Renesančne zgodbe o moči, ljubezni in lepoti

Do sredine januarja 2022 je v Amsterdamu na ogled razstava Spominjaj se me – portreti od Dürerja do Sofonisbe.
Fotografija: Skrivnostni Portret mlade ženske (ok. 1470) slikarja Petrusa Christusa, ki ga hranijo v Slikarski galeriji v Berlinu, je eden od vrhuncev amsterdamske razstave.
Foto Gemäldegalerie der ­Staatlichen Museen zu Berlin
Odpri galerijo
Skrivnostni Portret mlade ženske (ok. 1470) slikarja Petrusa Christusa, ki ga hranijo v Slikarski galeriji v Berlinu, je eden od vrhuncev amsterdamske razstave. Foto Gemäldegalerie der ­Staatlichen Museen zu Berlin

Direktor muzeja Taco Dibbits je na predstavitvi v petek povedal, da je na razstavi na ogled skoraj 100 portretov evropske renesanse iz različnih zbirk muzejev in galerij v Baslu, Berlinu, Madridu, Dunaju, Poznanju, Frankfurtu, Washingtonu, Cambridgeu, med njimi dela Hansa Holbeina, Albrechta Dürerja, Tiziana in ­Paola Veroneseja.

Dibbits je dodal, da razstava zajema časovni okvir stotih let, od 1470., ko se je v Evropi začelo razvijati portretno slikarstvo, do 1570. Razstavo so začeli pripravljati že pred pandemijo, a so med zaprtji javnega življenja ugotovili, da je želja po tem, da bi posameznik ostal v spominu, še močnejša. »V času pandemije nismo mogli potovati, a v renesansi je bilo ves čas tako; težko je bilo potovati in mnogo so si želeli imeti portret ljubljene osebe vas čas pri sebi. Mislim, da je to nekaj, kar smo tudi mi občutili v zadnjem letu in pol. Tako cesarji in plemstvo kot bogati meščani so v 15. in 16. stoletju naročali svoje portrete, saj so hoteli, da bi se ohranil spomin nanje. Pri tem so naročniki večinoma sami določili kompozicijo, da bi bili kar najbolje predstavljeni. Želeli so si, da bi bili izpostavljeni različni poudarki, od lepote in prestiža do moči ali bogastva. Razstava tako pripoveduje tudi o moči, ambicijah, ljubezni, predvsem pa o lepoti.«

image_alt
Restavriranje znamenite Nočne straže pred očmi javnosti


Dibbits je razložil, da je bilo zaradi potovalnih omejitev težko dobiti dela iz evropskih in ameriških galerij in muzejev. »Neskončno smo hvaležni, da nam je uspelo, ta razstava je podobna dolgo odlaganemu ponovnemu srečanju, bi lahko rekli, spet smo se srečali obiskovalci muzejev, prav tako so se spet na enem mestu srečali ­renesančni upodobljenci.«
 

Skrivnostna lepotica


Skrivnostni <em>Portret mlade ženske</em> (ok. 1470) slikarja Petrusa Christusa, ki ga hranijo v Slikarski galeriji v Berlinu, je eden od vrhuncev amsterdamske razstave.<br />
Foto Gemäldegalerie der ­Staatlichen Museen zu Berlin
Skrivnostni Portret mlade ženske (ok. 1470) slikarja Petrusa Christusa, ki ga hranijo v Slikarski galeriji v Berlinu, je eden od vrhuncev amsterdamske razstave.
Foto Gemäldegalerie der ­Staatlichen Museen zu Berlin
Kot enega od vrhuncev razstave so izpostavili skrivnosten Portret mlade ženske (ok. 1470) slikarja Petrusa Christusa, ki ga hranijo v Slikarski galeriji (Gemäldegalerie) v Berlinu. Po mnenju Dibbitsa in Matthiasa Ubla, kuratorja za zgodnje flamsko, italijansko in nemško slikarstvo v Rijksmuseumu (sokuratorja razstave sta še Sara van Dijk, kuratorka za tekstilije, ki je na Univerzi v Leidnu doktorirala z disertacijo o oblekah na ženskih portretih Leonarda da Vincija, in Friso Lammertse, kurator za nizozemsko slikarstvo 17. stoletja, ki je prišel v Rijskmuseum iz rotterdamskega muzeja Boijmans van Beuningen), je to izjemno delo, Slikarsko galerijo v Berlinu je zapustilo prvič po letu 1994.

Ubl je delo prvič videl na plakatu kot študent v Londonu pred dvajsetimi leti. »Ko sem portret prvič videl, sem si rekel, da je to eden od najlepših, kar jih je. Komaj verjamem, da ga zdaj razstav­ljamo.« Delo, ki velja za enega od najodličnejših portretov severne renesanse, prikazuje neznano dekle, ki izpolnjuje vse lepotne ideale okoli leta 1470, žarči nedostopnost, ki so jo skupaj s fizično brezhibnostjo opevale pesmi tistega časa. Slikar je izpustil morebitne nepravilnosti na koži obraza, ker je hotel prikazati njegovo porcelanasto perfektnost, v spodnjem delu ga obkroža preveza klobuka in še bolj poudarja ovalno obliko dekletovega obraza.
 

Afričani v Evropi


Prvič sta na razstavi na ogled najzgodnejša portreta Afričanov v zgodovini evropskega slikarstva: iz dunajske Albertine je prišel Portret afriškega moškega, risarska mojstrovina Albrechta Dürerja iz leta 1508, ki so jo našli v mojstrovi delavnici po njegovi smrti in jo redko razstavijo.

O Dürerjevi risbi s kredo, na kateri je mladenič s kratko pristriženo brado in oblečen v pelerino, je Matthias Ubl povedal: »Ne vemo, kdo je bil ali kje se je slikar srečal z njim, a najverjetneje sta se spoznala v Dürerjevem rojstnem Nürnbergu ali na potovanju v Benetke. Tudi ne vemo, zakaj ga je portretiral, za svoj arhiv ali zato, da bi mu risbo poklonil. Vsekakor je delo brez predsodkov, zelo realistično, kar je precej redko.«

Portret Jana Jansza Mostaerta iz Haarlema velja za prvi znani portret Afričana v renesančni Evropi, domnevno je upodobljen osebni telesni stražar Karla V. Habsburškega. Foto Rijksmuseum
Portret Jana Jansza Mostaerta iz Haarlema velja za prvi znani portret Afričana v renesančni Evropi, domnevno je upodobljen osebni telesni stražar Karla V. Habsburškega. Foto Rijksmuseum
Nekaj več kot desetletje pozneje, okoli leta 1525, je Jan Jansz Mostaert iz Haarlema naslikal prvi znani portret Afričana v renesančni Evropi. Po opravi naslikanega, oblačilih, meču in rokavicah, je mogoče sklepati, da je bil najverjetneje vojak, romarske oznake na kapi kažejo, da je bil kristjan, ki je dokončal romanje v Halle blizu Bruslja, po zlatem okrasju je bil očitno premožen, čeprav njegova obleka kaže, da je bil iz nižjih krogov. Matthias Ubl je po poročanju Guardiana dodal: »Ne vemo, kdo je bil ta človek, a imamo nekaj idej, nekaj namigov, ki nam lahko pomagajo. Vemo, da se je udeležil romanja v Halle, kar je bilo takrat zelo pomembno za Habsburžane. Mostaert je bil sicer haarlemski slikar, a dokumentirano je, da je deloval tudi na habsburškem dvoru v Bruslju in v bližnjem Mechelenu. Takrat je bilo v tistih krajih na severu malo Afričanov, obstajajo zapisi, da so bili štirje ali pet. Domnevamo, da je bil upodobljeni Christophle­ le More, telesni stražar kralja svetega rimskega cesarstva in cesarja Karla V. ­Habsburškega.«
 

Spregledana evropska temnopolta populacija


Renesanso, so še poročali v Guardianu, smo dojemali kot popolnoma evropski fenomen z večinoma homogeno etnično sestavo, a več nedavnih raziskav – med njimi Afriški Evropejci: neizpovedana zgodovina Olivette Otele – je ponudilo prepričljive dokaze, da ni bilo čisto tako in da je bila še posebej sredozemska regija prostor medkulturnih izmenjav. Dibbits je opozoril, da se je pred kratkim končala pomembna razstava, ki je postavila v središče zgodovino suženjstva na Nizozemskem in v njihovih nekdanjih kolonijah, z omenjenima portretoma pa opozarjajo na doslej spregledano evropsko temnopolto populacijo renesančnega časa. »Okrog leta 1500 je bilo v Evropi precej Afričanov in zdelo se nam je pomembno uvrstiti ti dve deli na razstavo, saj so bila ta in podobna dela nevidna na področju umet­nostne zgodovine. Ljudje so zato mislili, da Afričanov tu sploh ni bilo.« Friso Lammertse je dodal, da bil razlog za nezanimanje galerij in muzejev za taka dela prepričanje, da razstava ne bi pritegnila obiskovalcev. »To se je spremenilo šele pred kratkim, z gibanjem Življenja temnopoltih so pomembna

<em>Šahovska igra</em> italijanske renesančne portretistke Sofonisbe Anguissola iz leta 1555 Foto Raczyński Foundation at the National Museum, Poznanj
Šahovska igra italijanske renesančne portretistke Sofonisbe Anguissola iz leta 1555 Foto Raczyński Foundation at the National Museum, Poznanj


Razstava Spominjaj se me – portreti od Dürerja do Sofonisbe, so zapisali v amsterdamskem muzeju, je prva na Nizozemskem, na kateri so na ogled portreti mogočnih vladarjev, aristokratov in petičnih posameznikov iz več dežel, ki jih je družila želja po tem, da bi si jih zapomnili. Ravno portreti so bili od nekdaj eno od najpomembnejših pomagal pri izpolnitvi tega cilja, pri čemer so se naročniki kolikor je mogoče pedantno posvečali najmanjšim podrobnostim, od izraza na obrazu, prek simbolike, poze, ustreznega ozadja, do izbranih oblačil.

Tokrat je prvič na ogled temeljito restavrirano delo Dircka Jacob­sza, ena od najstarejših upodobitev častnikov amsterdamske milice, mestne oborožene civilne straže. Med osemnajstmesečnim delom so restavratorji odkrili, da je slika prekrita s slojem porumenelega laka. Ko so ga previdno odstranili, se je v ozadju pokazala pokrajina, razvidne so bile podrobnosti na obrazih upodobljencev in njihovih oblačilih. Poseg je razkril tudi, da je moški, ki na sliki drži v rokah slikarski čopič namesto peresa, najverjetneje kar sam slikar Dirck Jacobsz.

Komentarji: