Nova razstava v Galeriji Krka

24.1.2024 | 08:20

Modra vila, akril na platnu, 40 cm × 40 cm, 2023

Prijazno vas vabimo na odprtje nove razstave v Galeriji Krka Novo mesto v torek, 30. januarja 2024, ob 19. uri. Razstava bo na ogled do 23. februarja 2024.

                                                                                                      KUD Krka

Dominik OLMIAH KRIŽAN

Galerija Krka, Novo mesto

30. januar – 23. februar 2024

»Hodim po tvojih metuljih, krotilec tisočih let …«

Dominik Olmiah Križan ustvarja v različnih medijih – riše, slika in snema. Poleg tega rad citira ameriško avantgardno umetnico, glasbenico in filmsko ustvarjalko Laurie Anderson (1947). Navdušila ga je že v srednji šoli s performansi, pop glasbo in multimedijskimi projekti ter z odprtim načinom mišljenja, še bolj pa, ko jo je leta 1997 intervjuval za radio. Zanjo pravijo, da jo poslušamo z očmi – tako so označili tudi njen nastop z zbirko zgodb in vizualnih upodobitev v Cankarjevem domu v Ljubljani (2023). Olmiah Križan ves čas ostaja zvest konceptualnim projektom in svoji viziji videoprodukcije, pri čemer ne zanemarja klasičnega slikarstva, nad katerim se navdušuje od velike poslikave stene v učilnici Prve gimnazije Maribor, ki jo je obiskoval v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je bil dejaven tudi na zelo živi alternativni sceni dijakov in študentov v Mariboru, kasneje tudi kot član skupine W.O.R.M.S. (delujoče med letoma 1983 in 1996 ter ponovno obujene leta 2017).

V umetnikovi dolgoletni karieri je s poetiko povezano njegovo delo v vseh medijih, v katerih ustvarja, zadnja leta najbolj slike, pri katerih je izrazita filmska zgradba, način uporabe telesa premikajočih se slik s posebno iluzijo (kar deloma izhaja iz avtorjevega poznavanja zgradbe videa), lirična zgodba (osnovana na verzih Srečka Kosovela), linearna kompozicija z grafičnimi elementi, pri kateri pesmi v celoti nikoli ne izpiše na platno, nekje pa je le mogoče slutiti slikarjeve verze, ki jih gledalec lahko začuti, domotožje sanja stare prostore (Apokrif). Za slike navadno uporablja samo eno dimenzijo, da bi podoba ostala čim bolj odprta za tretji pogled, kar je bil tudi naslov skupinske razstave s serijo 15 natisov na platnu – sličic iz abstraktnih videov, ki so nastajali v letih 1992 in 1993 (Tretji pogled, Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana, 2008). Značilne so tudi fantazijske podobe, za katere je motive (kot skice) poiskal na spletu in jih kasneje slikarsko nadgradil kot nadrealno refleksijo (Na drugem planetu, Potopljeni svet, 2009). Za vstopanje v poetiko njegovih slik in razumevanje vizualnih sporočil je treba odpotovati v preteklost, da bi lahko zaslutili prihodnost. Dominik Olmiah Križan je slikar, ki si ne želi opustiti sanjarjenja, raje si prizadeva, da bi uresničil vsaj nekaj (skoraj neotipljivih) želja. A tega ne dela z vzbujanjem smiljenja, ampak skozi prizmo rezkega pogleda in z zavedanjem, da se njegov čopič giblje po robu dobrega in zla, hrepenenja in stvarnosti.

Njegova 28-vrstična pesem Apokrif (iz cikla Štirje letni časi na Vrtu – Pomlad, 2008) je bila objavljena ob ambientalni postavitvi razstave Vzporedne resničnosti, arheo-utopije na vrtu Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) in ima zanimivo ozadje. Olmiah Križan je imel v srednji šoli s skupino W.O.R.M.S. literarni večer, na katerem si je več kot eno uro improvizirano izmišljeval besedilo. Ena od njegovih sošolk je zapisovala odlomke in mu jih kasneje poslala v vojsko. Med študijem na akademiji je zapis znova našel in pesem deloma izpisal na eno od velikih zamolklo modrih slik. Prvi del prvega verza govori o modrecih, ki v sebi nosijo duše zvezd, pesem pa se (navidezno) lepo končuje z verzi: Hodim po tvojih metuljih, krotilec tisočih let, / temnih poti – moj konec boš znova videl v noči ljubezni. / Krotilec zvezd, svojo modro pot pojdi po temnih stezah / dokler ne bo v srcu vesolja skrito moje. Ezoterično besedilo je bilo v razstavo vključeno desetletja za tem, ko ga je prvič javno povedal.

V zbirki prvencev Mariborske literarne družbe je pod uredništvom Marjana Pungartnika kot 71. zvezek izšla pesniška zbirka Gorazda Šifrerja Pesmi (2019), ki je vzbudila pozornost z nenavadno in občuteno lepoto, pa tudi z likovno opremo Dominika Olmiaha Križana. Slika Srečna (2019) z izpisanim verzom Si zdaj srečna, ko odšel sem, si zdaj mirna, lahko spiš? na vrhu podobe gledalca pritegne najprej k branju dvojezičnih verzov (v slovenskem in nemškem jeziku), šele nato se ta presenečen zazre v oči, ki prevladujejo na sliki. Pod očarljivo modrino zasanjanih oči se dogaja pravljica glavne junakinje pesmi in podobe. Zdi se, da primarno občutje slikarstva najbolje izraža prav ta slika – dominanten lik na njej je dekle, ki jo slutimo skozi njen pogled, obdan z bohotnim venčkom z različnimi barvami izpisanih črk, v ospredju oranžna ženska silhueta z dežnikom v isti barvi, prijazna podoba slona, ki se počasi giblje proti gledalcu, dominantne stopnice z odsevom vseh barv, na vrhu stopnic simbolno nakazano dogajanje vsakdanjega življenja in na sredini slike nežno bel ognjemet. Obilje živopisnih barv, ki povezujejo simbole, motive in tipologijo, zaokrožuje sliko v močan umetniški nagovor. Za eno najkrhkejših in najočarljivejših podob mu je kot slikarju, ki mu je blizu poezija, z opojno sijočimi barvnimi prelivi uspelo prav vrhunsko ilustrativno oživiti verze.

Pri Kulturnem centru Maribor je v zbirki Frontier izšla Šifrerjeva druga pesniška zbirka Vse je ena sama ljubezen (2022). Knjiga je likovno zelo razkošna, saj so umetniška dela poleg Olmiaha Križana prispevali še Oto Rimele, Aleš Lombergar in pesnik sam. Od slikarja je težko zahtevati, naj verze, ki so v tem ciklu podob očitno najmočnejši vir njegovega navdiha, pusti bolj nerazpoznavne, čeprav bi bilo to za izrazno moč njegove umetnosti morda bolje, a navsezadnje gre dejansko za ilustracijo vsebine pesmi. Popolno sožitje besede in podobe v knjigi nedvomno predstavlja dominantno izpostavljena slika Ljubezen, jabolko in ura (2021).

Ob pesmih Gorazda Šifrerja – nekdanjega sočlana alternativne mariborske skupine W.O.R.M.S., s katerim se je Olmiah Križan znova našel in povezal leta 2017 na predstavitvi te skupine v ljubljanskem Cankarjevem domu – so nastale še slike Z jelenom (2018), ki predstavlja ženski akt v ekstazi in ob katerem izstopajo le najbistvenejši deli pesmi (Ustavi se kdaj … Razmisli … Vse je eno … Vse smo vsi …), Baletka Danaja (2022) z odlomkom pesmi v nemščini, Ko grem in se vrnem, objemam ves svet (2021), na kateri izpisane črke zaradi močno poudarjenih simboličnih atributov na prvi pogled gledalca ne pritegnejo v branje, in Domovina (2022), precej domoljubna pesem, ki jo je slikar nadgradil z zelo svobodno nadrealistično kompozicijo.

Olmiah Križan se v svoji umetniški praksi posveča cvetočim poljem in zimski idili ter urbanim mestom in prizorom iz vsakdanjika, v katerih najde svojo vizualno poetiko. Ob tem posebno pozornost namenja materialnosti, kompozicijam in podrobnostim podob, na katerih (včasih skupaj z izpisanimi besedami) izpostavlja drugačno branje okolice v posebnem sozvočju z lirično besedo kot dodano vrednostjo. Njegove druge slike, ki imajo svojo notranjo poetiko, ne da bi umetnik vanje vgrajeval svoje ali druge verze, so v osnovi prav tako poetične, iskrene, navdihnjene z notranjo lepoto in imajo neverjeten čustveni vpliv na gledalca. Njihova resnična podoba je v prenesenem pomenu steblo s stranskimi poganjki ter slikarja zadovolji šele, ko se vsi lirični in eksaktni slikarski elementi med seboj povežejo. Včasih se mora zelo truditi, da doseže skupno sporočilo, a ko mu to uspe, ravna z njim spoštljivo. Kot domiseln ustvarjalec je lahko skrit v svojem ateljeju, kjer njegova domišljija nima meja, in tam zatopljen v idilo puste, a z drobci spominov bogate pokrajine (Zima, 2023) in nostalgično podobo mesta ljubezni (Deževni Pariz, 2022) ali očaran nad šumi nebrzdanega življenja ves čas brenčečega mestnega jedra (NYC, 2022) in na drugi strani otožno samotnostjo istega mesta (Brooklynska cesta, 2023). Tako si lahko – kot slikar in poet – privošči tudi očarljiv oddih ob morju (Plaža, 2022) in zato lahko tudi glasba z nenavadno lahkotnostjo zavibrira v vilinski plesalki, ki iz telesa izvablja prelestne gibe med rajskim cvetjem namišljenega vrta (Modra vila, 2023).

Dominik Olmiah Križan na podobah ohranja nekaj tako izmuzljivega in neotipljivega, kot je v poletno nebo sredi razcvetelega travnika izrečena beseda, verz ali cela pesem. Nekatere besede, izreke ali pojme upodablja dobesedno, ponekod z abstraktnimi prispodobami in nepovezanimi besedami, drugje z razpoznavnim nagovorom. Njegova dela so med seboj skladna in slogovno enotna, čeprav navdih zanje črpa iz različnih virov, ker izkoristi vse, kar izpolnjuje njegove ustvarjalne zamisli. Na različne načine upodablja neizčrpen vir likovnih prvin, s katerimi vzpostavlja zelo zanimive in vselej nove pomenske celote.

Tatjana Pregl Kobe