Žiga X Gombač - ČE SI AVTOR PRAVLJIC, OTROK V TEBI NIKOLI NE SME ZASPATI
Žiga X Gombač je v zadnjih dvanajstih letih spisal in objavil več kot 178 pravljic, pesmic in stripov za otroke ter jih objavil v revijah in knjigah. Ustvarja svojstvene svetove in mi, predvsem pa naši otroci, lahko prek črk na papirju vstopamo vanje.
Poznamo vas kot odličnega avtorja otroške in mladinske literature, ste tudi pisec stripov, poezije, vsestranski medijski ustvarjalec in ultramaratonec. Zdi se, da ima vaš dan premalo ur. Kako usklajujete vse obveznosti?
To se tudi sam včasih sprašujem, toda dosti stvari je mogoče med seboj povezovati. Med kakšnim dolgim tekom lahko razmišljaš o idejah, ko razmišljaš o idejah, jih hkrati oblikuješ v tekst in stavke, potem začneš pisati. Gre za povezovanje. Čas je zelo relativen, en dan je lahko kar dolg, in če v resnici začneš ustvarjati že zjutraj, delaš v večer, zavlečeš v noč, potem se da marsikaj narediti. Hkrati pa je pomembno, da si vzamem kakšen dan tudi prost, za neko refleksijo vsega, da ustvarjalni proces oziroma to, kar rad počnem, traja nemoteno, in to čim dlje.
Danes bi se posvetila pravljicam. Ste že kot otrok radi veliko brali, ste se zatekali v pravljice?
Pri nas doma je bilo vedno tako, da smo imeli veliko polico oziroma kar omaro polico, polno knjig. To se mi zdi stimulativen dejavnik na poti k branju vsakega mladega posameznika, da je knjiga dostopna, na dosegu roke. In seveda, da tudi starši z branjem, pozitivnim odnosom in prisotnostjo knjige omogočijo mladim, da doživljajo dimenzije, ki jih lahko prinese le knjiga, neko globljo zgodbo, spoznanja, odnose, značaje, karakterje ... Če to položimo na pot mladim odraščajočim, se mi zdi to najboljša dota v odraslo življenje. Vsi vemo, kaj pomeni bogat besedni zaklad, koncentracija, hkrati pa knjiga pogosto ponuja tudi odgovore na nekatera vprašanja, ki jih prinese življenje. Pri nas doma je bilo to pogosto prisotno, moj oče je pripovedoval različne zgodbe, si jih izmišljeval, jih obračal na hec. To je bil pomemben del mojega odraščanja, ki me je potem srečal nekje v odraslem življenju. In ko sem iskal svoj ustvarjalni jaz, so bile zgodbe logičen korak naprej.
Kdaj ste začutili poslanstvo, da bi besede spravili na papir?
Mene je to vseskozi spremljalo. Že v osnovni šoli sem pisal za šolsko glasilo, potem sem mlajšo sestro spremljal na »ure pravljic«, ker si sama ni upala, jaz pa sem bil malo starejši. Na začetku smo se malo začudeno gledali, potem pa so me kar uvedli v pripovedovanje. V knjižnici, ki je bila takrat naš drugi dom, sem imel knjige vedno na dosegu roke. Vsaka knjiga je pripovedovala svojo zgodbo: slikanica neko nežno krhko zgodbo, mladinski roman je razgalil malo več, pa enciklopedije in knjige o naravi, ki so mi utirale pogled v pisan svet, v katerem živimo. Tako sem začel tudi sam ustvarjati in pisati pravljice. Sprva sem sicer nastopal s pravljicami drugih avtorjev, potem pa sem začel ustvarjati svoje in se z njimi tudi predstavljati. To je bilo nekje v petem, šestem razredu, morda sedmem. Potem je to zamrlo in se vrnilo v srednji šoli, v obliki pesmi. Ko te zadene prva ljubezen in ne veš, kako bi se pred tem zaščitil, ubranil, bi to sprejel ... – s poezijo gre morda malce lažje. Ko pa so prišli lastni otroci, se je to razplamtelo v stalno ustvarjanje. Čeprav so zdaj že veliki in stari devetnajst oziroma dvajset in triindvajset let, je želja po ustvarjanju še močnejša kot kadar koli prej.
Od kod pa navdih? So to sporočila, ki jih želite predati v življenje drugih, je to morda odraz nekega trenutnega obdobja, v katerem živite?
Vse to. Vedno imaš neko vsebino, ki jo je povila socializacija, ter neka spoznanja, ki si jih doživel že kot zelo mlad. Vedno pravim, da je to tisti otrok v tebi, ki nikoli ne sme zaspati, oditi, predvsem če si avtor pravljic. In tega otroka plemenitijo neke izkušnje, dognanja, življenjska modrost. Skratka, vsako obdobje v življenju ti da neki navdih. Enkrat si malo bolj resen, žalosten, melanholičen, zamišljen, drugič bolj sproščen, dobre volje. To se izraža tudi v pravljicah. Ko berem svoje zgodbe, točno vem, kaj se je takrat v meni dogajalo. Lahko bi rekel, da so te zgodbe neki znanilci ali pomniki različnih obdobij in svojega takratnega stanja. V resnici pa nikoli ne veš, kako bo, dokler ne začneš pisati.
Pred kratkim je luč svetu ugledala nova slikanica Adam in tuba, ki staršem sporoča, naj otrokom ne vsiljujejo svojih prepričanj.
Marsikdo me je že vprašal, koliko je pravljica avtobiografska. Vsaka pravljica je v resnici malce avtobiografska, predvsem če želiš, da je prepričljiva. Zgodba o Adamu je nastajala v obdobju, ko sem svojim otrokom predajal nasvete, kaj in kako, kaj od življenja pričakovati, kaj zahtevati ter kako se soočiti z življenjem. Pa sem si rekel, da je to le deloma moja naloga, kot starš je namreč moja odgovornost, da otroke spodbujam, da kaj izvedo tudi sami, da razvijejo svoj talent in ga doživijo, ne da sem jaz tisti, ki jih vodim. Pomembno je, da talent odkrijemo skupaj ali ga celo odkrijejo sami, jaz pa potem to na polno podprem.
Zgodbi o Adamu in tubi sem potem dodal še nekaj svoje izkušnje iz mladosti, starši so me namreč vedno podpirali pri pisanju – že s tem, da je bila knjiga vedno pri nas doma ter da sta bili kultura in pisana beseda vedno spoštovani.
Živite z besedami in od besed. Pa vam kdaj zmanjka besed?
So tudi trenutki, ko sem modro tiho. Kadar me kaj osupne, predvsem v zadnjem času, ko mislim, da sem že kaj doživel in spoznal, se zgodi, da mi kakšna življenjska situacija oziroma izkušnja vzame tako sapo kot besede.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Pisanje. Prihodnost je v bistvu tukaj, zelo blizu. Ravno so mi potrdili tekst o slovenski moderni, torej bomo znova osvetlili neko morda manj znano slovensko umetniško obdobje, tako kot smo pred leti to ustvarili na temo Cankarja oziroma stripa, ko smo predstavili znane Slovence.
Medij stripa zelo dobro odstira pogled v nekatera obdobja, ki bi morda ostala neznana, pozabljena, kar zagotovo ne bi bilo prav. Prav tako moderna: vsi vemo za Cukrarno, Ketteja, Murna – in to je bolj ali manj vse. Kaj pa ključna pesem, zbirke, kako so živeli, kakšno je bilo njihovo otroštvo, zakaj so pisali pesmi, zakaj so čutili potrebo po ustvarjanju in kaj pomeni moderna za poezijo v 20. stoletju? Na ta vprašanja odgovorov ni. Mislim, da smo našli zelo dober način, da to predstavimo z vso odgovornostjo in zadoščenjem.
Malce provokativno vprašanje: ali mladi, otroci še radi berejo?
Del otrok vedno rad bere. Jaz ogromno hodim po šolah, nastopih in vidim, da so otroci, ki zelo dobro vedo, kaj si napisal in kakšna je knjižna produkcija ta hip. Nekateri raje berejo stripe, drugi klasične romane, redki tudi poezijo ... Žanrsko so precej razgibani, toda del učencev je vedno naklonjen branju, ustvarjanju in drugemu kulturnemu delovanju. In tudi nekatere šole imajo zelo močno mentorsko bazo in so naklonjene knjigam, gledališču, glasbi. Pomembno je, da se mladim dá priložnost, da to vidijo, začutijo in gredo lahko po svoji poti naprej.
Katero knjigo ste nazadnje prebrali?
Veliko berem poezijo, ker jo tudi sam ustvarjam. Prebral sem kar nekaj knjig od Tagoreja. Pa seveda pesnikov moderne – Murna, Ketteja, tudi Cankarja, Župančiča, ... V teh dneh sem bolj pesniški.
Žiga, hvala. Želim vam veliko ustvarjalnega navdiha in še obilico dobrih del.
