člansko ekipo. V njej so bila takrat sama znana imena, veliko je bilo tudi starejših igralcev. Če si želel kaj povedati, si moral najprej skorajda dvigniti roko. To so bili drugi časi, več je bilo gledalcev, dvorane so bile polne in ne vem, kdaj se bo to spet ponovilo.
V svoji dolgoletni karieri ste igrali s številnimi hokejisti. Od koga ste se največ naučili?
Prvi, ki mi v tem trenutku pade na pamet, je Todd Elik, ki je bil velik človek in odličen hokejist, sploh pri letih, v katerih je igral za Olimpijo. Praktično mu nihče od nasprotnikov ni mogel nič, plošček je lahko vozil po celotnem igrišču. Do njegovega prihoda je recimo Brendan Yarema dosegel le en zadetek, potem pa jih je zabil več kot dvajset. V zadnjem obdobju je izstopal John Hughes in je bil eden najboljših tujcev, kar jih je bilo v klubu. Od slovenskih igralcev so to zagotovo Igor Beribak, Tomaž Vnuk, Ivo Jan, Dejan Kontrec, Nik Zupančič...
Kdo izmed trenerjev pa je na vas naredil največji vtis?
Vsakdo, ki me je treniral v mlajših selekcijah, je pripomogel, da sem lahko igral toliko časa. Kar se članskega hokeja tiče, me je veliko naučil, ne samo hokeja, pač pa tudi stvari izven njega, Hannu Järvenpää. Potem sta tu še Mark Posma in Raimo Summanen, ki je imel težave s komunikacijo, vendar je bil velik strokovnjak. Na treningih smo delali stvari, ki jih nisem nikoli prej in sem se naučil marsičesa novega. Kar se reprezentance tiče, sem vedno rad treniral pod taktirko Matjaža Kopitarja, podobno velja tudi za Matjaža Seklja, če pa sem koga pozabil, se opravičujem, ker jih je bilo zares veliko.
V tujini ste igrali le eno sezono. Vam je žal, da niste bili tam dlje časa?
Moram reči, da mi je ta sezona v Fehervarju ostala v lepem spominu, vse je bilo zelo dobro urejeno, bi bilo pa zanimivo videti, kako je to v drugih, večjih in bogatejših klubih. Najbližje odhodu v tujino sem bil pred tem po sezoni 2011/12, ko si je Järvenpää želel mojega prihoda, očitno pa ne tudi drugi, saj finančna ponudba ni bila prava. Imel sem tudi ponudbe iz Italije in Danske, vendar se je v Sloveniji igral boljši hokej, saj smo nastopali v ligi EBEL, zato ni bilo razloga za odhod.
Veliko slovenskih hokejistov že zelo zgodaj, še v najstniških letih odhaja v tuje klube. Kaj bi jim svetovali: naj si prostor izborijo doma ali izkoristijo priložnost in gredo ven?
Dobro vprašanje, ampak težak odgovor. Mislim, da je v odstotkih 50:50. V Sloveniji imamo v tem trenutku dobre pogoje, da se mlad igralec lahko dokaže tudi doma. Jesenice igrajo v alpski ligi, v kateri imajo dobro priložnost, da se izkažejo, Olimpija je v ligi ICEHL, bi bil pa vesel, če bi tudi Jeseničani igrali v njej, kar bi bilo za slovenski hokej še boljše. Po drugi strani pa je takole: če greš pri 15, 16 ali 18 letih v tujino, boš imel več priložnosti, da boš uspel. Kajti če si tam dober, boš prej dobil priložnost recimo na Švedskem kot če boš tu nadaljeval kariero in to ne glede na to, kako uspešno boš igral v alpski ligi ali ligi ICEHL. Tako je to pač stvar posameznika, kako se v teh rosnih letih počuti, koliko je zrel za to in koliko to omogočajo finance staršev. Če vse to ima, naj poskusi, zlasti Salzburg ima zelo dobro urejeno akademijo.
Če se na kratko dotakneva še reprezentance. Slovenija je spet v elitni skupini, v kateri je bila že nekajkrat, a se v njej ni nikoli zadržala. Kaj narediti, da bi bila stalni član hokejske elite
Idealno bi bilo, če bi elitno skupino razširili ali če bi imeli v prihodnosti še kakšnega igralca več tipa Kopitar, Muršak, Sabolič, Tičar, Jeglič... Potem bi bilo to lažje. Dejstvo je, da smo ravno na meji med elitno skupino in prvo divizijo. Težko je v elitni skupini presenetiti Kanadčane, Ruse in podobne reprezentance. Dobro, res je, da smo Američane premagali na olimpijskih igrah in s Kanado izgubili v podaljšku svetovnega prvenstva, ampak ne moremo pričakovati, da bi to delali v kontinuiteti. Turnir v elitni skupini je zares dolg in tudi če premagaš eno takšno ekipo, moraš vsaj še eno, da ne izpadeš.
Ali je obstajala kdaj možnost, da bi zaigrali na Jesenicah, predvsem zdaj, ko je bilo jasno, da v Olimpiji ne računajo več na vas?
Bili so stiki, ampak kakšne velike želje, da bi oblekel rdeči dres, nisem imel. Če pa bi bila zadaj kakšna dobra zgodba z Jesenic, bi premislil, a je pri mojih letih vseeno dovolj. Sem še tista stara generacija, ko je bilo rivalstvo med nami in Jesenicami prisotno v vseh kategorijah in smo se povsod borili za prvo mesto. To je tisto rivalstvo, ki je v zadnjih letih morda malo upadlo. Teh derbijev bi moralo biti več, zato iskreno upam, da bodo Jesenice kmalu igrale v ligi ICEHL.