Kitarist, pevec, cirkusant, režiser, igralec, kadilec
Bil je eden prvih igralcev ruskega porekla, ki je uspel v Hollywoodu. Njegova življenjska pot pa je nadvse raznolika.
Bil je eden od dveh prepoznavnih zvezdnikov zlate dobe Hollywooda, ki sta bila znana po goli glavi. Tako kot Telly Savalas si je tudi Yul Brynner bril glavo in večino svojih vlog odigral gologlav.
Yul Brynner se je rodil kot Julij Borisovič Briner 11. julija 1920 v Vladivostoku na skrajnem vzhodu ruskega imperija. Po očetu je švicarsko-nemških in ruskih korenin, po materi pa ima ruske, mongolske in romske prednike. Rojen je bil v veliki hiši v premožni družini, ki je imela v lasti številna posestva in rudnike v Sibiriji in daljnem vzhodu. V času njegovega rojstva je teritorij spadal v neodvisno državo, včasih znano tudi kot Čita, Vladivostok pa je bil delno pod japonskim nadzorom. Družina je živela lagodno življenje, dokler niso oktobra Vladivostoka zasedli Rdečearmejci ter nacionalizirali večino premoženja. Odvzeli so tudi hišo, so pa dovolili Brinerjevim, da še naprej prebivajo v njej.
Od Švicarja do Mongola
Brynner si je pozneje večkrat izmišljeval zgodbice za medije, največkrat jim je natvezil, da je se je rodil kot Taidže Kan mongolskemu očeti in mami Romkinji na otoku Sahalin. Včasih je uporabljal tudi ime Julius Briner, Jules Bryner ali Youl Bryner. Te štose je pojasnil šele njegov sin Rock Brynner v biografiji, ki je izšla 1989.
Oče Boris Juljevič Briner je bil rudarski inženir in švicarsko-nemškega ter ruskega porekla, ki je 1910 diplomiral na univerzi v St. Petersburgu. V Vladivostok je prvi prišel njegov ded, Jules Briner, Švicar, ki se je ukvarjal s trgovino, babica po očetovi strani pa je bila Natalija Kurkutova, domačinka irkutskega porekla. Mama Yula Brynnerja je študirala igralstvo in petje, bila pa je potomka ruskih Romov, kar je Yul vedno cenil, 1977 je bil celo imenovan za častnega predsednika mednarodne romske zveze, naslov pa je obdržal do svoje smrti.
Med ženo in ljubico
Po nastopu Sovjetske zveze seje moral oče odpovedati švicarskemu državljanstvu in vsi člani družine so postali državljani nove komunistične države. Oče je veliko potoval in 1923 se je v Moskvi zaljubil v igralko Katerino Ivanovno Kornakovo, bivšo ženo igralca Alekseja Dikija in partnerko Mihaila Čekova v Moskovskem umetniškem gledališču. Mnogo let pozneje bo prav ona pomagala Brynnerju, da se je uveljavil v ZDA.
1924 se je oče ločil od Yulove mame, se preselil v Moskvo in še naprej finančno podpiral bivšo družino. Boris Briner je skupaj s Kornakovo, ki ni imela otrok, posvojil deklico, za katero je po očetovi smrti skrbel prav Yul osebno. Boris Briner in Kornakova sta se potem preselila v japonsko Mandžurijo, kjer je oče odprl podjetje za mednarodno trgovino.
Gospod, tisto črno kitaro še imate
Ko je bil star 7 let, se je tudi Yul z mamo in starejšo sestro Vero preselil v kitajski Harbin. Za 10. rojstni dan mu je oče Boris kupil kitaro, ki je imela zelo velik vpliv na njegovi umetniški poti. Naravno radoveden, kreativen in domiseln je kmalu obvladal kitaro do potankosti in študiral klasično in sodobno glasbo. Njegova sestra vera je bila operna pevka in ga je usmerjala na tej poti. V nekaj letih je bil Brynner priznani kitarist in pevec.
Ko se je izkazalo, da je vojna med Japonsko in Kitajsko neizogibna, se je z mamo in sestro preselil v Pariz, 15. junija 1935 pa je 14-letni Brynner debitiral na odru enega od kabaretov, kjer je igral kitaro in pel ruske in romske pesmi. Po prvem uspehu je nastopal v številnih pariških klubih in spremljal svojo sestro. Obiskoval je srednjo šolo v Parizu, kjer je bil znan po svojem močnem karakterju, pogosto so pele pesti. Poleti 1936 ga je pot zanesla v Le Havre, kjer je bil na plaži reševalec iz vode, tam je opazil cirkus in naslednje leto je z njimi nastopal na trapezu, dokler si ni poškodoval vratu in od takrat je živel s hudimi bolečinami, ki si jih je lajšal z opijem. Nekega dne, ko si je nabavljal opij pri lokalnem trgovcu, je srečal Jeana Cocteauja, ki ga je predstavil svojemu krogu prijateljev, ki so ga sestavljali Picasso, Dali, Marceau in številni drugi boemi Pariza. Srečanje z njimi mu je pomagalo pri poti do vsestranske umetniške kariere.
Mladoletni cirkusantski odvisnik
1937 je bil 17-letni Brynner zaradi opija že čisto pravi džanki. Družina mu je skušala pomagati tako, da ga je poslala na odvajanje v Švico pod nadzorom njegove tete Vere Dmitrijevne, ki je bila zdravnica. Terapija je bila uspešna in Brynner nikoli več ni posegel po drogah, je pa postal obseden kadilec.
1938 je mama zbolela za levkemijo in sta se z Yulom preselila nazaj na Kitajsko, da bi bila bližje očetovi podpori, ki je tam živel z drugo ženo, igralko Katerino Kornakovo. Ta je dala Brynnerju prve lekcije iz igralstva in nauke igralskih velikanov Stanislavskega in Čekova. Yul je bil nad novim znanjem navdušen in čeprav je oče zanj predvideval menedžersko vlogo v podjetju, je sina prepustil igralski karieri. Kornakova je bila navdušena nad intelektualnimi in fizičnimi sposobnostmi mladega fanta, zato ga je priporočila igralski šoli Mihaila Čekova, ki se je medtem preselil v ZDA. Ker se je tudi zdravje mame močno poslabšalo, sta se oba z Yulom podala preko Tihega oceana v novi svet.
Novi svet, nove priložnosti
V San Francisco sta prispela na ladji iz japonskega Kobeja 25. oktobra 1940 in odpotovala v New York, kjer je že živela sestra Vera, ki je pela na Broadwayu. Med drugo svetovno vojno je Brynner delal kot francoski spiker za ameriški informacijski urad, na Voice of America pa je govoril tudi rusko za oddaje, namenjene v Sovjetsko Zvezo. Istočasno je študiral igro pri Čekovu v Connecticutu in mu pomagal pri odrskem delu. 1941 je med nastopom v nočnem klubu Blue Angel v New Yorku spoznal Marlene Dietrich in se zapletel z njo, čeprav je bila 20 let starejša od njega. Po kratki zvezi sta ostala prijatelja do smrti.
1941 je debitiral na odru v Shakespearovi Dvanajsti noči, a le nekaj dni pozneje se je zgodil napad na Pearl Harbour in predstava je bila nedolgo zatem umaknjena. Med vojno je delal na radiu, 1946 pa jezaigral v predstavi Lute Song (1946) z Mary Martin. Delal je tudi kot fotomodel. Dve leti pred tem se je poročil z igralko Virginijo Gilmore, kmalu po poroki pa je postal tudi režiser pri CBS, 1948 in 1949 je tako na primer režiral prvi dve sezoni Studio One in tudi nastopil skupaj z ženo. Tik pred iztekom desetletja je nastopil čas za njegovo prvo filmsko vlogo, Pristanišče New Yorka (1949).
Mongkut na odru vse do smrti
Kljub temu, da je bil vpleten v televizijsko delo, se je vrnil na oder v vlogi kralja Mongkuta v predstavi Kralj in jaz. V tej vlogi, za katero si je obril tudi glavo (in to počel vse življenje), je nastopil kar 4625-krat in bil zanjo nagrajen s Tonyjem. Vlogo kralja je odigral tudi v filmski različici 1956 skupaj z Deborah Kerr, za kar je dobil Oskarja. Brynner je eden od le desetih igralcev, ki so dobili tako odrskega Tonyja kot filmskega Oskarja za isto vlogo.
Cecil B. de Mille je Brynnerja postavil v vlogo Ramzesa II v 10 zapovedih nasproti Charltonu Hestonu. 1956 je zaključil s filmom Anastazija skupaj z Ingrid Bergman pod taktirko Anatola Litvaka. Oba filma sta bila veliki uspešnici, Brynner pa je čez noč postal eden najbolj iskanih filmskih igralcev. 1958 je bil eden od bratov Karamazov, film je bil še ena uspešnica, manj pa naslednji Buccaneer (1958) in Potovanje (1959).
Nekaj kultnih klasik
Istega leta je dobil možnost zamenjave Tyrona Powerja, ki je umrl med snemanjem Solomona in Shebe skupaj z Gino Lolobrigido. Film je bil velik hit, Brynner pa je zaradi njega zamaknil film o Spartaku. Ko je leto pozneje prišla verzija s Kirkom Douglasom, je Brynner idejo dokončno opustil.
1960 je zaigral v Veličastnih sedem, ki si ga je samo v njegovi rodni Rusiji ogledalo 67 milijonov ljudi. Med bolj znanimi filmi v šestdesetih so bili Taras Bulba, Pobeg iz Zahraina (1962), Kralji sonca (1963) in Morituri (1965) z Marlonom Brandom, nobeden ni bil pretirano uspešen. 1966 je zaigral v nadaljevanju Veličastnih sedem, pa vojnem filmu Trojni križ (1966) in v vesternu Villa Rides (1968).
Robotski revolveraš
V naših koncih nam bo seveda ostal v spominu kot nepozabni Vlado v Bulajičevi Bitki na Neretvi (1969).
V sedemdesetih je posnel špageti vestern Adios, Sabata (1970) in s Kirkom Douglasom Luč na koncu sveta (1971). 1972 je v TV seriji Ana in kralj še enkrat več upodobil svojo najbolj znano vlogo. V Evropi je posnel Nočni let iz Moskve (1973) in potem verjetno svojo najbolj prepričljivo filmsko vlogo, robotskega revolveraša Gunslingerja za film Westworld (1973) in potem še v nadaljevanju Futureworld (1976). Leto pred tem je zaigral z Maxom von Sydowom v utopičnem sci-fi filmu Poslednji bojevnik (1975). Zadnjič se je na velikem platnu pojavil v filmu Smrtni bes (1976).
Čeprav je bil naturalizirani ameriški državljan od 1943, je junija 1965 vrnil državljanstvo na ameriški ambasadi v Švici, ker je izgubil davčno olajšavo kot ameriški prebivalec, ki dela v tujini. V ZDA je bil predolgo in bi moral plačati davke, kar bi ga pripeljalo do bankrota, tako da je bil do smrti le rezident brez državljanstva.
Kajenje je izstavilo račun
Septembra 1983 je Brynner opazil, da ima oteklo grlo, glas se mu je spremenil in zdravniki so opazili izrastek na glasilkah. Le nekaj ur pred 4000. uprizoritvijo Kralj in jaz v Los Angelesu je dobil izvide, da ima neozdravljivega raka na pljučih. Za nekoga, ki je kadil kot Turek od svojega 12. leta skoraj logični izid. Čeprav je Brynner nehal kaditi že leta 1971, je bil na številnih promocijskih fotografijah še vedno s cigareto v roki ali ustih. Turneja s predstavo je bila ustavljena za nekaj mesecev, da je Brynner prejel obsevalno terapijo, zaradi katere je imel trajno poškodovane glasilke in je težko pel in govoril. Turneja se je nadaljevala, januarja 1985 pa je prišla na vrsto poslovilna predstava na Broadwayu. Brynner je vedel, da umira in v intervjuju za Good Morning America je to tudi povedal in hkrati opozoril na nevarnost kajenja. Kralj in jaz je bila na sporedu od 7. januarja do 30. junija tega leta.
Štiri žene, cel kup otrok, še več ljubic
Ob tem, da je bil režiser in igralec, je bil tudi fotograf, napisal je dve knjigi. Bil je priznani kitarist in pevec, izdaj le celo album. Poročen je bil štirikrat. Imel je tri lastne otroke in dva posvojena. S prvo ženo Virginijo, od katere se je ločil 1960, je imel sina Rocka (1946), ki je zgodovinar, pisec in univerzitetni predavatelj. 1959 je nepričakovano dobil hčerko Lark z 20-letno Frankie Tilden, od 1960 do 1967 pa je bil poročen s čilensko manekenko Doris Kleiner, s katero se je poročil kar na snemanju Veličastnih sedem. Par je imel hčerko Victorio Brynner (1962). S tretjo ženo od (1971 do 1981) Jacqueline Simone Thion de la Chaume, s katero je živel v Franciji, sta posvojila dve vietnamski siroti, Mio in Melody. Zakon je razpadel, ko je Brynner povedal, da bo še naprej igral v predstavi Kralj in jaz in zaradi številnih afer z oboževalkami. Aprila 1984 se je pri 62 letih poročil s 26-letno balerino iz Malezije, ki jo je spoznal v zaodrju svoje največje predstave in z njo ostal do smrti. Brynner je umrl zaradi raka na pljučih 10. oktobra 1985 v bolnišnici v New Yorku, star 65 let. Njegova žara je bila pokopana v dvorišču samostana pri Luzeju v Franciji.
Ne kadite!
Preden je umrl, je s pomočjo Ameriške zveze za rak ustvaril poseben spot z odlomki iz intervjuja za Good Morning, America, ki so ga predvajali na vseh ameriških televizijah in širom sveta nekaj dni po njegovi smrti. V njem je opozoril na nevarnost kajenja in svoji bolezni. Potem je v 30 sekundah zrl v kamero in rekel: »Zdaj ko me ni več, vam povem: ne kadite! Karkoli že počnete, samo ne kadite! Če bi lahko vzel nazaj vse dime, ne bi govorili o raku, v to sem prepričan!«
