S kolesom čez Evropo za skrite junake
Brata Bojan in Zoran Kačavenda kolesarita, da bi zbrala sredstva za nakup naprave za rehabilitacijo otrok z gibalnimi težavami, ki je v Srbiji še nimajo.
Odpri galerijo
Bojan in Zoran Kačavenda, ki kolesarita iz Pariza v Novi Sad, se na ulicah Ljubljane še vedno počutita kot doma. Foto Jure Eržen
S svojo potjo poskušata javnost opozoriti na muke, ki jih prestajajo otroci z gibalnimi težavami, neskončne operacije, terapije in rehabilitacije. »Najin cilj je zbrati 333.000 evrov za nakup naprave, ki otrokom lahko močno pomaga pri učenju hoje. Takega stroja, lokomata, zdaj v Srbiji ni, bi jih pa potrebovali 20. Starši za deset tednov trajajoče terapije, ki stanejo 30.000 evrov, prodajajo svoja stanovanja in denar nosijo v tujino, namesto da bi imeli to na voljo doma. Ob tem želiva vsem pokazati, da tudi navadni smrtnik, kot sva midva, zmore prekolesariti 2800 kilometrov. Seveda ni lahko, a najino trpljenje ni nič v primerjavi s trpljenjem, ki ga preživljajo otroci z gibalnimi težavami,« nam je po prihodu v rodno Ljubljano povedal Novosadčan Bojan Kačavenda. Bojanov sin Mihajlo zaradi posledic zapletov ob porodu pred 11 leti s težavo hodi. Po petih zahtevnih operacijah je na eni od številnih rehabilitacijskih terapij v Moskvi Kačavenda spoznal robotizirani sistem, ki otrokom s paralizo in različnimi gibalnimi težavami ter ljudem po poškodbah in možganski kapi pomaga prvič oziroma znova shoditi.
Ker so terapije v tujini izredno drage in za večino ljudi v Srbiji s tovrstnimi težavami nedostopne, pri njih pa takšne možnosti zdravljenja sploh ni, je Bojan ustanovil dobrodelno fundacijo Prvi korak in zagnal zbiranje sredstev za nakup naprave.
»Ko sem se zanimal, kje v naši bližini obstaja kakšna taka naprava, sem izvedel, da jo imajo na Hrvaškem, v zasebni lasti, in da stane deset tednov vadbe za mojega sina 30.000 evrov.
Potem sem prek slovenskega zastopnika japonsko-švicarskega izdelovalca izvedel, da je cena naprave za komercialne namene 470.000, za nas, ki jo bomo namenili javni bolnišnici in bo dostopna vsem, pa je cena 333.000 evrov,« pripoveduje Bojan.
Iz Srbije gre vsako leto na tovrstne terapije vsaj enkrat 10 do 15 otrok, torej starši malih bolnikov vsako leto znosijo v tujino dovolj denarja, da bi lahko kupili prvo tako napravo za srbske bolnišnice. Toda starše je težko pridobiti za sodelovanje.
»Ko smo v okviru kampanje poskušali posneti, kaj točno ta naprava počne in kako je videti, so nas v Zagrebu zavrnili, ker ne podpirajo svoje konkurence. V ljubljanski Soči, kjer imajo dve takšni napravi, pa so nam takoj odprli vrata in smo lahko posneli spot, da ljudem lahko predstavimo svoj projekt,« pravi Bojan Kačavenda.
Da bi spodbudil donatorje k pomoči, se je Bojan skupaj z bratom Zoranom podal na skoraj tri tisoč kilometrov kolesarjenja čez Evropo, od Pariza do Novega Sada. Na pot sta krenila 11. septembra in računata, da bosta še pred koncem meseca doma v glavnem mestu Vojvodine.
»Ves čas se ustavljava in pogovarjava z ljudmi, jim razlagava namen te poti in sogovorniki naju neprestano sprašujejo, zakaj država tega ne kupi. Država ne more vsega narediti za nas, to je prvo. Drugo pa, ni logično, da denar nosimo v tujino, k nekomu, ki s svojim strojem služi na nas z visokimi cenami terapij, če ga lahko kupimo sami, podarimo državi in s tem pokažemo, da nič ni nemogoče,« pravi Bojan,
njegov brat Zoran pa pripomni, da problematika teh otrok v javnosti ni prav znana, predvsem zato, ker se o težavah otrok s posebnimi potrebami v Srbiji neradi pogovarjajo.
»Midva tem našim otrokom rečeva skriti junaki, ker se zgodba o njih na splošno potiska pod preprogo, njihove težave pa so na koncu vrste. Če jim bomo pomagali do brezplačnega zdravljenja, se bo njihovo stanje vsaj nekoliko izboljšalo. Nihče ne zagotavlja, da je ta stroj čudodelen, učinkovit je, ne dela pa čudežev.
Lahko si bodo bistveno izboljšali življenje, si v prihodnosti našli delo in bodo produktiven del družbe, nihče jim ne bo mogel očitati, da so ji v breme,« pravi Zoran Kačavenda.
Lokomat, tako se reče napravi, ki je videti kot nekakšna tekaška steza z dodatno opremo, dvigalom in robotskimi nogami, je prva točka, s katero želita sebi, svojim bližnjim, družbi in državi pokazati, da je s pravim pristopom, pametjo in odločnostjo vsak, na videz še tako nedosegljiv cilj mogoče uresničiti.
Oba brata sta bila rojena v Sloveniji in sta mladost preživela za Bežigradom v Ljubljani. Sredi 90. let sta se s starši odselila v Srbijo.
»Morali bi videti Zokija, kako je letel, ko sva prišla v deželo, nikoli prej ga nisem videl tako hitro poganjati, očitno mu je doma zaigralo srce,« skozi smeh v pristni ljubljanščini o bratovem izbruhu kolesarske energije pove Bojan.
Ker sta oba nekdanja igralca ragbija, nimata ravno tipične kolesarske postave, a sta od začetka poti v Parizu pridobila že ogromno kolesarske kondicije in sto kilometrov na dan jima ni več nikakršen izziv. Kljub (dvakrat) več kot sto kilogramom »žive vage« sta od Pariza do Ljubljane le trikrat menjala zračnice, vpila in preklinjala pa sta na vsakem malo resnejšem klancu, priznavata.
Ob pogledu na obcestno tablo Ljubljana so bili vsi napori v hipu pozabljeni. »Tu sva preživela najlepša leta mladosti, tu imava številne prijatelje, sošolce, znance, te ulice so nama enako domače, kot so nama domače ulice Novega Sada,« se razneži Zoran Kačavenda.
Čeprav njuni sogovorniki ne morejo vedeti, da sta tudi državljana Slovenije, so se vsi slovenski partnerji, na čelu z zastopnikom podjetja, ki izdeluje lokomat, doslej izkazali za najbolj velikodušne, takoj za Srbi iz izseljenske skupnosti, ki so seveda veliko številčnejši od Slovencev, s katerimi sta bila v stiku doslej.
Ob načrtovanju poti sta se naslonila na srbska diplomatsko-konzularna predstavništva in Srbsko pravoslavno cerkev, ki so jima v državah, skozi katere potujeta, ponudili pomoč v obliki prenočišč in zlasti pri iskanju donatorjev.
»Naša predstavništva in cerkev so se izkazali za neverjetno odzivne in pripravljene pomagati. Vrhunske izkušnje imava tudi v Ljubljani. Čisto po slovensko so vse, kar smo se dogovorili, izpeljali izjemno konkretno in precej nad najinimi pričakovanji,« pove Bojan in navdušeno pripomni, da so s slovenskim veleposlanikom v Srbiji
Damjanom Bergantom že dogovorjeni, da bo zadnjo etapo do Novega Sada prekolesaril skupaj z njima. Več kot svojega časa in pozornosti jima ne more dati, a že njegovo prisotnost na zadnjem delu dolge poti razumeta kot velikansko spodbudo in priznanje dobrodelnemu projektu.
Kako ju je dolga kolesarska pot spremenila, kaj sta se naučila o sebi in drugih?
»O sebi sva se naučila bolj malo, ker že od prej veva, da sva trmasta. Ko sva si v glavo vbila, kaj bova prekolesarila, je bilo jasno, da bova to storila. Sva se pa na poti znova spomnila, kako dobri in sočutni so ljudje po vsej Evropi, predvsem pa sva s kolesa videla, kar se z avtocest ne vidi: kako lepi so kraji na tej naši celini.
Kako lepe vasi imajo v Nemčiji, Belgiji in drugje, obenem pa je neverjetno, kako umazano in zanemarjeno je lahko kje na zahodu, nič od tega se z avtoceste ne vidi. Veliko nama pomeni neposreden stik z ljudmi, njihove spodbude, mahanje otrok ob cesti,« pravi Zoran.
Ob tem z bratom naštevata prigode ob poti. Enkrat jima je popoln neznanec sredi Nemčije pomagal najti pravo kolesarsko pot, tako da je kar obrnil svoje kolo, ju naprej odpeljal v svojo trgovino in se potem peljal precej daleč kar z njima ter jima na koncu dal ves denar, ki ga je imel pri sebi.
»Ko sva zvečer prišla v hotel, sva videla elektronsko sporočilo tega človeka, v katerem naju vabi, da prideva z družinama k njemu in ženi domov, če bova kaj v teh krajih ali če bova otroka peljala na terapijo k njim. To so takšne drobne prijaznosti, ki ti polepšajo cel dan in vrnejo vero v sočloveka. Veliko takšnih doživetij in krasnih ljudi sva srečala, prav je, da se te zgodbe slišijo,« navdušeno pripoveduje Bojan.
Zlasti v Belgiji, na Nizozemskem in v Nemčiji so ju mimoidoči neprestano spraševali, ali vozita e-kolo. »Ne, dragi moj prijatelj, to ni e-bike, to je m-bike, muskelfiber bike,« v smehu pravi Zoran.
Čeprav se še vedno nimata za resna kolesarja, temveč povsem običajna človeka, že načrtujeta nove podvige. Prihodnje leto želita kolesariti iz Portugalske domov, najprej domov v Ljubljano in potem domov v Novi Sad.
Z muskelfiber bajkom in ne z e-bajkom, če bo sreča mila. Ne glede na srečo in božjo voljo je gotovo nekaj: dela dobrodelnežem v Srbiji še dolgo ne bo zmanjkalo.
Ker so terapije v tujini izredno drage in za večino ljudi v Srbiji s tovrstnimi težavami nedostopne, pri njih pa takšne možnosti zdravljenja sploh ni, je Bojan ustanovil dobrodelno fundacijo Prvi korak in zagnal zbiranje sredstev za nakup naprave.
»Ko sem se zanimal, kje v naši bližini obstaja kakšna taka naprava, sem izvedel, da jo imajo na Hrvaškem, v zasebni lasti, in da stane deset tednov vadbe za mojega sina 30.000 evrov.
Potem sem prek slovenskega zastopnika japonsko-švicarskega izdelovalca izvedel, da je cena naprave za komercialne namene 470.000, za nas, ki jo bomo namenili javni bolnišnici in bo dostopna vsem, pa je cena 333.000 evrov,« pripoveduje Bojan.
Iz Srbije gre vsako leto na tovrstne terapije vsaj enkrat 10 do 15 otrok, torej starši malih bolnikov vsako leto znosijo v tujino dovolj denarja, da bi lahko kupili prvo tako napravo za srbske bolnišnice. Toda starše je težko pridobiti za sodelovanje.
»Ko smo v okviru kampanje poskušali posneti, kaj točno ta naprava počne in kako je videti, so nas v Zagrebu zavrnili, ker ne podpirajo svoje konkurence. V ljubljanski Soči, kjer imajo dve takšni napravi, pa so nam takoj odprli vrata in smo lahko posneli spot, da ljudem lahko predstavimo svoj projekt,« pravi Bojan Kačavenda.
Misija: brezplačno zdravljenje otrok
Da bi spodbudil donatorje k pomoči, se je Bojan skupaj z bratom Zoranom podal na skoraj tri tisoč kilometrov kolesarjenja čez Evropo, od Pariza do Novega Sada. Na pot sta krenila 11. septembra in računata, da bosta še pred koncem meseca doma v glavnem mestu Vojvodine.
»Ves čas se ustavljava in pogovarjava z ljudmi, jim razlagava namen te poti in sogovorniki naju neprestano sprašujejo, zakaj država tega ne kupi. Država ne more vsega narediti za nas, to je prvo. Drugo pa, ni logično, da denar nosimo v tujino, k nekomu, ki s svojim strojem služi na nas z visokimi cenami terapij, če ga lahko kupimo sami, podarimo državi in s tem pokažemo, da nič ni nemogoče,« pravi Bojan,
njegov brat Zoran pa pripomni, da problematika teh otrok v javnosti ni prav znana, predvsem zato, ker se o težavah otrok s posebnimi potrebami v Srbiji neradi pogovarjajo.
»Midva tem našim otrokom rečeva skriti junaki, ker se zgodba o njih na splošno potiska pod preprogo, njihove težave pa so na koncu vrste. Če jim bomo pomagali do brezplačnega zdravljenja, se bo njihovo stanje vsaj nekoliko izboljšalo. Nihče ne zagotavlja, da je ta stroj čudodelen, učinkovit je, ne dela pa čudežev.
Lahko si bodo bistveno izboljšali življenje, si v prihodnosti našli delo in bodo produktiven del družbe, nihče jim ne bo mogel očitati, da so ji v breme,« pravi Zoran Kačavenda.
Lokomat, tako se reče napravi, ki je videti kot nekakšna tekaška steza z dodatno opremo, dvigalom in robotskimi nogami, je prva točka, s katero želita sebi, svojim bližnjim, družbi in državi pokazati, da je s pravim pristopom, pametjo in odločnostjo vsak, na videz še tako nedosegljiv cilj mogoče uresničiti.
Slovenijo nosita v srcu
Oba brata sta bila rojena v Sloveniji in sta mladost preživela za Bežigradom v Ljubljani. Sredi 90. let sta se s starši odselila v Srbijo.
»Morali bi videti Zokija, kako je letel, ko sva prišla v deželo, nikoli prej ga nisem videl tako hitro poganjati, očitno mu je doma zaigralo srce,« skozi smeh v pristni ljubljanščini o bratovem izbruhu kolesarske energije pove Bojan.
Ker sta oba nekdanja igralca ragbija, nimata ravno tipične kolesarske postave, a sta od začetka poti v Parizu pridobila že ogromno kolesarske kondicije in sto kilometrov na dan jima ni več nikakršen izziv. Kljub (dvakrat) več kot sto kilogramom »žive vage« sta od Pariza do Ljubljane le trikrat menjala zračnice, vpila in preklinjala pa sta na vsakem malo resnejšem klancu, priznavata.
Ob pogledu na obcestno tablo Ljubljana so bili vsi napori v hipu pozabljeni. »Tu sva preživela najlepša leta mladosti, tu imava številne prijatelje, sošolce, znance, te ulice so nama enako domače, kot so nama domače ulice Novega Sada,« se razneži Zoran Kačavenda.
Čeprav njuni sogovorniki ne morejo vedeti, da sta tudi državljana Slovenije, so se vsi slovenski partnerji, na čelu z zastopnikom podjetja, ki izdeluje lokomat, doslej izkazali za najbolj velikodušne, takoj za Srbi iz izseljenske skupnosti, ki so seveda veliko številčnejši od Slovencev, s katerimi sta bila v stiku doslej.
Ob načrtovanju poti sta se naslonila na srbska diplomatsko-konzularna predstavništva in Srbsko pravoslavno cerkev, ki so jima v državah, skozi katere potujeta, ponudili pomoč v obliki prenočišč in zlasti pri iskanju donatorjev.
»Naša predstavništva in cerkev so se izkazali za neverjetno odzivne in pripravljene pomagati. Vrhunske izkušnje imava tudi v Ljubljani. Čisto po slovensko so vse, kar smo se dogovorili, izpeljali izjemno konkretno in precej nad najinimi pričakovanji,« pove Bojan in navdušeno pripomni, da so s slovenskim veleposlanikom v Srbiji
Damjanom Bergantom že dogovorjeni, da bo zadnjo etapo do Novega Sada prekolesaril skupaj z njima. Več kot svojega časa in pozornosti jima ne more dati, a že njegovo prisotnost na zadnjem delu dolge poti razumeta kot velikansko spodbudo in priznanje dobrodelnemu projektu.
Evropa je čudovita in Evropejci tudi
Kako ju je dolga kolesarska pot spremenila, kaj sta se naučila o sebi in drugih?
»O sebi sva se naučila bolj malo, ker že od prej veva, da sva trmasta. Ko sva si v glavo vbila, kaj bova prekolesarila, je bilo jasno, da bova to storila. Sva se pa na poti znova spomnila, kako dobri in sočutni so ljudje po vsej Evropi, predvsem pa sva s kolesa videla, kar se z avtocest ne vidi: kako lepi so kraji na tej naši celini.
Kako lepe vasi imajo v Nemčiji, Belgiji in drugje, obenem pa je neverjetno, kako umazano in zanemarjeno je lahko kje na zahodu, nič od tega se z avtoceste ne vidi. Veliko nama pomeni neposreden stik z ljudmi, njihove spodbude, mahanje otrok ob cesti,« pravi Zoran.
Ob tem z bratom naštevata prigode ob poti. Enkrat jima je popoln neznanec sredi Nemčije pomagal najti pravo kolesarsko pot, tako da je kar obrnil svoje kolo, ju naprej odpeljal v svojo trgovino in se potem peljal precej daleč kar z njima ter jima na koncu dal ves denar, ki ga je imel pri sebi.
»Ko sva zvečer prišla v hotel, sva videla elektronsko sporočilo tega človeka, v katerem naju vabi, da prideva z družinama k njemu in ženi domov, če bova kaj v teh krajih ali če bova otroka peljala na terapijo k njim. To so takšne drobne prijaznosti, ki ti polepšajo cel dan in vrnejo vero v sočloveka. Veliko takšnih doživetij in krasnih ljudi sva srečala, prav je, da se te zgodbe slišijo,« navdušeno pripoveduje Bojan.
Zlasti v Belgiji, na Nizozemskem in v Nemčiji so ju mimoidoči neprestano spraševali, ali vozita e-kolo. »Ne, dragi moj prijatelj, to ni e-bike, to je m-bike, muskelfiber bike,« v smehu pravi Zoran.
Čeprav se še vedno nimata za resna kolesarja, temveč povsem običajna človeka, že načrtujeta nove podvige. Prihodnje leto želita kolesariti iz Portugalske domov, najprej domov v Ljubljano in potem domov v Novi Sad.
Z muskelfiber bajkom in ne z e-bajkom, če bo sreča mila. Ne glede na srečo in božjo voljo je gotovo nekaj: dela dobrodelnežem v Srbiji še dolgo ne bo zmanjkalo.
