Saaremaa, popolno prizorišče za katerikoli film
Režiser, razvajen od prizorov, ki jih ponuja svet, bi se pripeljal na Saaremo poiskat prizorišče za film. Največji estonski otok v mrzlem Baltskem morju obdaja šeststo manjših otokov, ki bi jih obiskoval, tako pravijo domačini, vsaj štiri leta, če bi hotel videti prav vse. In ne bi odšel razočaran. Navsezadnje so v zadnjih petdesetih letih v tukajšnji scenografiji posneli več kot dvajset celovečernih filmov.
Osem tisoč let je naseljen otoški prostor, recimo mu raje otoška dežela, saj ime Saaremaa v prevodu pomeni nekaj podobnega. Skandinavske sage ga imenujejo Eysyla, germanski narodi pa ōsel. Na najbolj južnem rtu visi napis Projekt ōsel, ki vzbuja zanimive asociacije – dokler si ne razložimo njegovega pomena.
Na otoku so arheologi odkopali vikinški ladji – drakarja – s triindvajsetimi lepo zloženimi mumificiranimi trupli, kar pomeni, da je pogreb v tem primeru potekal brez goreče puščice, izstreljene za sežig na morju. In kar je še pomembnejše: najdba dokazuje, da so Vikingi pluli na večjih razdaljah vsaj stoletje prej, kot smo mislili doslej.
Oselani, saaremski pomorščaki, so s svojimi ladjami radi napadali obale Švedske in si prislužili ime Pogani vzhodnega morja ali Vzhodni Vikingi. Je to že dovolj za zgodovinski film? Morda še dodatek: Raul Talvik, domači znanstvenik, dokazuje, da je bila Saaremaa Ultima Thule – najbolj oddaljena severna lokacija, opisana v starogrški in rimski literaturi in kartografiji.
Znanstvena fantastika
Ohranjena ljudska pesem poje o dogodku, katerega sledovi so posejani v devetih manjših kraterjih. Najbolj znan med njimi je Kaali, napolnjen z vodo. Turistične brošure, kot na primer Saaremaa Travel Magazine, ki v angleščini izhaja na otoku, ga oglašujejo, kaj pa drugega, kot jezero turkizne barve. Morda voda v njem res menja barvo, žal pa je pogosto vse skupaj le malo večja blatna mlaka. Kakorkoli že – meteorit je bil, padel je, okolica je videti, kot da bi se tam izkrcali vesoljci.
V narodnem epu Kalevala – finskem, seveda, saj sosedje niso daleč – je zgodba predstavljena kot ogenj z neba. Pa niti ni potrebe; že prva verza zgoraj omenjene ljudske sage sta povsem dovolj povedna: Nāgin Saaremaa põlema, tule luugista tulema ... Ali v angleškem prevodu pesnika Juhana Kurrika: I saw Saaremaa burning, I saw the pyre rampaging … (Videl sem Saaremo goreti, videl sem, kako kurišče divja ...)
Romantika
Hoditi po Saaremi. Se v romantičnem filmu lahko sprehajam sam? Brin, mahovi v sivozeleni barvi morja, barva morja torej v barvi mahov. Nižinska ravnina se naslanja na apnenec, na mnogih mestih razgaljen in odprt vse do sivozelenega neba. Tukaj so pečine, apnenčaste jame, kolobocija vrtinčastih oblik, tukaj so dolge plaže mivke, milje in milje mivke, pesek – hladen, vlažen, moker, boljši kot v Sredozemlju, predvsem pa prazen. Tišina je. Ves čas sprašujem, kje so ljudje. Nekaj domačinov, samotni ribič na čolnu v vodi, turisti? Domačih letoviščarjev ni na vrhuncu sezone v avgustu, čeprav glavno mesto otoka preplavljajo terme, zdravilne blatne kopeli in hoteli. So res vsi lepo zagoreli Estonci na terminalu v vrsti za polet v Antalyo?
Povsod rastejo gozdovi, mešani, širokolistna drevesa, redke rastline znotraj in zunaj njih, recimo na travnikih in v barjih, kakor na primer endemit klopotec, rumen v rumenem poletnem zraku. Ptičja potovalna steza je razpotegnjena čez obale – to je selitvena pot vodnih ptic, na preletu med severozahodno Evropo in arktičnimi regijami. Ves čas se sliši petje, tako vse zaobjemajoče, tako globoko in res čisto v čistem zraku, saj zrak miglja, ima aromo, aromo morja, z borovimi iglicami pomešano v – pravzaprav ne vem v kaj – toda vse deluje preprosto. Ne stresno, romantično in mirno. Jasno je, da so lahko tukaj pisci najlepši v poeziji in slikarji najboljši v akvarelih. Ehtne Saaremaa. Avtentična Saaremaa.
Komedija, komedija …
Oselani, prebivalci otoka, ljubijo šale. Najbolj na račun prebivalcev sosednjih otokov. »Govorimo več jezikov in med seboj svoj jezik. In imamo svoje šale, otočani smo naporni, s svojim smislom za humor, in ko humor odpove, govorimo angleško,« zapiše avtor članka, objavljenega v Saaremaa Travel Magazinu.
Najbolj na jugu, kjer v popotniškem baru pojeva nenavadno majhno ribo, nama zajeten kapitan z belo obraščenim obrazom v popolni angleščini razloži recept za galebjo juho, kar je, kot ugotoviva pozneje, očitno nekakšna iniciacija nevednega turista v življenje domačinov. Takole približno se glasi proslavljeni recept: vzamemo povprečnega galeba, odstranimo drobovje in ga dobro speremo pod tekočo vodo. Ptiča postavimo v hladno vodo (pomembno!) in dobro kuhamo uro in pol na majhnem ognju. Ko meso postane mehko, dodamo začimbe. Sol, poper in liste nečesa, kar raste samo tukaj. Nato galeba iz juhe zavržemo in juho zlijemo v umivalnik. Ponev vržemo stran, ker je neprimerna za nadaljnjo uporabo.
Kot rečeno, najbolj priljubljene žrtve vicev, ki se pripovedujejo na Saaremi, so njihovi sosedje na bližnjih otokih. Na primer: domačin z otoka Muhu se na začetku poletja pelje v svojo počitniško hišico in ob cesti zagleda mrtvega krokarja. Ustavi, pobere ptiča in ga spravi v prtljažnik. Mogoče mi pride prav, razmišlja. Pride jesen, listje odpada, človek se vrača iz svoje počitniške hišice domov. Ustavi se na istem mestu, odpre prtljažnik in odvrže mrhovino na cesto, sam pri sebi mrmrajoč: Vendarle ga nisem potreboval.
Ljubek otroški film
Najboljši za vizualizacijo naravne otoške pokrajine so izvirnost, odmaknjenost, cvetoči travniki, morje, svetle, bele in lahke poletne noči. Domače temno pivo in kmetije s slamnatimi strehami in temno zemljo na njih in hiše v mestu, lesene in barvite kakor ruske dače. Jelševa in brusnična barja. Resave. Hrasti, jeseni in celo platane.
Prijazni fantje in dekleta, nogometna tekma v vasi, igrajo otroci. Elektronska vozovnica za prihod na otok, da se izogneš vrstam na trajektu, ki jih ni. Polja, krave, rjavo-bele z žametnimi ušesi, menda obstaja tudi škotska visokogorska pasma, poraščena kot himalajski jaki. Mlečni izdelki so posebnost otoka. Pisane mlečne kangle stojijo na lesenih podestih, da mlekarju ni treba izstopati iz vozila.
V vaseh parcele ločujejo kamnite ograde, bolj nizki zidovi iz kamna so to, ne višji od otrokove višine, simbolizirajo prehajanje, odprtost, prijateljstvo, sosedsko bližino. Na Saaremi nihče ne potrebuje ograj in nihče ne zaklepa vrat. Rakunasti psi in zajci tekajo mimo. Na nebu letijo žerjavi. Vesel sem, da sem jih videl. Ne nazadnje ime glavne vasi – Kuuresaare – pomeni prostor žerjavov.
Prespati na prostem, v mlačni morski noči. Sončni zahod. Zaklon pred vetrom v sipinah. Spanje ob zvoku valov, ki se valijo po mivki in pesku. Diši po milu, na bližnji kmetiji kuhajo milo. V trgovini zvečer kupiš lokalno temno pivo in posušene ribe, sedeš na pomol in z njimi nahraniš sebe in galebe. Zjutraj si umiješ obraz z dežnimi kapljicami, posutimi z bližnjega brina in borovcev.
Kako je pozimi? Krasne livade, snežne in same. Divje polarne lisice v gozdovih. Dotik otoka na prve akorde. Žarki jantarnega sonca. Fragment vzporednega vesolja. Diši drugače. Značaj, lepota, občutek. Kakor srčkan otroški film. Nekaj je torej še v tem zraku.
In še srhljivka
Lepota in zapuščenost sta hkrati skladen filmski komplet za snemanje grozljivk. Lepota uporabljena za zapuščenost, opusteli kraji ideal za uravnoteženje lepote. Tako lepo uravnotežena je ta pokrajina Saareme.
Kaj torej tukaj lahko uporabi režiser kot popolno prizorišče za snemanje grozljivke? Morda sta to lahko svetilnika, dosegljiva samo peš: opusteli Klipsaare, kovinski svinčnik, z nekajstopinjskim odklonom stoječ v morju nekaj deset metrov od obale, ali temno rdeča opečnata Laidunina s krožnimi stopnicami, ki za silo omogočajo nevaren vzpon po polžasti spirali. Oba sta tam, kjer je zaspan mir in ni nikogar, obala je opustela kakor slepa ulica, ki lahko ustvari čudno ozračje, občutek gotskega filma, morda v kombinaciji z apokaliptičnimi stavbami in dvorišči zapuščene industrije v glavnem otoškem mestu, ki je pravzaprav le večja vas.
Je popoln set lahko veter Baltika, zvočno nenavaden v nekakšnih plesnih gozdovih skrotovičenih dreves? Asfalt, ki postane makadam, nato pesek, nato mivka, nato trava in na koncu konec? Tako se končajo vse poti Saareme, tudi na čistem jugu, kjer je ogromen svetilnik v črno-belem filmu, za njim morje proti Latviji in za domačine rob sveta.
Kaj pa temna drama rušeče se cerkve v Tiirimetsi? Ali fosilna pečina na rtu Panga, ki spominja na poganske obrede žrtvovanja? Leseni vetrni mlini, ki so pozabili na letenje? Strašljivi rt Ninase, večnemu počivališču nesrečnega trajekta Estonia najbližja kopna točka?
Nekje moramo končati. Kdo ne bi želel posneti poslednjega kadra na zimski cesti, v vilinji svetlobi po zaledenelem morju vodeči na celino? Lahko s pogledom na pisane otroške zmaje, kako se vzdigujejo v pristaniškem vetru.
