Kaj so glavni razlogi za nastajanje deficitarnih poklicev in na kakšne načine se skuša zmanjševati neskladja med ponudbo in povpraševanjem?
Najprej moramo ločiti med deficitarnimi profili/poklici, za katere velja, da se na trgu bije boj za talente in jih zato tako imenujemo, ter tistimi, kjer povpraševanje po njih presega ponudbo. Prvi so sodobni večdimenzionalni profili, ki jih zahtevata digitalizacija ter tehnološki razvoj. Tukaj si upam trditi, da izobraževalni sistem zaostaja za tehnološkim razvojem in ne »proizvaja« dovolj ljudi, ki bi zadostili potrebam. Te podjetja v veliki meri razvijajo sama in jih posledično želijo tudi zadržati. Primeri takšnih poklicev so recimo podatkovni in poslovni analitiki, razvojniki, produktni vodje ... Drugi pa so poklici, za katere vlada premalo zanimanja, kot so proizvodni delavci, livarji, tesarji, poklici v gostinstvu in turizmu ter osebni negi in zdravstvu. Ti poklici so bili v zadnjih desetletjih preprosto razvrednoteni in danes čutimo posledice tudi tako, da se prav veliko ljudi ne odloča za tovrstno izobrazbo.
Je deficitarnost poklica vsaj dobro znamenje za tiste, ki si želijo zanesljivo dobiti službo?
Seveda, če je le zadoščeno minimalnim standardom. Prepogosto so tisti zgoraj omenjeni podcenjeni poklici premalo plačani in ljudje v njih ne vidijo smisla. Dober primer so recimo poklicni natakarji, ki lahko vidijo, kako malo je cenjena profesionalnost v tem poklicu.
So nekateri deficitarni poklici pri Slovencih že za vselej izgubili privlačnost?
Ob uvozu sezonskih delavcev in prenizki ceni se bo svojemu poklicu danes marsikdo odrekel.
Kateri so najbolj značilni poklici, ki v sodobnem času izginjajo?
Izginjajo »stari« poklici, ki so bili podpora poslovanju pred tehnološkim razvojem, kot je na primer administrator v najbolj klasičnem pomenu besede.
Kaj pa so poklici prihodnosti, ki se zdijo v teh časih najboljša naložba pri odločanju za izobraževanje ali prekvalifikacijo?
Vsekakor so to vsi visokotehnološki profili ter poklici, ki zahtevajo večdimenzionalno izobrazbo, kot sta na primer matematika in razvoj aplikacij ali pa razvoj aplikacij in poslovna izobrazba. Primanjkuje tudi negovalnega osebja, zdravnikov in zdravstvenih profilov vseh vrst, poklicnih kuharjev in natakarjev, ročnih mojstrov.
Na spisku najbolj iskanih poklicev že dolgo ostajajo zlasti preprosti poklici, kot so zidarji, prodajalci, natakarji ... Ali zaznavate povečano povpraševanje podjetij tudi po zahtevnih, novih poklicih, za katere niti še ne obstaja formalno izobraževanje? Slišati je na primer, da nekatera podjetja že vpeljujejo menedžerje za srečo oziroma zadovoljstvo zaposlenih.
Pred kratkim je eno od uspešnih slovenskih podjetij iskalo monterje žerjavov, pri čemer so ob zanimivi kampanji dobili ljudi, ki so se bili pripravljeni prekvalificirati iz picopeka. Tudi od klasičnih varilcev se pričakuje več kot zgolj varjenje. Podjetja za iskanje tovrstnih profilov uporabljajo zelo kreativne prijeme. Profil produktnega in projektnega vodje je vse pogosteje nekaj, kjer za naziv potrebuješ dodatno izobrazbo ali izkušnje. Podobno je s poklici v digitalnem marketingu. Brez dodatnih tečajev in izobraževanj tega poklica ne moreš opravljati s klasično izobrazbo. Nasprotno pa je menedžer za srečo zgolj popularen in prijeten naziv za ljudi, ki delajo ali vodijo kadrovsko službo in v podjetju skrbijo za kulturo, ljudi, razvoj in dobro delovno okolje. Najpogosteje so to psihologi dela in organizacij.
Kaj mladim ali starejšim svetujete, da bi bili zaposljivi tudi čez 10 ali 20 let?
Slediti je treba novim tehnologijam, se jih učiti in začenjati uvajati tudi v praksi. Izobrazba, četudi visokošolska, ni več dovolj za želeni ali iskani poklic. Po končani fakulteti je smiselno poiskati dodatne tečaje in izdelati certifikate, recimo za digitalni marketing. Smiselno je iskati tudi delovna okolja, ki ne ponujajo zgolj varnosti, pač pa tudi karierni napredek in osebni razvoj. Imamo pa tudi na državnem nivoju kar nekaj možnosti za prekvalifikacijo, recimo izobraževanje in izpit za računovodjo. Tudi ta profil je na trgu močno iskan.