Glede na njegovo vitalnost, še posebno bister um, ki ga v vseh letih ni prizadela pozaba tako rekoč ničesar, ne dogodkov iz daljne preteklosti ne tistih včerajšnjega dne, smo nekako intimno pričakovali, da z nekaj sreče utegnemo proslaviti njegovih sto let. To upanje se je utrdilo, ko smo leta 2019 praznovali njegovo petindevetdesetletnico. Slike tistega časa še vedno pričajo o živahnosti njegovega duha in telesa. A želja se nam ni uresničila.
Vsebinsko je v takem zapisu nemogoče obravnavati področja, ki se jih je loteval, ne da bi pri tem naredili neizogibno selekcijo in s tem tudi dobršno mero krivice. Morda je zato bolje povedati kaj o osebnosti profesorja Bavcona, po kateri lahko sodimo njegova dejanja in ustvarjanje.
Pokončnost in upornost sta mu bili položeni v zibelko. Oče Primorec z jasno izkušnjo fašizma in mati, katere pesem Gor čez Izaro je v njem zvenela od mladih nog, sta ustvarjala sliko krivic nad obrobjem slovenskega naroda pod tujo oblastjo. Zato ni čudno, da se je aprila 1941 še ne sedemnajstleten odločil za upor po svojih močeh, ko je videl zasedbo Ljubljane in ponižno predajo mestnih ključev okupatorju. S somišljeniki je tiskal letake in raznašal Slovenskega poročevalca. Ko se je po razbitju partizanskih enot v roški ofenzivi skrivaj vrnil v Ljubljano, se je – le kako drugače kot zaradi izdajstva – znašel v zaporu in potem, obsojen na osem let zapora, v italijanskih in nemških ječah.
Ko jih je preživel, so se po vojni vse njegove ideje še utrdile in bogatile v družini soproge Danice Žagar, prav tako interniranke in hčere narodnega heroja Staneta Žagarja.
Beseda, ki najbrž najbolje označuje delovanje profesorja Bavcona, je upor. Upor proti vsem krivicam, ne glede na to, kdo je na oblasti. Tako ga je odobravanje Đilasovega pisanja o nujni demokratizaciji, ki ga je prevajal za slovenske bralce, že v prvih povojnih letih stalo delovno mesto. Delo je potem dobil na Inštitutu za kriminologijo, kjer je v doktoratu, zapisano poenostavljeno, postavil tezi, da politični režim spoznamo po kazenskem pravu in postopku, kriminaliteta pa ne izgine kot ostanek stare miselnosti, ampak jo neprekinjeno povzročajo družbene razmere. Predvidena nagrada za disertacijo je nepojasnjeno padla v vodo. V žlahtni družbi – Katja Vodopivec, Peter Kobe, Alenka Šelih – se je v tujini oblikovalo poimenovanje »ljubljanska kriminološka šola«, ki je zaščitni znak liberalnih idej. Ob profesorju Bavconu so jih širili tudi vsi omenjeni, ki so bili člani uglednih mednarodnih združenj.
Počasi so se odstirale tudi težke zavese nad domačimi zločini. Raziskovanje dachauskih procesov in Bavconov dragoceni prispevek v njem pokažeta kruto naravo predvsem posamičnih oblastnikov, katerih ukazom se izvrševalci niso zmogli ali hoteli upreti. Njegova kritika se je usmerila tudi na zlorabo kazenskega prava za obračun s političnimi nasprotniki.
Kritično držo je nadaljeval tudi v samostojni Sloveniji. Kritiziral je način denacionalizacije, ki je ustvaril več krivic in škode, kot jih je popravil, ter opozarjal na ustvarjanje klime, ki je vodila v izbris 25.000 prebivalcev Slovenije. Neuspešno se je boril za odpravo tega zločina, saj se je v njem poenotila vsa politika s Cerkvijo vred; kritiziral je novo oblast, domnevni »edini pravi osamosvojitelji« pa so vrnili odlikovanja predsedniku Kučanu, ker je nagradil tudi Ljuba Bavcona z zlatim znakom svobode.
A profesor Bavcon je, dosti bolje kot mnogi, razumel te poteze novih oblastnikov. V njem so bile namreč modrost in izkušnje različnih časov, režimov in ljudi v njih. Brez strahu ali posebnih zamer je ostajal kritičen do konca, a v nasprotju z drugimi nikoli žaljiv ali sovražen.
Ljuba Bavcona je z vsemi pretresi, vojno, zapori in tragedijami zaznamovalo stoletje, ki ga je živel. Prav tako je to stoletje tudi sam neizbrisno zaznamoval v čast človeškemu rodu.
Dragan Petrovec
