Kako do portugalskega otočja?
Nizkocenovni letalski prevozniki (kot so AirAsia, airBaltic, EasyJet, Ryanair, Wizz Air) razmeroma pogosto letijo na Madeiro, a čarterskih poletov je izredno malo. To pomeni, da so največkrat na voljo le redni poleti – presedanje, čakanje na letališču, mogoče celo prenočitev v tujem kraju. Zavedati se je treba, da nam potovanje do Madeire (samo v eno smer) lahko vzame tudi dan (in še nekaj ur). Cene povratnih vozovnic se gibljejo od dobrih 150 evrov, če potujemo v ekonomskem razredu.
Madeirsko letališče v glavnem mestu Funchal (Madeira ima sicer dve letališči, drugo je na Porto Santu) je odlično izhodišče za raziskovanje tega otoka, saj je preiskovanje notranjosti dežele preprosto zaradi zgrajene avtoceste – ta je nastala med gospodarskim razcvetom Portugalske. Moderna mreža avtocestnih krakov doseže vse zanimive točke otoka. Spontan skok na katero izmed sanjskih plaž tako ni nemogoč podvig. Vozni redi so točni, vozovnice ugodne.
Splošno o Madeiri, podnebje in plačevanje
Dežela, ki je uradno dobila avtonomijo leta 1976, leži približno tisoč kilometrov jugozahodno od Lizbone (ura in pol z letalom). Uradni jezik je portugalski, prebivalcev je okrog 260 tisoč. Poleg turizma se domačini večinoma ukvarjajo še z industrijo alkoholnih pijač (madeirsko vino) in hrane ter gradbeništvom.
Otočje je vulkanskega nastanka, obala je prepadna in skalnata. Podnebje Madeire se uvršča v sredozemski oziroma subtropski tip. Otok je močno izpostavljen Zalivskemu toku, kar pomeni zmerne temperature vse leto. Povprečne temperature zraka se pozimi gibljejo okoli 16 stopinj, poleti okoli 21 stopinj Celzija. Temperatura valovitega morja pozimi zraste do 18 stopinj, poleti pa tudi do celih 22.
Obvezni dokument je osebna izkaznica ali potni list – pametno je, da se ločeno shrani še fotokopija dokumenta. Obveznih ali priporočljivih cepljenj za ta otok ni. Lokalna valuta je evro. S kreditnimi karticami se lahko plačuje povsod, denar pa se lahko dvigne tudi na bankomatih (mastercard, visa, redkeje maestro).
Hrana in pijača
Madeira (tudi madejra) je sladko vino jantarne barve z Madeire, njihova najbolj tipična pijača pa je poncha – sok sveže limone ali pomaranče z medom in rumom. Otočani pridelujejo predvsem štiri vrste madeirskih vin: bual, malmsey, sercial in verdelho. Na otoku je zelo razširjena tudi kultura pitja kave – poznajo več vrst priprave te pijače: bica, chinesa, garoto …
Med domačini je zelo priljubljena jed koruzni zdrob, pravijo ji milho cozido. Ponekod ji dodajo tudi kuhan fižol, zapečeni različici pa pravijo milho frito. Tradicionalne sladice vsebujejo lokalne sestavine, med najbolj poznanimi je med iz sladkornega trsa – melasa. Tradicionalno pecivo se tako imenuje medeni kolač, gre za bogato in zelo sladko pecivo, ki se nikoli ne sme rezati z nožem, ampak se lomi z rokami. Malasada pa so lokalne specialitete, ki so jih madeirski izseljenci ponesli s seboj v širni svet (tudi na Havaje).
Po navedbah uradnih portugalskih organov največ priseljencev prihaja iz Brazilije, Ukrajine, Venezuele in Združenega kraljestva. Obiskovalci so večinoma iz držav članic Evropske unije, prevladujejo britanski, nemški, portugalski in skandinavski turisti. Povprečna letna zasedenost namestitev se je v zadnjih letih gibala med 60 in 70 odstotki, zahvaljujoč temu pa turizem k BDP otočja prispeva približno 20 odstotkov.
Sedem krajev, ki jih je vredno obiskati
Naša ekipa je na portugalsko otočje, ki meri 741 kvadratnih kilometrov, odpotovala decembra. Prihod na Madeiro je zaznamoval šok – podnebni. Impulzivno smo izbrali najbližji hotel v središču mesta. Madeirsko vreme je spremenljivo (od dežja do sonca in vetra), zato so nam vsak dan prišli prav brisača, dežnik, kopalke, pohodna obutev, topla obleka in vodoodporna vetrovka. Za vrček naključno izbranega piva smo plačali dva evra, za steklenico vina tri evre in 50 centov, liter riževega mleka v supermarketu pa nas je po žepu udaril za evro in pol.
Seveda pa so tako kot povsod tudi na Madeiri priljubljene zgodovinske anekdote. Zgodovinski viri namreč poročajo, da je Krištof Kolumb, odkritelj Amerike, prišel iz rojstne Genove na Madeiro leta 1478 kot mešetar (posredovalec pri sklepanju kupčij) za trgovino s sladkorjem. Čeprav je o Kolumbovem življenju znano bore malo, pa kljub temu domačini ne dvomijo, da je na Madeiri zares živel. Na portugalskem otočju se je rodil profesionalni nogometaš Cristiano Ronaldo, po njem so poimenovane številne madeirske ustanove, večina domačinov ga izredno spoštuje, saj med drugim mnogokrat finančno pomaga otočanom ob naravnih katastrofah.
Madeira je priljubljena destinacija ljubiteljev cvetja, sonca in sprehodov
Madeira je tako rekoč le pikica v drugem največjem oceanu na Zemlji, a v zemljevide vrisana že leta 1351. Gre za čudovit otok, tam lahko najdemo z gozdom lovorikovca (madeira pomeni v portugalskem jeziku les) pokrite površine in obilo sveže vode. Žal pa je bil v zgodovini ta otok znan tudi po suženjstvu – za ustvarjanje terasastih parcel in namakalnih kanalov na strmih pobočjih so uvažali sužnje kot delovno silo.
Tamkajšnji domačini se radi pošalijo, da ima Madeira le dva ovinka – desnega in levega. Vsak, ki odpotuje na ta otok narave, mora videti mnogo zanimivih stvari, kot so tlakovane ulice in trgi Funchala, ki so pravo umetniško delo, pa vulkanska kamnita črna plaža, pa eksotičen sadež v obliki zelene banane: banana ananas. Ljubiteljem rož se splača ogledati festival cvetja, ki poteka spomladi. In ne nazadnje je tukaj še drugi najvišji evropski klif – Cabo Girao (580 m).
Ta portugalski otok je tudi otok kontrastov – na eni strani so ravnice in na drugi sami klanci navzgor ter navzdol, na severu je hladno in na jugu vroče, lahko se zatečemo v naravo po mir in obenem odidemo v vrvež mestnih uličic. Dvojnost Madeire postane še bolj očitna, ko na eni strani doživimo blišč civilizacije, na drugi strani pa srečamo tiste, ki o užitku in zabavi ne razmišljajo več – želijo si le osnovnih življenjskih dobrin. Na dostojanstvo ljudi in živali.
