»Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine so prepoznavni daleč naokrog in v Kamnik privabijo mnoge ljubitelje narodnih noš ali – kot pravijo strokovnjaki – ljubitelje pripadnostnega kostumiranja in tudi kostumirane udeležence. Prav zanimivo je vprašanje, zakaj to zanimanje ne zbledi, saj je odkrivanje korenin in identitete pogosto povezano le s preteklostjo in ne s trenutkom, v katerem živimo,« je povedala Breda Podbrežnik Vukmir, urednica posebne knjige Pokažem se fantu v pisanem gvantu v izdaji Zavoda za turizem in šport Kamnik, ki jo je oblikoval Marjan Kocjan.
»Mnogi bralci in bralke knjige Pokažem se fantu v pisanem gvantu boste lahko nostalgično obujali spomine na nekdanje praznične sprevode narodnih noš ob obilici starih fotografij, mnogi pa boste lahko spoznali, da je del naše identitete tudi oblačilna dediščina, ki jo letos posebno tenkočutno predstavljamo v nedeljski paradi narodnih noš,« je zaključila svoje razmišljanje Podbrežnik-Vukmirjeva.
Sicer pa, kot je v knjigi mogoče prebrati, se podoba oblačenja ljudi na Kamniškem zgodovinsko povezuje s širšim prostorom nekdanje Kranjske, hkrati pa odseva različne ravni družbenega razlikovanja in označevanj ter njihovega spreminjanja. Ne nazadnje je obleka od nekdaj znak, simbol, ki je skrbel za prepoznavnost skupine in za ločevanje od drugih. In prav ponarodevanje prežitkov oblačenja v mestu in okolici je zapustilo posebne sledi, te pa so v prepletu z dogajanji po drugi svetovni vojni pripeljale tudi do prireditve Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine.
Avba nekoč tudi v Kamniku
V najbolj oddaljeni spomin, povezan z oblačilnim videzom na Kamniškem, sega podoba v nevesto oblečenega dekleta, izbranega za žrtev vodenemu božanstvu. Ali kot je v času svoje duhovniške službe na Semelih pri Kamniku zapisal Matevž Ravnikar - Poženčan: Marjetica je zdrasala pasec svoj, vrgla ga je črvu na vrat. Gre za sklepanec, ki se je na Kranjskem ohranil kot prepoznavni del pražnjega oblačila žensk na podeželju. Prav tako posebna pričevanja o oblačenju v lokalnem okolju prinašajo nekatere upodobitve v cerkvah, večino v prizorih, ki upodabljajo ljudi v stiski. Poleg freske v cerkvi svetega Primoža in Felicijana z začetka 16. stoletja so zanimive tudi baročne upodobitve svete Notburge in svetega Izidorja – kmeta v cerkvah na Selih in v Tunjicah, posebno vrednost pa imata doslej neopažena kipa teh dveh svetnikov v podružnični cerkvi svetega Lenarta v Zakalu. Ker sta življenjski zgodbi obeh svetnikov na poseben način povezani s kmečkim delom, njuna upodobitev odraža oblačilne navade kmečkega prebivalstva iz okolja, kjer so nastale.
Ob koncu 18. stoletja se je začela spreminjati oblačilna podoba med mestom in okolico. K temu so zagotovo veliko pripomogle tudi uradne odločbe, ki so izboljševale položaj kmetov, predvsem nevojaški patent iz leta 1782, hkrati pa tudi ukrepi za dvig gospodarstva, namenjeni boljši obdelavi polj. Gospodarski vzpon nekaterih kmetij v okolici Kamnika je meščane ogrožal in poniževal, med drugim pa ga je nakazovalo tudi uveljavljanje avbe kot samostojnega pokrivala, kot viden znak prestiža.
Sredi 19. stoletja je vstopilo novo prevrednotenje oblačilnega kmečkega prebivalstva. V Kamniku so ta proces nekoliko zavirali meščani s svojo tradicionalistično naravnanostjo, oprto na takratno Meščansko korporacijo, in zato na svoj način ohranjali ločnico med mestom in podeželjem. Morda kot zanimivost omenimo, da je bilo nekoč na Šutni, Grabnu, v Novem trgu, Podgori in na Zapricah oblačenje bližje podeželju kot samemu mestu. Kranjsko nošo so tako nosili tudi Kamničani, in sicer tisti sloj v predmestju, ki je zaradi varčevanja ohranjal tradicionalne prvine.
Stara ženska noša v kamniški okolici sredi 19. stoletja je bila ob praznikih najbolj prepoznavna po pečah (belo naglavno žensko pokrivalo), abtahih oziroma ahtahih. Kot je zapisano v knjigi, je imela avba v kamniški okolici dvojno vlogo: stare žene so nizke avbe nosile pod pečami, visoke avbe pa so kot samostojno pokrivalo večinoma nosila mlajša dekleta. Pri delu pa so ženske glave pokrile s platneno ruto, uveljavljati so se začele tudi že bombažne. Morda kot zanimivost – praznik se je od delovnika razlikoval tudi po tem, kako so si ženske spletle lase. Ob posebnih priložnostih so si nekatere umetelno spletle kite, izurjena dekleta celo s sedemnajstimi stremeni, kito pa so v zatilju ali na temenu ovile okrog velikega glavnika. Ob delovnikih so navadno nosile dve kiti s po tremi stremeni, speti h glavi.
Moški so se ponašali s klobukom iz zajčje dlake
Na svoj gvant pa so bili ponosni tudi moški, ki so se ob koncu šestdesetih let 19. stoletja v bogatem delu južno od Kamnika postavljali s klobukom iz zajčje dlake, imenovanim kastorc. Na njem je bila namesto traku črna vrvica v dveh vrstah, zadaj pa sta visela dva črna cofa. Klobuk je lahko imel ob strani velik črn šnodel, okrašen s hrastovim perjem in želodom. Poleti pa so namesto klobuka iz polsti nosili črne slamnike, ki so si jih naredili iz domače slame.
Prav tako je bil pomemben del moške oprave svilena kapa z velikim večbarvnim cofom, ki so jo nosili pod klobukom. Nekateri so ohranjali poseben način striženja na kapco, predvsem pa je bilo pomembno, da so bili obriti, puščali si niso niti brkov. So pa imele žene veliko dela, ko so na široko škrobile rokave z gubami na moški srajci. Tudi ovratnik je moral trdno stati. Srajca se je pod vratom zavezovala z vrvico ali zapenjala z dvema srebrnima groškama, ki sta bila povezana s srebrno verižico.
Leta 1996 je Turistično društvo Kamnik organiziralo Dan narodne noše, s katerim je želelo popestriti kamniško turistično ponudbo. Lahko bi rekli, da je šlo za neke vrste nadaljevanje Podgorske ohceti, ki so jo vaščani Podgorja prvič pripravili leta 1954 za ljubljansko radijsko postajo Veseli večeri. Vendar je bil koncept Dneva narodnih noš nekoliko drugačen, saj je organizator Kamničane pozval, da iz svojih skrinj vzamejo originalne noše in jih pokažejo mestu. Osrednji dogodek je bil sprevod narodnih noš, v katerem je sodelovalo 350 ljudi, vanj pa je bil vključen tudi prikaz kmečkih opravil.
Vse od takrat dalje se je dogodek razvijal in danes je eden najstarejših festivalov v Sloveniji, saj bo letos potekal že petdesetič. Njegovo posebnost je zaznal tudi britanski medij The Guardian, ki ga je leta 2019 uvrstil med 20 najboljših tradicionalnih festivalov v Evropi.