Kako je za hčerko zapravil denar, ki ga ni imel, za upanja, ki so bila lažna
Zgodba ni o meni, a hkrati pove veliko o tem, kdo sem. In zakaj se mi zdi vredno boriti proti oglaševanju dopolnil in izdelkov z lažmi ter zavajanjem, ki ga uporablja vedno več trenerjev, prehranskih svetovalcev, … tudi zdravnikov in podjetij, ki delujejo na področju industrije zdravja.
Nekega dne sem prejel klic. Bi je moški in govoril je tiho, s tresočim se glasom. Rekel je: Priporočili so vas. Za mojo hčerko gre. Raka ima.
Najprej nisem vedel, kako reagirati. Še sedaj, ko pišem o tem, me preveva tisti občutek, za opis katerega kar ne najdem prave kombinacije črk na tipkovnici.
Ni me zanimalo, kdo me je priporočil. Mislim, da sem odvrnil nekaj v slogu: Nisem prepričan ali vam lahko pomagam.
Spominjam se le kosov informacij. Hčerko je omenil z imenom, česar jaz ne bom storil. Izvedel sem, da je najstnica. Vem, da je uporabil besedo glioblastom. Rekel je, da so poskušali že vse in so obupani. Zanimalo jih je, kaj bi se še dalo storiti pri prehrani. Prosil je, če jih lahko obiščem.
Privolil sem, ampak pod pogojem. Če lahko s seboj pripeljem zdravnico, od katere v tistem trenutku sploh še nisem imel soglasja, da bi šla z menoj.
Vem, kje sem stal v tistem trenutku. Na stopnišču pred blokom moje danes žal že preminule matere. Sedel sem in poklical zdravnico, ki sem jo imel maloprej v mislih. Poskusil sem ji opisati primer, verjetno podobno raztreseno, kot to počnem sedaj. Imela je milijon vprašanj, jaz pa nobenega pravega odgovora. Naposled sem jo kljub temu uspel prepričati, da se mi pridruži.
Pobral sem jo na Fužinah. Tam, kjer sem odraščal. Vedno sva se imela o čem pogovarjati, a tisto vožnjo sva bila nenavadno tiho.
Your destination should be on your left, je rekel ženski glas iz navigacije. Pristopila sva do praga stare hiše in pozvonila. Odprl je gospod, s katerim sva govorila po telefonu. Za vhodnimi vrati, takoj na desni strani je bila kuhinjska miza. Tja sva bila povabljena sesti. Midva na klop, on in gospa vsak na svoj stol. Hčere ni bilo videti.
Pričeli smo z vljudnostnimi pozdravi in spoznavanjem, a smo kar hitro prešli k stvari. Pred zdravnico se je znašel kup izvidov, pred menoj pa množica dopolnil in nekaj papirjev. Za slednje se je izkazalo, da so nekakšni jedilniki. Z zdravnico sva se spogledala. Obema se je uresničil največji strah.
Glioblastom spada med najpogostejše in najagresivnejše možganske tumorje pri človeku. Zdravljenje vključuje kemoterapijo in obsevanje, lahko tudi operacijske posege. Možnost preživetja je izredno nizka.
Hčerka se zdravi, a ne kaže dobro. Nekaj takšnega je dodala gospa, ki je sedela nasproti mene. Stekel je pogovor med njo in zdravnico, medtem je mene nagovoril gospod: Zdaj se trudimo še s prehrano, je rekel, ko je kazal na posamezne izdelke iz tiste množice.
Zakisanost. Sladkor. Izstradati raka. Postenje. Ketonska dieta. Neka posebna olja in konoplja. Ne morem se spomniti vsega. Hudo mi je bilo, ker nisem vedel, kaj naj odgovorim. Naj se popravim: Vedel sem kaj moram odgovoriti, vendar sem bil v stiski kako to storiti. Gospod je namreč deloval poln upanja, da bo vse skupaj pomagalo. Govoril je o tem, da je s pomočjo dobrih ljudi zbral več tisoč evrov, s čimer je plačal za vse to in dodal, da bo pustil službo, če bo treba, da bosta z ženo lahko kuhala po jedilniku. Potožil je, da se hčerka upira, da jo mora z olji siliti, da zavrača hrano. Od mene je želel, da mu pomagam vse te informacije, ali bolje rečeno dezinformacije, ki jih je očitno nabral od povsod, sestaviti v najboljši možen plan.
Takrat sem storil nekaj predrznega
Prekinil sem ga. Dovolj glasno, da sem s tem posredno prekinil tudi pogovor med zdravnico in gospo. Vprašal sem: Kje je hčerka?
Pokazala sta na sobo, ki je delovala kot dnevna. Tam leži, ker zelo težko sedi, je rekel nekdo od njiju. Prosil sem, če lahko govorim z njo. Najprej sta naju peljala v tisto sobo, kjer sem jo prvič zagledal. Ležala je v postelji in imela je povzdignjen vzglavnik. Prepričan sem, da nas je slišala.
Oba z zdravnico sva se predstavila. Vprašal sem jo, če bi želela sodelovati v pogovoru, nakar sem zaslutil, da to očetu ni bilo všeč. Na mojo srečo je pritrdila in obrnila pogled proti staršema. Oče je popustil in se namenil prestaviti jo v poseben voziček, ki ji je podpiral glavo. Pri tem sem mu pomagal.
Sedaj smo bili skupaj za mizo. To simpatično dekle, na spomin katere se mi je ravnokar po licu spustila solza, me je gledalo z največjimi očmi, ki sem jih kadarkoli videl. Težko je govorila, a nekako smo se sporazumeli. Želel sem izvedeti od nje zakaj ji je težko jesti. Takrat so ji pripravljali hrano po principih ketonske diete, kar ji je povzročalo še več slabosti, kolikor je že tako ali tako pričakovano zaradi potrebnih metod zdravljenja.
Vprašal sem jo: Kaj imaš rada? Kaj rada ješ? Ko je odgovorila kruh in marmelado, se je na njenem obrazu narisal oprezen nasmešek. Še sva se pogovarjala, o raznih rečeh, ko mislim da je bil oče tisti, ki je vztrajal, da bi morala nazaj k počitku.
Pogovor smo nadaljevali sami. Zdravnica je pojasnila kar slutim, da sta oba starša že vedela, vendar s takšno mero sočutja, kot si predstavljam, da bi ga ta poklic moral premoči. Strinjali smo se, da bo imelo vsakršno delo okoli prehrane v najboljšem primeru zelo omejene učinke, ampak je kljub temu vredno truda.
Tedaj je nastopil čas za najtežji strokovni pogovor v moji karieri
Zavedal sem se, da obstaja znanstvena literatura, ki pri tej vrsti raka omenja morebitne koristi ketonske diete, sicer le kot dopolnilo siceršnjim metodam zdravljenja. Zavedal sem se tudi, da je to področje raziskav še vedno pomanjkljivo, tovrstne povezave pa bolj spekulativne, kot zares oprijemljive. Na podlagi srečanja je postalo očitno tudi dvoje:
1. Da polagata starša, predvsem oče, veliko upov ne le v ketonsko dieto, ampak tudi v vsa dopolnila proti »zakisanosti« in ostalemu, kar naj bi »ustvarjalo okolje«, v katerem rak lažje napreduje.
2. Ima ta način prehrane, skupaj z vsem kar jo je spremljalo, izrazito neugoden vpliv na njuno hčerko. Hrano zavrača, se upira kolikor je to možno, ne da bi ob tem užalila ves trud svojih staršev, a v hrani nikakor ne najde veselja. Še posebej zato, ker so ji odvzeta njena najljubša živila.
Na samem začetku svoje poklicne poti sem storil več napak, a ena izstopa kot najbolj kolosalna med njimi. Svetoval sem iz sebe. Iz svojih »izkušenj«. Iz tistega, kar sem mislil, da »vem« in iz tistega, v kar sem bil sam najbolj prepričan. Ko sem z odraščanjem ponižno ugotovil, da to ni prava pot, če želim zares pomagati ljudem, sem spremenil paradigmo. Pred sebe in svoj »prav« sem pričel postavljati vprašanja, kot so: Ali sem dovolj kompetenten za svetovanje o tej temi? Kakšen je trenuten znanstveni konsenz na tem področju? Kaj je v najboljšem interesu osebe, ki me prosi za nasvet? Na srečo se je dogodek, o katerem pišem, zgodil po tem spoznanju.
Uspel sem zbrati misli in pogledal mamo v oči
Ne vem kako - če bi obstajal posnetek za nazaj, bi na njem najbrž izpadel zelo bebavo - a prenesel sem sporočilo, da hrana, četudi ni zdravilo, lahko kljub temu večkrat izvabi nasmeh na obraz njune hčerke. S potrditvijo zdravnice sem predstavil ključne prehranske dejavnike, ki bi lahko v največji meri podprli hčerkin odziv na zdravljenje; od ustreznega energijskega vnosa, doseganja potreb po ključnih hranilih, predvsem pa oboje na način, ki bi mladi bojevnici prinesel vsaj malo radosti v to kruto stanje, v katerem se je znašla.
Vem, da oče ni pustil službe. Upam, da je prenehal zapravljati denar, ki ga ni imel, za upanja, ki so bila lažna. Želim verjeti, da so čutili do prehrane od takrat dalje manj stresa in več veselja. Vsaj dokler je bila ona še med nami.
Morda je sedaj bolj jasno zakaj se izpostavljam proti oglaševanju z lažmi in zavajanjem, s katerim določeni posamezniki ter podjetja širijo škodljiva sporočila. Na primer, da:
- zakisanost vodi v različne bolezni, tudi raka in da se slednji v bazičnem okolju sploh ne more razviti,
- so zastrupljena jetra razlog vseh njihovih težav in se morajo le razstrupiti, seveda s posebnim izdelkom,
- ne morejo shujšati, ker imajo napačne bakterije v črevesju, zato potrebujejo prave probiotike,
- morajo iz prehrane izključiti točno določena živila, ki uničujejo njihov imunski sistem in nujno pričeti z uporabo specialnega dodatka, ki združuje vse, kar potrebujejo za dobro odpornost …
Vse to je le preverjen prodajni vzorec, ki ga lahko prezrcalimo na neštete druge primere in naposled vodi v nakup, česarkoli že.
To lahko počneš, če te zanima dobiček pred ljudmi. To lahko počneš, če ne poznaš posledic, ali ti je zanje vseeno.
Naj bo ta zgodba v podporo in opomin. V podporo vsem prehranskim strokovnjakom, ki se trudijo preraščati svoje osebne zagate in pristranskosti ter ljudem svetujejo na način, da postavijo v ospredje njihove najboljše interese. In v opomin, da ima izkoriščanje naše človeškosti - skrbi za zdravje in naklonjenost enostavnim rešitvam – ogromno posledic, čeprav se z njimi naposled ukvarja nekdo drug.
***
Mario Sambolec, nutricionist MNU, PN, ACA, trener in predavatelj FZS, ustanovitelj podjetja Feelgood.
