Sobota, 2. 10. 2021, 14.38
2 leti, 6 mesecev
Intervju z Luko Potočarjem, svetovnim podprvakom v težavnostnem plezanju
Upa, da Jesenice ne bodo znane samo kot hokejsko mesto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,55
1
19-letni Luka Potočar z Jesenic je dokazal, da lahko kroji vrh tudi v članski konkurenci. Skupaj z Mio Krampl, udeleženko letošnjih olimpijskih iger v Tokiu, sta se s svetovnega prvenstva v športnem plezanju v Moskvi vrnila z dvema medaljama srebrnega leska.
19-letni Jeseničan Luka Potočar je prav na zadnji dan nedavnega svetovnega prvenstva v športnem plezanju osvojil naslov svetovnega podprvaka v težavnostnem plezanju. Čeprav medalja iz Moskve po videzu res ne izstopa, saj je izdelana iz pleksi stekla in ne iz žlahtne kovine, pa izstopa njen pomen. Gre namreč za prvo slovensko moško medaljo s svetovnih prvenstev v disciplini težavnost in potrditev dobro zastavljenega načrta trenerja Domna Švaba, ki je prej ko slej moral obroditi sadove.
Koliko je vaš uspeh iz Moskve, naslov svetovnega podprvaka v težavnosti, odmeval v vašem domačem okolju? Jesenice so od nekdaj predvsem hokejsko mesto. Ali je z vašim dosežkom dobilo pozornost tudi plezanje?
Zagotovo precej več kot do zdaj. Na Jesenicah imamo plezalni klub in veliko otrok, ki plezajo. Se pa plezanje s hokejem verjetno ne bo nikoli izenačilo. Si pa vseeno želim, da bi bile Jesenice v prihodnosti znane tudi po plezanju.
Iz kakšnega družinskega okolja prihajate? Veliko plezalcev izhaja iz plezalnih družin in jim ni drugega preostalo ali pa si niso drugega želeli, kot da se posvetijo plezanju. Kakšna je vaša zgodba? Ste prvi v vaši družini obuli plezalke?
Da, sem prvi v naši družini, ki pleza, ne pa tudi zadnji. Ko so doma videli, da vztrajam pri treningih, so mi kmalu sledili. Najprej mami, potem oči, nato še sestra. Vsi občasno plezajo, še najbolj vztrajen pa je moj oče. Tudi družba plezalcev je vedno dobra, tako da so treningi precej zabavni.
Potočar v skali leta 2009, pri osmih letih
Kako ste sploh začeli plezati?
Šel sem na trening, kar tako, ker sem videl razpis. Pripeljala pa me je mami. Na začetku je bilo vse kot igra in me je zelo pritegnilo, zato sem vztrajal. Moja prva trenerja sta bila Jaka Štefan in Tjaša Kosič, ki še danes na Jesenicah trenira mlajše otroke. Bila sta tudi prva, ki sta mi omogočila, da sem lahko svoj potencial pokazal na tekmah.
V članski konkurenci ste začeli tekmovati leta 2018, pri 16 letih. Kljub obetavnim rezultatom na začetku pa se vam je potem rezultatsko ustavilo. Ste bili kdaj na točki, da bi odnehali?
Plezanje me ni minilo, mi je pa vzelo voljo, ko sem videl, da ni napredka. Tudi psihično nisem bil tako stabilen kot zdaj. Nabiram izkušnje. Upam, da me čaka še veliko priložnosti.
Sam bi rekel tistim, ki se spopadajo s podobnimi občutki, naj vztrajajo, ker jim bodo tudi izkušnje prinesle napredek.
Na tekmovanju v Zahodni ligi
Na kakšen način ste se odločili, da vztrajate? Ste sami sebe prepričali ali pa vas je takratni trener Domen Švab?
Da, tudi on je veliko prispeval k temu. Ni spreminjal načrta in je vseskozi verjel vame ter v to, da se bo enkrat vse poklopilo.
Potočarjev trener Domen Švab pravi, da pri njegovem varovancu poleg izjemne osredotočenosti in marljivosti na treningih izstopa tudi njegov značaj. "Tako na treningu kot na tekmovanjih ga razni nepredvideni zapleti, trema in preostali moteči dejavniki res težko iztirijo, kar mislim, da je pri vrhunskih športnikih redka in izjemno koristna lastnost."
Domen Švab, trener Luke Potočarja
Trener pravi, da vas nič ne more spraviti s tira. Je to karakterna lastnost ali "posledica" izkušenj?
To prinesejo predvsem izkušnje, toliko vsega sem v plezanju že izkusil, da me ne zmoti ravno vsaka stvar oz. jo znam postaviti na stran. Ne bi pa rekel, da me tudi izven plezanja težko nekaj spravi s tira.
Koliko se lahko naučite od Janje Garnbret?
Janja je neverjetna. Že leta 2016 je v Parizu osvojila naslov svetovne prvakinje v težavnosti. Po rezultatih se bo težko kdo izenačil, je pa lekcija ta, da se to da narediti. Moraš pa biti Janja Garnbret, kar je skoraj nemogoče. (smeh, op. a.).
Kakšne cilje še imate pred seboj?
Zagotovo so moj glavni cilj olimpijske igre v Parizu leta 2024, tako kot je to cilj večine plezalcev, saj bo tam na sporedu kombinacija balvanov in težavnosti, brez hitrosti, in kar zanima marsikoga. Je pa pred tem še nekaj stopničk.
Prihodnje leto je v Münchnu evropsko prvenstvo, kjer lahko precej izboljšam rezultat iz leta 2019, potem je tu skupni seštevek svetovnega pokala v težavnosti, kjer sem se letos s 4. mestom precej približal zmagovalnemu odru.
Treba je iti postopoma, olimpijske igre so sicer cilj, a do takrat je še ogromno drugih priložnosti. Upam, da tudi sam še kdaj stopim na stopničke, če bo zraven še kdo iz slovenske reprezentance, pa bom še bolj vesel.
"Zagotovo so moj glavni cilj olimpijske igre v Parizu leta 2024, tako kot je to cilj večine plezalcev, saj bo tam na sporedu kombinacija balvanov in težavnosti, brez hitrosti, in kar zanima marsikoga. Je pa pred tem še nekaj stopničk."
Vam je medalja s svetovnega prvenstva prinesla tudi kakšno novo povabilo k sodelovanju, sponzorsko morda? Denarno nagrado?
Poskusil bom najti čim več ljudi, ki me bodo spremljali tudi sponzorsko in na preostale načine, saj so logistični stroški precej visoki. Treningi so po vsej Sloveniji. Rezultat bom poskušal čim bolj izkoristiti.
Vam za študij preostane še kaj časa?
Si ga bom vzel (smeh, op. a.). Čaka me 2. letnik oz. zadnje leto študija informatike v Kranju. Lansko leto smo večino časa preživeli na daljavo, kar mi je ustrezalo, saj sem na račun vožnje prihranil ogromno časa. Študij bom poskušal zaključiti, da se bom potem lahko še bolj posvetil plezanju.
Imate tudi trenerske ambicije?
Seveda, a do tja je še daleč.
Glede na to, da opažamo velik naval na plezalne centre in da primanjkuje trenerjev, bo tudi tu verjetno priložnosti dovolj.
Res je, in če bo res, da bo zraslo še nekaj plezalnih centrov, bo možnosti kar nekaj.
Luka Potočar in Mia Krampl v družbi reprezentančnega trenerja Luke Fonda in selektorja Gorazda Hrena, predsednik PZS Jožeta Rovana, načelnika Komisije za športno plezanje PZS Aleša Pirca in sekretarja PZS Damjana Omerzuja
Si tudi vi želite, da se letošnja sezona še ne bi končala?
Ja, zagotovo bi si želel še kakšnih tekem, a je sezona zaradi odpovedi na račun epidemije covid-19 žal končana. Res je, po Kranju in Moskvi bi si želel nastopiti še na kakšni tekmi. Vem namreč, da je forma dobra in bi jo lahko še izkoristil. Očitno bo treba priložnosti iskati v prihodnji sezoni.
Kaj bi lahko prenesli iz letošnje v naslednjo sezono?
Predvsem to, da vem, da imava s trenerjem dober načrt, ki očitno deluje in je na mestu. Mogoče bodo potrebni manjši popravki glede treninga balvanov … Dokazal sem tudi to, da imam potencial tudi za doseganje najvišjih mest in da očitno zmorem. Iz te sezone bom poskušal potegniti čim več. Tudi izkušnje, ki sem jih pridobil predvsem v finalih, bom poskusil izkoristiti v naslednjih sezoni in še naprej.
Svetovno prvenstvo v Moskvi je peti zaporedni plezalni mundial, s katerega se je slovenska reprezentanca vrnila z odličjem. Slovenski plezalci so v 20 letih na svetovnih prvenstvih zbrali natanko 20 kolajn. Za 19. po vrsti je poskrbel Potočar, za jubilejno 20. pa Mia Krampl, ki je v prestolnici Rusije osvojila srebrno kolajno v kombinaciji.
Prvi naslov svetovne prvakinje (v težavnosti) za Slovenijo je leta 2001 osvojila Martina Čufar Potard. Intervju z njo si lahko preberete na spodnji povezavi:
Balvansko plezanje je vaša šibkejša disciplina. Koliko jo je mogoče natrenirati? Hitrostno plezanje se ob ogromno vložka da izboljšati in dodelati, kaj pa balvane? Koliko tukaj šteje naravni talent?
Pri balvanih sta najbolj pomembna moč in koordinacija. Ogromno je koordinacijskih gibov, skokov, ti se pojavljajo skoraj povsod. Mislim, da mi moč ne bo povzročala težav, saj je tudi pri težavnosti zelo pomembna. Glede koordinacijskih gibov pa je tako, da jih bom poskušal čim bolj natrenirati do prihodnje sezone.
Res je, v balvanih za zdaj še nisem bil preveč uspešen, bom pa skušal to popraviti do prihodnjih olimpijskih iger (tam bosta kombinacijo tvorila težavnost in balvani, medtem ko bo hitrostno plezanje na sporedu kot ločena disciplina, op. a.).
"V balvanih za zdaj še nisem bil preveč uspešen, bom pa skušal to popraviti do prihodnjih olimpijskih iger."
Koliko imate izkušenj s postavljanjem smeri? Menda se da tudi s tega ogromno naučiti?
Smeri še nisem postavljal, imam pa letos to v načrtu. Tudi trener je predlagal, da bi s tem začel, prav tako tudi z balvani. Predvsem zato, ker lažje "prebereš" bolderje in dobiš občutek, kaj si je tisti, ki je postavljal smeri, zamislil.
Zagotovo bom izkoristil tudi te izkušnje, še posebej v delu sezone, ko je plezanj manj.
Preberite še:
1