DL: Prišli in odšli hkrati - V Ločno zaradi gorečih Zelišč

23.3.2024 | 18:45

Poveljnik in direktor Gasilskoreševalnega centra Novo mesto Gregor Blažič (desno) je svoje fante že pospremil v pokoj, gasilski tovornjak TAM 260, ki je prišel v Ločno skupaj z njimi, pa bo moral še nekaj časa delati. Na sliki z leve: sveži upokojenci Ladislav Stariha, Stanislav Markelc, Jože Čelič, Robert Janežič, Ivan Tramte in Jože Fišter. (Foto: I. Vidmar)

V zadnjih dneh je vrste gasilcev poklicne enote Gasilskoreševalnega centra Novo mesto zapustilo sedem gasilcev. Skoraj naenkrat. Pa temu ni krivo nezadovoljstvo z delovnimi pogoji ali slaba plača, tudi odpustili jih niso. Upokojili so se. Dejansko hkrati, tako kot so se pred skoraj štiridesetimi leti skoraj hkrati zaposlili.

Bilo je to po kakšno leto velikem požaru v Krkinem tozdu Zelišča v Bršljinu, enem izmed največjih požarov v zgodovini Novega mesta, če ne celo največjem. Celih šestnajst ur so se takrat gasilci borili z ognjenimi zublji. Bilo jih je premalo in preslabo so bili opremljeni, da bi bili učinkoviti. Na pomoč so jim priskočili vojaki iz bližnje vojašnice Milana Majcna, ki so reševali, kar se je rešiti dalo, a tega ni bilo veliko. Tudi dobro opremljeni ljubljanski gasilci so prišli pomagat. Po prvih ocenah je bilo škode za 530 milijonov dinarjev. V današnjem denarju bi bilo to 2,800.000 evrov. Najverjetnejši vzrok požara je bil samovžig zimzelena.

Veliki požar v Zeliščih

Večer po hudi nevihti, natanko ob 22.45, ko je naključni sprehajalec o dimu iz skladišča zelišč obvestil vratarja v sosednji Iskri, se je začel šestnajsturni boj gasilcev z ognjem. Popolnoma je bilo uničenih za 106 milijonov dinarjev surovin in polizdelkov, zelišč, za 147 milijonov izdelkov, uničena oprema oziroma osnovna sredstva so bila vredna 276,5 milijona dinarjev. Po požaru se je na izredni seji sešel Izvršni svet Občine Novo mesto s komitejem za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito ter se zahvalil gasilcem za požrtvovalen boj z ognjem, obenem pa so že takrat ugotavljali, da akcija ni potekala najbolje, in predvsem, da ne le Novo mesto, ampak vsa Dolenjska nista primerno oborožena za boj z ognjem in – kot je takrat v Dolenjskem listu zapisal novinar Bojan Budja – »da bi bil ob boljši opremljenosti in kadrovski zasedbi novomeškega Zavoda za požarno varnost, ki je bil prvi na kraju požara, ogenj veliko prej pogašen. Požar je bil namreč pogašen, ko so se novomeškim poklicnim gasilcem priključili izvrstno opremljeni poklicni gasilci iz Ljubljane in Krškega ter gasilci iz Novoteksa, Krke, Mirne Peči in iz Šmihela.«

O velikem požaru v Krkinih Zeliščih je leta 1985 poročal tudi Dolenjski list.

Ob tem je treba povedati, da je bil takratni Zavod za požarno varstvo, ki se mu danes reče Gasilskoreševalni center Novo mesto, finančno na psu in že drugič v kratkem času pod prisilno upravo. Denar, ki bi ga bilo treba vložiti v novomeško gasilsko enoto, je bil drobiž v primerjavi s škodo, ki je nastala v velikem požaru. Mimogrede, da bi zbrali dovolj denarja za svojo osnovno dejavnost, so si novomeški poklicni gasilci takrat pomagali tudi z avtovleko, s skladiščenjem razbitih avtomobilov in celo s Volkswagnovim servisom.

Potem so zaposlovali in kupovali

Tisti požar v Bršljinu v noči na 1. avgust 1985 je bil tako prelomnica v novomeškem gasilstvu. Denar za gasilce se je potem hitro našel. V dobrem letu po požaru so v Zavodu za požarno varstvo zaposlili petnajst novih gasilcev in zanje kupili tri nove tovornjake, dva TAM 190 in en TAM 260, ter gasilsko lestev. Kar naenkrat so bili novomeški gasilci med najbolje opremljenimi v republiki. Nekoliko težje kot do opreme je bilo priti do novih gasilcev. V Dolenjskem listu je pisalo, da imajo slabe plače, tako da mladim fantom, ki so izpolnjevali pogoje za zaposlitev, ni dišal gasilski poklic. A so takratni predsednik prisilne uprave Adolf Zupan, direktor zavoda Ivan Štebljaj in poveljnik Mihael Hrovat stvari postavili na noge in po več ponovljenih razpisih v Ločno pripeljali petnajst novih gasilcev.

Od teh petnajstih jih je kar sedem pred kratkim dočakalo upokojitev. V ponedeljek so se zbrali v prostorih, v katerih so preživeli skoraj štiri desetletja. Spomini so kar vreli na dan pa tudi nekaj izkušenj svežih upokojencev so si lahko izmenjali. Svoje bi lahko povedal tudi ob njihovem prihodu kupljen tovornjak TAM 260, ki že od leta 1986 nosi gasilsko cisterno. Brez te si v tistih letih, ko celo nekatere bližnje vasi v okolici Novega mesta niso imele vodovoda, gašenja ne bi mogli niti zamišljati. Ampak TAM 260 se ni upokojil s fanti, ki so se z njim družili ves ta čas. Njegov motor še vedno vžge brez pritoževanja in tovornjak svoje delo še vedno opravlja, kot da bi bil mladenič. In čaka na naslednika, ki je sicer že v načrtu nabav.

Kako je bilo takrat?

Kako je bilo takrat, ko ste prišli v Ločno, je prvo logično vprašanje svežim gasilskim upokojencem. »Čudno so me gledali, ko sem povedal, da se bom zaposlil kot gasilec, češ da bom imel slabo plačo in nočna dežurstva bodo,« se spomni Ivan Tramte iz Škocjana. A se je vseeno zaposlil in ni mu bilo žal, tako kot ne tudi vsem drugim, ki so v Gasilskoreševalnem centru Novo mesto dočakali upokojitev.

Vsi so bili že prej prostovoljni gasilci. Pogoji za zaposlitev so bili takrat končana poklicna šola kovinarske smeri, odslužen vojni rok in nekaznovanost, starostna meja je bila 27 let, zaželen pa je bil tudi vozniški izpit za tovornjak pa najprej so morali opraviti polletno usposabljanje v gasilski šoli v Ljubljani.

»Pozneje smo šli še v tehnično gasilsko šolo, ki smo jo končali junija leta 1991; slavnostna podelitev diplom bi morala biti 27. junija v Tacnu skupaj s podelitvijo diplom policistom, saj smo takrat  gasilci spadali pod ministrstvo za notranje zadeve in ne pod ministrstvo za obrambo, kot je to danes. Po podelitvi diplom naj bi šli pa na Triglav. A ni bilo ne podelitve ne izleta na Triglav, bili pa so tisto jutro že oklepniki na Pogancih, tako da smo ostali v službi. Med vojno za Slovenijo smo imeli polne roke dela, posredovali smo tudi na Medvedjeku pa brusili in barvali oklepnike na našem dvorišču. Tudi zapeljali smo se z njimi. Celo tank smo imeli tu. Bili smo v Mokronogu pri skladišču goriva, stražili smo poveljnika Gutmana in sploh veliko sodelovali s Teritorialno obrambo. Čeprav smo ves čas sodelovali, pa nam potem niso priznali veteranstva v nasprotju z nekaterimi, ki so na primer samo varili cestne ovire,« se prelomnih časov z malo grenkobe spominja Ladislav Stariha.

Na avtocesti je pokalo vsak dan

Kaj se je spremenilo v vseh teh letih? Največ sprememb je bilo predvsem v opremljenosti in veliko dodatnega izobraževanja je bilo. V Jugoslaviji so imeli največ dela na avtocesti bratstva in enotnosti, ki so jo novomeški poklicni gasilci pokrivali od Obrežja pa do Biča. Veliko več nesreč je bilo kot danes. Skoraj vsak dan. »Lažjih poškodb pri teh nesrečah skoraj ni bilo, samo mrtvi in težko poškodovani so bili. Večina je bila tujcev, zdomcev. Najhuje je bilo med božičnimi in velikonočnimi prazniki, ko so vajeni velikih hitrosti na avstrijskih in nemških avtocestah že utrujeni in zaspani zapeljali na naše ceste. Velikokrat so bili v enem vozilu trije ali štirje mrtvi, cele družine. Črne točke so bile na karteljevskem klancu, pri Beli Cerkvi, pri vasi Jezero … Varnost avtomobilov je bila takrat popolnoma drugačna kot danes, ni bilo zračnih blazin in še marsičesa drugega. Bilo je hudo,« pripoveduje Ivan Tramte.

V svoji gasilski karieri so Ladislav Stariha, Stanislav Markelc, Jože Čelič, Robert Janežič, Ivan Tramte, Jože Fišter in Miran Čelič doživeli tudi več hujših požarov. Kmalu po tistem prelomnem požaru v Krkinih Zeliščih je zagorelo tudi pri sosedih, v Krkinih Izolacijah, tovarni izolacijskih materialov, a so bili takrat bolje opremljeni in so požar hitro ustavili. Veliko dela jim je konec osemdesetih dal tudi požigalec Gregorič z Drske. Fantje se dobro spominjajo tudi požara v zaloških Ekosistemih pa obeh požarov na Bajnofu, kjer so pred poldrugim desetletjem, ko je gorel senik, gasili kar tri dni. Spomnijo se tudi strahotne prometne nesreče na stari avtocesti pri Poljanah, kjer so v požaru ugasnila življenja štirih delavk Laboda in družine Gabrič.

V skoraj štirih desetletjih gasilske službe so videli veliko grozot, a doživeli so tudi marsikaj lepega, medsebojno tovarištvo in hvaležnost ljudi, ki so jim pomagali. Pravijo, da se gasilstvu tudi po upokojitvi ne nameravajo odreči, le med prostovoljce se bodo premaknili, v Gasilskoreševalni center Novo mesto pa se bodo vrnili, ko bodo njihovi nasledniki s prižganimi sirenami v pokoj pospremili zadnjega med njimi – tovornjak TAM 260.

Članek je bil objavljen v februarski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar